Shizofreni jaz (anti-)demokratičnega Zahoda

Zgodovina mojega življenja se je menda začela s koncem zgodovine, tako rekoč v eshatonu. A vedno bolj opažam, da živim v še kako turbulentnem obdobju, ki bi ga le stežka opisal kot čas konsenza o bistvenih vprašanjih.

Nisem zgodovinar in prav res o berlinskem zidu ne vem dosti več od povprečnega nevedneža. Sem pa svojevrstni ekspert lastne življenjske izkušnje. Kot mladenič, ki je bil vzgojen v krščanski omiki, ki pa kot študent sociologije kulture (in kot wannabe umetnik) lep čas preživi tudi v naprednjaškem, liberalnem okolju, sem dodobra seznanjen z avtohtono slovensko raznolikostjo, če uporabim mil in prijazen izraz. Dodobra čutim, kako so nekateri Fukuyamov razglas o koncu velikih ideoloških trenj vzeli zelo, oziroma kar preveč resno.

Učinkovanje Francisove napovedi, da po padcu zidu ni več pričakovati trenj, kakršno je bilo hladno-vojno trenje med rdečo zvezdo in rdečo Coca-colo, je mogoče zaznati v brezkompromisnosti, da ne rečem antidemokratični drži liberalne agende. Ta, objemajoč Frančkovo knjigo, oznanja: “Konec je. Sedaj pa vam povemo, kakšen je ta konec.”

Učinkovanje Francisove napovedi, da po padcu zidu ni več pričakovati trenj, kakršno je bilo hladno-vojno trenje med rdečo zvezdo in rdečo Cocacolo, je mogoče zaznati v brezkompromisnosti, da ne rečem antidemokratični drži liberalne agende.

Zamenjali so eno enoumje za drugega

Liberalno-demokratični diskurz človekovih pravic homogenizira svet z brezobzirno brezkompromisnostjo. Kot da bi propagandni aparat Pravičnosti nasedel napuhnjenim obljubam razsvetljenstva o objektivnosti znanstvenega spoznanja, in z vsem svojim delovanjem zgolj parafraziral zanesene besede moje feministično-marksistične sošolke: “Saj vemo, kako je. Pač, včasih so mislili, da so ženske za v kuhinjo, zdaj pa vemo, da ni tako. Zakaj sploh pustimo Cerkvi, da širi reakcionarne poglede na spol?! Naj država pove, kako je, in pika!” 

Kdo bi si mislil! Enoumje oziroma “prebujena razredna zavest”, ki je svoj čas v strahu pred bojda fašistoidnim zahodom gradilo zidove, je danes nadomestilo enoumje diskurza človekovih pravic v spregi z idealom emancipiranega posameznika. Ta diskurz danes s podobno idealistično gotovostjo, s kakršno so revolucionarji tišali “neprebujene”, tiša vse, ki se popularni viziji o neskončno emancipiranem posamezniku ne priklonijo dovolj globoko. Denimo konservativce. Denimo polovico populacije. Za povrh pa se ima ta diskurz še za demokrata, celo liberalnega demokrata!

Štafetno palico teptalca raznolikosti prevzema Zahod

Če je zrušenje zidu omogočilo razrast raznolikosti misli v javnem prostoru, vrednoto, ki jo je komunistični vzhod teptal, se zdi, da danes vlogo teptalca te raznolikosti, vlogo naprednega vedeža (partije) igra medijsko požegnana pravovernost zahoda, taistega zahoda, ki se je proti komunistični nevarnosti tako goreče boril. Morda tudi zato, ker na drugi strani Atlantika, v ZDA, ki predstavlja kulturni center sodobnega Zahoda, niso živo okusili restrikcije govora, izražanja in političnega delovanja. Morda zato, ker nas je virtualna omreženost povezala z okolji, kjer razsvetljenski idealizem še ni doživel streznjujočega udarca.

Zato moramo biti do obtoževanj glede demokratičnega manjka, ki so jih s strani zahodnih evropskih držav deležne vzhodnejše države, države, ki so bile nekoč pod režimom, ki je vsiljeval enoumje, v principu vselej vsaj nekoliko zadržani. Obtožbe namreč prihajajo s tiste strani neba, od koder prihaja podobna grožnja enoumja, liberalnega enoumja, in kdo bi ob tem zavedanju ne ravnal z vsaj kančkom opreznosti.

30 let po padcu berlinskega zidu se bitka bije dalje. Bitka med temi, ki spoštujejo različnost - imenujmo jih demokrati, in med temi, ki so, tako se jim zdi, odkrili Resnico, in se imajo (pre)pogosto za napredne preroke Pravičnosti. Imenujmo jih - antidemokrati.

[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]