Napadi na kristjane v Afriki in na Bližnjem vzhodu se krepijo

Napadi na kristjane v Afriki in na Bližnjem vzhodu se vztrajno povečujejo. Zadnji napad se je zgodil v Jordaniji, kjer so napadalci napad posneli. Jordanski kralj Abdulah je že izrazil obžalovanje in sporočil, da Jordanija takšnih napadov ne bo tolerirala. Ta napad sledi valu napadov v regiji in Afriki, mnogi pa se sprašujejo, ali se vračajo nasilna leta po pomladnih arabskih revolucijah, ko so kristjani doživljali brutalne napade na cerkve in na njihove skupnosti.

Teroristični napad na grško pravoslavno cerkev v Hmoudu

Grška pravoslavna cerkev Sv. Jurija stoji v majhni vasi Hmoud, ki je oddaljena približno 15 km od mesta Al-Karak, po katerem se imenuje tudi provinca. Več oboroženih teroristov je napadlo cerkev, kjer je ravno potekala pogrebna maša, in sprožilo rafal iz različnih tipov orožja. V bolnici je zjutraj umrla še osma oseba, najmanj 40 ljudi pa je bilo ranjenih. Nekateri viri pišejo celo o devetih ali desetih ubitih.

Na nadzornih kamerah sta najprej vidna dva napadalca, ki se s pištolama približujeta zunanjim dvoriščnim vratom cerkve. Potem se pojavi še tretji napadalec s polavtomatsko puško, čemur sledi simultano streljanje treh napadalcev proti cerkvi. Jordanske oblasti so sicer sporočile, da so bili napadalci najmanj štirje.

Kot zanimivost je treba omeniti, da napadalci ne zakrivajo obrazov, zato gre za zelo drzen napad z jasnim sporočilom vojne napovedi napadalcev. Tipično se ob izvedbi terorističnega napada obraze zakrije, saj obstaja nevarnost razpoznavnosti obrazov. Tokrat pa je delovalo kot da je napadalcem vseeno, če jih jordanski Muhabarat prepozna. Iz tega lahko zaključimo, da gre ali za solo akcijo neizkušenih islamističnih napadalcev ali pa za neke vrste vojno napoved.

Kot je razvidno iz posnetkov, so bili džihadisti dobro pripravljeni, s seboj so imeli dodatno opremo, napad je potekal vojaško organizirano, kjer so napadalci eden drugega krili. Možno je, da imajo napadalci že policijske, bojne ali džihadistične izkušnje.

Three gunmen opened fire on a funeral procession in front of a church in al-Karak in western Jordan, killing six people and wounding 28 others. A manhunt is underway to find the shooters. State TV aired CCTV footage of the deadly attack. https://t.co/7kP2ZJUY79

— Ariel Oseran أريئل أوسيران (@ariel_oseran) October 23, 2026

Odziv jordanskih oblasti

Jordanske oblasti so med bolj izkušenimi, ko gre za boj proti terorizmu na domačih tleh. Imajo verjetno eno najbolj učinkovitih varnostnih agencij, ki je znana tudi po učinkovitem zasliševanju teroristov. V preteklosti se je jordanska varnostna agencija ukvarjala tako s palestinskim terorizmom, ki je imel celo za cilj regicid oziroma uničenje jordanske kralkeve družine, kot islamskim terorizmom. Ne pozabimo namreč, da je bil idejni oče Islamske države Abu Musab al-Zarkavi Jordanec. Za tiste, ki jih ta tema podrobneje zanima, v tedniku Domovina vodimo zelo podrobno serijo člankov o nastanku Islamske države v Iraku in Siriji.

Jordanski kralj Abdulah II. se je odzval zelo odločno in zahteval, da varnostne sile angažirajo celoten državni aparat za boj proti terorizmu. Napadi v provinci Karak niso novi, najbolj odmeven pa je bil teroristični napad na turiste leta 2016 med ogledom križarskega gradu Crac de Moabites, po katerem se regija tudi imenuje. Takrat je bilo ubitih 14 ljudi, več je bilo ranjenih, Jordanija pa je sprejela ukrepe, ki so potem število terorističnih napadov zmanjšali. V tem trenutku še ni jasno, kdo stoji za napadi, ker nobena skupina še ni potrdila odgovornosti. Napad je obsodil tudi jordanski mufti, ki je sporočil, da takšni napadi nimajo mesta v islamu. Jordanija ima zaradi učinkovitih anti-terorističnih prijemov manj primerov anti-krščanskih terorističnih napadov.

