Rešitev za Slovenijo je, da Janša postane desni Milan Kučan

(in kaj ima s tem Angelca Likovič)

Pa smo dobili novo krščansko stranko! Po inflaciji političnega sklicevanja na krščanske vrednote v zadnjih letih bi človek pomislil, da je krščanska vera med slovenskimi volivci v strahovitem porastu. Aleš Primc je namreč pravkar ustanovil četrto stranko, ki nagovarja ta bazen, in napoveduje se še kakšna.

Statistike, globlja politična analiza ter naš družbeni vsakdan seveda kažejo povsem drugačno sliko – število katoličanov je v zadnjih desetih letih upadlo za 70 tisoč, krščenih je zgolj še dobrih pol novorojenčkov, življenje po tradicionalnih konservativnih vrednotah je v današnji družbi prej tarča posmeha kot spoštovanja ali odobravanja.

Je torej gneča v potegovanju za glas krščanskega volivca posledica strateške analize, ki bi pokazala, da obstoječe konservativne stranke te volilne baze niso znale ustrezno nagovoriti ter je pripeljati na volišča v številu, ki bi jim prinesla volilno zmago?

Če bi bilo tako, potem slovenska konservativna desnica v resnici nima problema, volilna zmaga pa je oddaljena morda zgolj še za dve ali tri stranke tipa »Za stare starše gre«, »Za tercialke gre« in nemara celo »Za muslimane gre«.

Zgražanje ni potrebno - pri doseganju večine vsak glas šteje in navsezadnje smo že ugotavljali, da imamo kristjani s sobrati v veri v resnici več skupnega kot z našimi "strpnimi" sekulariziranimi levičarji.

Ideja se sicer zdi tako nora, da bi morebiti celo delovala, a politična realnost je vendarle drugačna, že opisana v komentarju Tri zmote o novi stranki pod vodstvom Aleša Primca.

Za zagotovilo, da  bodo v Sloveniji ustrezneje zastopane in varovane tradicionalne krščanske vrednote, namreč v državni zbor ni potrebno izvoliti poljubnega števila strank, ki imajo te ideale vpisane v imenu, pač pa je potrebno osvojiti politično večino, 50 plus, če hočete.

Mimogrede, škoda, da je prizadevanje SDS v tej smeri svoj čas tako hitro pojenjalo.

Če inflacija strank, ki ciljajo na številčno omejeno konservativno volilno telo, ni plod strateškega stremenja skrivnostnih stricev iz ozadja nekoč brsteče slovenske pomladi, se zastavlja ključno vprašanje, čému je ta vse večja razdrobljenost sploh namenjena.

Strateški koncept ali prosti strelci?

Če se torej strinjamo, da inflacija strank, ki ciljajo na številčno omejeno konservativno volilno telo, ni plod strateškega stremenja skrivnostnih stricev iz ozadja nekoč brsteče slovenske pomladi, se zastavlja ključno vprašanje, čému je ta vse večja razdrobljenost sploh namenjena.

Logična odgovora se ponujata zgolj dva; bodisi gre za strateško utrjevanje določene politične smeri znotraj bloka (kjer so razhajanja splošno znano dejstvo), bodisi za solistično akcijo (pre)ambicioznih posameznikov, ki jim občutka poklicanosti za nekaj večjega ni bilo dano izživeti v obstoječih strankarskih strukturah.

Čeprav nobeden od naštetih scenarijev ne rešuje temeljnega problema desnice – zmagati na volitvah, mi je osebno vseeno bližje prvi, saj bi pomenil, da vsaj nekdo na tej strani dejansko ve kaj dela, pa četudi volilna zmaga bloka ni njegov primarni cilj.

A enkrat sem že ostal razočaran v naivnem prepričanju, da je ustanovitev liberalne Stranke Gregorja Viranta genialna strateška poteza desnih stricev iz ozadja.

Takrat sem se naučil, da desnica v resnici nima stricev iz ozadja. Ima zgolj Janeza Janšo. Dejansko pa bi strice še kako potrebovala.

Pravzaprav bi bilo dovolj, če bi Janša postal desničarski Milan Kučan.

Verjetno v tem trenutku mislite, da se mi je popolnoma zmešalo. Nekateri zato, ker ključnega osamosvojitelja primerjam z večnim vodjem partije, drugi pa, ker verjamete  da sta obraza iste zveri, ujetost v njuno paradigmo pa morda največji problem slovenske politične levice in desnice.

Kučan nedvomno je problem desnice, Janša pa … poglejmo enkrat resnici v oči … je prav tako problem desnice, levici pa najbolj potrebni Blažev žegen.

A če smo natančni, je slednje težava le enih, medtem ko je drugim prej rešitev, večen alibi za volilne zmage brez politične vsebine in programa. Konkretno - Kučan nedvomno je problem desnice, Janša pa … poglejmo enkrat resnici v oči … je prav tako problem desnice, levici pa najbolj potrebni Blažev žegen.

Ključna razlika med njima pa je v dejstvu, da je Kučanu kot skrbnemu stricu iz ozadja daleč najpomembnejša zmaga varovancev kot celote, zvestoba do groba Dolančevemu sloganu »tukaj smo na oblasti komunisti in nikoli ne bo drugače«.

Pri tem ni važno, kako se že imenuje dominantna stranka, kdo jo vodi in sestavlja; Borut, Gregor, Zoran, Alenka, Miro, Dejan ... ni pomembno, samo da je zadoščeno Dolančevi direktivi.

In za ta cilj je pripravljen narediti vse. Se tudi ponižati in s kruljavo falango starih partijcev prilesti na Magistrat ter pred širno Slovenijo neobvladljivega balkanskega mešetarja okronati za novega liderja levice.

To je predanost ideji, ki jo je pri Milanu Kučanu, ne glede na to, kaj si mislimo o njem, vredno občudovati. Če bi kanček tega principa kolektivnega stremenja k skupnemu cilju iz svojega FSPN izobraževanja s seboj na drugo stran odnesel Janša, bi pomlad v Sloveniji precej bolj cvetela.

Zakaj ne poslušajo učiteljice Angelce?!

Janez Janša bi moral zato postati desni Milan Kučan. In tega si nisem izmislil jaz. Pravzaprav je to genialnost že pred časom izrekla oseba, ki sem jo minuli dan ugledal na fotografiji prve vrste z ustanovnega kongresa stranke Za otroke in družine.

»Bodi častni predsednik stranke še naprej, stranko SDS pa naj prevzame Primc, ker nima nahrbtnika,« je pred slabim letom svojemu nekdanjemu učencu v oddaji Tarča svetovala učiteljica Angelca Likovič.

Če je to sad bogastva zdrave kmečke pameti, potem je skrajni čas, da se učiteljico začne poslušati. Če pa je šlo zgolj za naključen preblisk, potem pa Bog pomagaj; Primčevi stranki, desnici in celotni Sloveniji.