Pritožba zaradi oglasov ACOQ10 – ko domoljubje nekoga boli

Plakati, ki jih dnevno srečujemo ob cestah, redko sprožijo širšo javno razpravo. Tokrat so jo, pravzaprav že večkrat. Slovenska oglaševalska zbornica (SOZ) je namreč prejela pritožbo potrošnika glede oglasov naročnika ACOQ10. Primer tako ne odpira le dileme o oglaševalskih standardih, temveč tudi širšo razpravo o tem, kdo določa meje dopustnega oglaševanja – in kje se pri tem začne oziroma konča svoboda izražanja.

Kje se ustavi svoboda?

Primer pritožbe glede plakatov ACOQ10 odpira temeljno dilemo: ali gre pri takšnih odzivih za legitimno zaščito potrošnikov oz. uporabnikov ali za poseg v svobodo izražanja. Oglaševanje je sicer regulirano področje, vendar oglasi – tudi plakatni – hkrati predstavljajo tudi obliko javnega sporočanja. Prav zato se pojavlja vprašanje, ali lahko pritiski – bodisi institucionalni bodisi javni – vodijo v omejevanje vsebin, ki morda niso po godu vsem, a niso nujno nezakonite.

Pritožbo je na svojem profilu na omrežju X objavil tudi Aleš Štrancar, ki je sam večkrat izrazil, da je v ozadju te plakatne akcije. Dokument je pripravljen v slovenskem in nemškem jeziku, saj je sedeža naročnika ACOQ10 na Dunaju. 

Predmet pritožbe: svoboda govora samo za nekatere

Iz vsebine pritožbe je jasno, da gre za pritožbo zaradi vsebine. Pritožnica (tako se razbere iz besedila) je kot referenco podala povezave do člankov, ki opozarjajo na izvajanje »prikrite politične akcije« (Mladina). Omenja, da naročnik oglasov ni prepoznaven oziroma identificiran (tudi o tem so se spraševali že v mnogih člankih, ki jih gospa tudi navaja: N1, Dnevnik, Delo), oznaka v spodnjem kotu (ACOQ10) naj ne bi bila dovolj prepoznavna navedba naročnika. Pritožnica meni, da anonimno nagovarjanje javnosti ni dovoljeno.

Pa poglejmo podrobneje. Naročnik je označen, z nekaj kliki lahko najdemo njegov naslov. Plakati v prvi vrsti nosijo domoljubno sporočilo, zapisani so praviloma v prvi osebi ednine (ne pozivajo bralca, kaj naj počne in kako naj razmišlja) oziroma opisujejo stanje ali postavljajo vprašanje. Nekaj plakatov vsebuje voščilo ob državnih praznikih. Nekaj jih je predvolilno obarvanih, toda niso kot neposredna agitacija, temveč je besedilo na plakatu v prvi osebi ednine, izraža torej mnenje naročnika; plakati se ne obračajo na bralca in mu ne velijo, kako naj ravna. 

T.i. "vladavina prava" ter svoboda govora po meri slovenske skrajne fašistične levice.
Podprta z našim denarjem!! Podjetjem, ki plačujejo oglaševanja plačujemo VSI.
Agencije pa denar usmerjajo v POPtv, smetarske ter tajkunske medije ter ostale pralnice možganov. In prav te PR… pic.twitter.com/tUgGUXVVC1

— Aleš Štrancar (@StrancarAles) March 24, 2026

Odločilo bo Oglaševalsko razsodišče

Slovenska oglaševalska zbornica (SOZ) je zadevo vzela resno, pritožbo bo obravnavalo Oglaševalsko razsodišče, in sicer bo preverjalo, ali so plakati glede na Slovenski oglaševalski kodeks sporni ali ne. Tu navajamo člena, na katera posebej opozarja pritožnica.

Prvi (člen 6) se tiče prepoznanja naročnika. Oglasni panoji so že v osnovi namenjeni oglaševanju, zato je najbolj relevantna 5. točka 6. člena, ki govori o tem, da mora biti oglaševalec nedvoumno identificiran. Kako si ta člen razlaga Oglaševalsko razsodišče, bomo spremljali. 

Pri drugem po mnenju pritožnice spornem členu (25. 2.), ki govori o politično spornem oglaševanju, naj bi pri omenjenih plakatih naročnika ACOQ10 šlo za oglaševanje v času volitev in referendumov. Pri čemer v drugem razdelku SOZ jasno pove, da ne bo presojala političnega oglaševanja in se bo izrekla za nepristojno, podaja pa priporočila. V tretjem razdelku razlikuje med oglaševanjem državnih ustanov ter političnih strank, ne ureja pa naročnikov zasebne narave.