Krščanska populacija Karaka

V Karaku živi največji del jordanske krščanske skupnosti, ki ima različne denominacije, kot na primer Melkitska bizantinska katoliška cerkev, grška pravoslavna in Latinska cerkev. Kot zanimivost je treba poudariti, da jordanske kristjane ravno tako močno zaznamuje klanska pripadnost in že ime klana v imenu nakazuje, ali gre za kristjana ali muslimana, in katere denominacije je član klana. Znana plemena so Makain, Bakain, Marsava, Zurajkat, Hadadin, Akaša Suna, Halasa, Masanat, Marsava in Hadžazin. Ti klani so najbolj številčni v mestih in vaseh Hmoud, Karak, Kasr, Ar-Raba, Simakija in Adir.

Izgon celotnih krščanskih klanov po koncu druge svetovne vojne, kot je to vidno v regiji od Iraka in vse do Egipta, povzroči dokončno uničenje krščanstva v določenem geografskem območju. V Jordaniji živi okoli 400 tisoč kristjanov, kar je okoli 2% – 3% celotne populacije, leta 1960 pa jih je bilo okoli 8,5%. To nakazuje več pritiskov večinskega prebivalstva. Leta 1930 je bilo kristjanov v Jordaniji okoli 20%, trendi zadnjih sto let pa nakazujejo, da število ni stabilno in se konstantno zmanjšuje. To sicer ne odstopa od splošnih trendov v regiji, saj se je populacija kristjanov z izjemo Izraela povsod drugod zmanjševala.

Radikalen padec kristjanov na Levantu in Severni Afriki

V Egiptu so ocene različne, najbolj zanesljive pa so ocene izpred druge svetovne vojne, ko je bil pritisk na koptsko populacijo bistveno manjši. Takrat se je število kristjanov gibalo okoli 8,3%. Danes je ta ocena uradno okoli 4% do 5%, čeprav je število lahko višje, saj se mnogi kristjani zaradi družbenega pritiska ali celo napadov ne želijo javno izpostavljati. Eden izmed najbolj radikalnih padcev števila kristjanov je doživela Sirija, kjer so v 20. letih 20. stoletja predstavljali 30% celotne sirske populacije. Danes se ta številka zaradi družbenega pritiska, sovraštva in vojn vrti okoli 3% in ne kaže, da se bo dvignila.

Libanon ima še vedno največjo populacijo kristjanov, le da so v državi izgubili večino. Če so še pred drugo svetovno vojno predstavljali več kot polovico prebivalstva, se v zadnjih letih gibajo ocene nekje med 35% in 40% in je verjetno edina država v regiji, kjer število kristjanov raste. Zelo zanimiva je iraška krščanska populacija, ki je po drugi svetovni vojni doživela veliko rast, celo do okoli 1,5 milijona prebivalstva. Po sektaških vojnah v 21. stoletju kot posledica ameriške invazije na Irak leta 2003, predvsem pa po okupaciji s strani Islamske države, je število kristjanov padlo na okoli 250 tisoč. Brutalna okupacija ISIS in njene barbarske metode niso uničile le prebivalstva, ampak tudi velik del zgodovinske identitete.

Po drugi strani je v Gazi še leta 2005 živelo okoli 5.000 kristjanov, vendar je večino vladavina Hamasa pregnala, danes pa jih tam živi le še okoli 500. Podobno je na Zahodnem bregu, kjer je bilo še pred 100 leti okoli 11%–12% populacije kristjanov, danes pa jih je ostalo le še 1%, število pa je še v upadu. Na primer Betlehem, ki je eno najslavnejših krščanskih mest, je imelo pred sto leti 85% populacije kristjanov, danes le še 10%. V Maroku je število kristjanov le še za vzorec, manj kot 1%, podobno je v Alžiriji, v Tuniziji jih je ostalo okoli 1000, medtem ko je populacija v Jemnu padla z okoli 50 tisoč na nekaj tisoč, natančnega števila pa zaradi razmer ni možno oceniti. Edina država, kjer se je število živečih kristjanov povečalo je Izrael, kjer je število poskočilo z okoli 35 tisoč na 185 tisoč. Toda tudi Izrael se v zadnjih letih sooča z judovskimi ekstremisti, ki so začeli z napadi na krščanske cerkve in skupnosti.

