Simbolično umiranje: Ali voditelji brez otrok pomenijo smrt Evrope?

Voditelji Evrope nimajo otrok.

Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker nima otrok. Francoski Emmanuel Macron nima otrok. Britanska premierka Teresa May nima otrok. Italijanski premier Paolo Gentilon nima otrok. Nizozemski premier Mark Rutte nima otrok, Škotska premierka Nicola Sturgeon nima otrok. Švedski premier Stefan Lofven nima otrok. Luksemburški premier Xavier Bettel  nima otrok in kot prvi voditelj Evropske unije živi v istospolni zakonski zvezi.

Nemška kanclerka Angela Merkel nima otrok, in četudi je bila imenovana "sočutna mati" beguncev, gre delež njenih državljank, ki nimajo otrok vztrajno proti 40 %. 

Kaj takega bi bilo očetom moderne Evrope nepredstavljivo. Nemški povojni kancler Konrad Adenauer je imel osem otrok, danes je brez otrok pet od šestih voditeljev ustanovnih članic EU, pa tudi vse vodje držav G7.

Ameriški predsednik na drugi strani Atlantika ima pet otrok, imela jih je tudi velika večina njegovih predhodnikov.

Nikoli v zgodovini Evrope kontinenta še ni vodilo toliko politikov brez otrok kot danes. Če na prvi pogled sicer izgleda, da imajo zato politiki več časa, manj stroškov in žrtev (kot v poročilu, ki ga je financirala Evropska unija: »Brez otrok, brez težav), so moderni, odprti, multikulturni, se politiki lahko bolj posvečajo, je pomembnejše vprašanje, kakšen je cilj njihovih političnih odločitev in vrednote, iz katerih delujejo. Niso nujno slabi voditelji, če nimajo otrok. Tudi George Washington jih ni imel.

Za ljudi brez otrok razmišljanje v dobro prihodnje generacije izgubi pomen. Zato se bolj in bolj obnašajo, kot če bi bili zadnji, vidijo se na koncu verige

"Za ljudi brez otrok razmišljanje v dobro prihodnje generacije izgubi pomen"

Verjamem pa, da politiki, ki so starši, tudi profesionalno delujejo drugače. Vsakodnevno se spopadajo s svobodno voljo svojih otrok, vedo, kaj pomeni varčevati, žrtvovati, vzgajati, investirati v prihodnost, čakati, vztrajati ... vedo, kaj pomeni biti preprost, iskren, se ne pretvarjati in imeti zdravo pamet. Morda bi državljane kasneje pojmovali kot nepopisan list zamenljivega človeškega kapitala.

Imeti otroke pomeni imeti delež v prihodnosti države, pomeni zavestno in podzavestno skrbeti za prihodnost kontinenta in sveta. Nemški filozof Rüdiger Safranski je zapisal: "Za ljudi brez otrok razmišljanje v dobro prihodnje generacije izgubi pomen. Zato se bolj in bolj obnašajo, kot če bi bili zadnji, vidijo se na koncu verige". O posledicah takšnega razmišljanja za življenje državljanov razmislite sami.

"Evropa dela samomor. Ali pa so se vsaj njeni voditelji odločili za samomor", je zapisal Douglas Murray v The Timesu ob zavedanju demografskih trendov vodilnih politikov in njihovi državljanov, ki povsem biološko vodi v propad civilizacije. To spominja na vse manj znanstvenofantastično trilogijo Briana J. Gaila Brez očeta, Brez matere in Brez otrok ter zelo nazoren Cuarónov film Otroci človeštva (Children of Man), ki osvetlijo tudi mnoge druge v nebo vpijoče zablode sodobnega sveta.

Za prihodnost

Če evropski starši razen v redkih državah tovrstnih spodbud ne slišijo, turški predsednik Erdogan turške družine v Evropi spodbuja, naj imajo pet otrok, islamski imami pa starše spodbujajo, naj svoje otroke vzgajajo, da bodo osvojili Evropo. Kot bi gradili spopad civilizacijj ... Brez prebivalcev, brez vrednot in brez kulture se zdi, da boja niti ne bo.

Demografija bo odločala o prihodnosti. Če se navežem na današnjo Božjo besedo, kjer Jezus razlaga priliko o sejalcu; manjka nam že semena. Brez semena pa ni možnosti za rast, obstoj in razvoj, ni nikakršnega sadu. Voditeljev brez otrok ne bo skrbelo za prihodnost, njihove volivce z otroki bi pa moralo.

Družinska politika bo prej skrbela nekoga, ki bo otroke imel kot pa nekoga, ki za seboj nima potomcev. Enako je s klimatskimi spremembami, razvojem tehnologije, varstvom pravic ... Če so za teboj otroci ne boš delal tveganih eksperimentov, skrbel boš, da bo svet lep tudi zanje. Presneto bolj ti bo mar.