Sedeči s sklenjenimi rokami – Meret Oppenheim

Plašno je potrkal na vrata. Na njih je bila z lepimi zlatimi – »No … zlatimi! Ha!« je pomislil mimobežno – vijaki pritrjena kovinska ploščica z vgraviranim napisom. Pisalo je: »Glavni in odgovorni ur...« Več pa že ni mogel prebrati, kajti izza druge strani vrat se je zaslišal ukaz: »Naprej!« In vstopil je, ne da bi dokončal branje. Roka se mu je rahlo tresla, ko je pritisnil na kljuko, kljub temu pa mu je skozi glavo šinila misel, da bi velika večina njegovih sošolcev s faksa rekla ali celo zapisala »brez da bi« namesto »ne da bi«.