Sovražni napadi na kristjane se povečujejo

Napadi so v prej omenjenih regijah stalnica, vendar so v zadnjih desetih letih dobili pospešek. Po oceni Global Christian Relief se s preganjanjem, nasiljem in napadi redno srečuje 388 milijonov kristjanov po vsem svetu, od Kitajske vse do osrednje Afrike. Podsaharska Afrika je v tem trenutku najnevarnejši del sveta, kjer prihaja do rednih napadov, umorov in ugrabitev civilistov krščanskih denominacij. Kot zanimivost je treba povedati, da ima Podsaharska Afrika najbolj rastočo krščansko populacijo na svetu, kar je verjetno trn v peti Islamski državi in Al Kajdi, ki sta tam prisotni v največji meri. Toda med leti 2010 in 2020 je krščanstvo tam doživelo kar 31,2% rast in tako celo uspelo povečati delež med celotnim prebivalstvom.

Samo leta 2026 je bilo ubitih skoraj 5000 kristjanov, 225 tisoč pa je bilo pregnanih iz svojih domov zaradi vere. Najbolj izstopa Nigerija, kjer je bilo 72% vseh ubitih kristjanov. Če sta se Al Kajda in Islamska država pregona kristjanov v Podsaharski Afriki lotili nekoliko bolj 'humano' kot nekoč, torej z ugrabitvami, ki so postale donosen posel za obe organizaciji, se v Nigeriji celotni ideološki miljé Boko Harama še vedno giba okoli pregona in čiščenja krščanskih vasi in populacije. To sicer ne pomeni, da se Islamska država province Zahodna Afrika (ISWAP) ne poslužuje takšnih metod, ampak je ta našla dovolj donosno dejavnost, ki posledično obdrži več kristjanov pri življenju.

Ali se nasilje proti kristjanom vrača na Levant

Poleg zadnjega napada v Jordaniji se s podobnim trendom srečuje še Sirija. Država, kjer so kristjani šli skozi peklensko izkušnjo med leti 2011 in 2020, ponovno opozarja na več napadov na njihove skupnosti. Lanskega julija so teroristi nastavili bombo v grško pravoslavno cerkev Mas Elias v Damasku in ubili preko 20 ljudi, medtem ko so jih ranili več kot 60. Kopti v Egiptu so doživeli intenzivno nasilje, ko sta se spopadli vojska in Muslimanska bratovščina po letu 2013. Muslimanski bratje so namreč okrivili Kopte za nastalo situacijo, nato pa je sledila serija pregonov, ugrabitev, umorov in bombnih napadov.

Velik del Koptov se je odselil v ZDA, kajti njihova težava niso le Muslimanski bratje in razne islamistične organizacije, ampak celoten državni aparat. Preganjanje Koptov je bilo izjemno aktivno za časa Mubaraka, ko so iz vasi in mest pregnali cele skupnosti z organiziranimi lokalnimi napadi s podporo državnega aparata. So del konstantne diskriminacije, s hudimi omejitvami gradnje in popravilom sakralnih objektov ter onemogočanjem zasedanja pomembnejših funkcij znotraj državnega aparata. Treba je sicer poudariti, da je Egipt pod predsednikom Fatahom al-Sisijem stopil nekaj korakov naprej za zmanjšanje diskriminacije, vendar se v praksi ravno zaradi birokracije veliko stvari ni spremenilo.

Kako je drugod po svetu

Omenimo lahko Severno Korejo, ki je ena najbolj brutalnih držav, kar se tiče pregona kristjanov in drugih religij. Kitajska je po drugi strani primer 'mehkega' pregona in nasilja, kjer je Komunistična partija Kitajske zelo dosledna pri pravnem omejevanju kristjanov, njihovem nadzoru in restriktivni kontroli s strani državne birokracije. Primer je podjetnik in magnat iz Hong Konga Jimmy Lai, ki je že leta v zaporu, ker je javno zagovarjal versko svobodo, v zaporu pa naj bi leta preživel v samici brez naravne svetlobe.

Kitajska vlada se poslužuje še rušenja sakralnih objektov, aretacij duhovnikov in uveljavljenega sistema birokratskih ovir za kristjane. Krščanstvo je na Kitajskem ena najhitreje rastočih religij; kristjanov je po uradnih ocenah okoli 70 milijonov, verjetno pa je ta številka še višja, kajti veliko kristjanov noče javno izraziti svoje vere. Poleg Kitajske kristjani doživljajo velik pregon še v Mjanmaru, v Indiji pa je v zadnjih letih upadel.

Padec krščanstva v zahodnih državah – v porastu je islam

Zahod za razliko od drugih delov sveta doživlja največji padec krščanstva, najbolj očiten pa je ta trend v Avstraliji, kjer je v samo eni dekadi od leta 2010 do 2020 število kristjanov padlo kar za 20%. ZDA imajo največje število kristjanov na svetu, vendar so se enako soočili z velikim upadom v isti dekadi, torej za 14,3%. Po raziskavi Pew Research ni drugače v ostalih zahodnih državah, kjer je vidno radikalno upadanje kristjanov, kar je povezano s sekularizacijo družbe, negativnega odnosa uradne politike in medijev do krščanstva in splošna svoboda vere in misli, ki ni restriktivna do ostalih verujočih vzorcev.

V Evropi lahko opazujemo padec krščanstva in judaizma, medtem ko so ostale religije v porastu. Velik del tega trenda gre pripisati sekularizaciji 'nekdanjega' krščanskega prebivalstva, porastu migracij in nizke rodnosti. Recimo rast muslimanov je bila med leti 2010 in 2020 15,9%, kar je delež islamske populacije potisnilo na 6% celotnega prebivalstva. Četudi je rast budistov v tem obdobju doživela 26,2% rast, pa je delež celotne populacije še vedno le 0,3%. Povprečna starost kristjana je 45,1 leta, muslimana pa 34,1 leta, kar pomeni, da gre za najmlajšo populacijo v Evropi.

Če upoštevamo zelo šibko integracijo islamske migracije in rast islamizma med novo muslimansko populacijo, potem je ta na poti, da dolgoročno postane najbolj aktivna verska skupina v Evropi. Zaskrbljenost zaradi tega podatka ni zaradi nasprotovanja drugi veri, ampak ker to drugo vero v večini predstavlja zelo nazadnjaško prebivalstvo, ki ne deli zahodnih liberalnih in ustavnih vrednot.

Zahodnjaški odnos do krščanstva je bolj negativen kot do drugih ver

Zahod se sooča z lastno hinavščino, kjer polno podpira svobodo govora in sekularizacije religije le v primeru krščanstva. Vseh ostalih religij zahodna birokracija ne upošteva kot religije, ampak kot etnije, zato jih je klasificirala kot del evropskega multikulturnega projekta. To je tudi razlog, da si je birokracija izmislila termine kot je 'islamofobija' in jih enači z rasizmom, čeprav gre za versko pripadnost in ne rasno, etnično ali nacionalno. Kritika islama je zato danes enačena s kritiko rase ali etnije, oziroma s kritiko temnopoltih ali Levantincev.

Po drugi strani kritike krščanstva nihče ne enači z rasizmom, čeprav ga birokratski ideologi vidijo kot produkt bele rase, pozabljajo pa, da je nastalo na Levantu, največjo rast pa ima v Afriki in Aziji. Zahod zato nima težav z družbeno kritiko krščanstva, medtem ko lahko zaradi kritike islama slehernik pristane celo v zaporu. Ta primer se odraža odnosu držav, vlad in prebivalstva do kočljivih tem, kot na primer zažiga Korana ali satiričnih karikatur preroka Mohameda, kjer so se vrstile skoraj bolj uničujoče kritike do žrtev napadov kot pa islamistov. Po drugi strani si lahko predstavljamo, da bi bil odnos do krščanskega fundamentalista, ki bi pobil karikaturiste Jezusovih podob, mnogo manj prizanesljiv.

Evropa je namenoma pozabila na lastne tradicije, ker jih je politični establišment označil za nazadnjaške in zaostale. Ravno tako je ta isti establišment priredil del zgodovine in označil edine krivce, ki so odgovorni za celotno trpljenje tega sveta, torej krščanstvo, judaizem, kapitalizem, zahod in še kdo. Istočasno so odprli vrata valu, ki zagovarja ravno tisto, proti čemur se je ta isti establišment boril najmanj dve stoletji, na primer pravice žensk, svobodo govora in vere brez blasfemije.

Če se primemo za glavo ob opazovanju levega političnega pola, ki se je začel povezovati z islamizmom, se lahko vprašamo, zakaj tradicionalni konzervativni pol ni storil ničesar. Ne le za evropsko tradicijo, ampak tudi za tiste muslimane, ki so prišli v Evropo ravno zaradi svobode, ki jo ta ponuja.