Smo v vesolju res sami? Večno vprašanje, na katero znanost še nima odgovora

Odkar obstaja človek, se postavlja vprašanje, ali tam zunaj živi še kdo. Kljub velikemu znanstvenemu napredku odgovora še vedno nimamo. Neposredno raziskovanje je za zdaj omejeno predvsem na našo vesoljsko soseščino, zlasti na planete in lune v Osončju, saj so odprave z vesoljskimi plovili in robotskimi sondami zahtevne in izjemno drage.

Najdlje od Zemlje je doslej odpotovalo plovilo NASE Voyager 1., poslano v vesolje 1977. Šestega novembra 2026 je bilo od našega planeta oddaljeno približno 25,9 milijarde kilometrov oziroma okoli 173-krat toliko, kot znaša povprečna razdalja med Zemljo in Soncem.

Na krovu nosi 30 centimetrov debelo, z zlatom prevlečeno bakreno ploščo, namenjeno morebitnim nezemeljskim bitjem. Na njej so pozdravi v 55 jezikih, zvoki z Zemlje, glasba in 115 podob, ki prikazujejo življenje na našem planetu.

Ko zremo v nočno nebo, gledamo v davno preteklost

Ko se ponoči ozrem v jasno zvezdnato nebo, se pogosto vprašam, kako stara je podoba vesolja, ki jo gledam. Svetloba namreč za pot od nebesnih teles do Zemlje potrebuje določen čas, zato jih ne vidimo takšnih, kakršna so v tem trenutku, temveč takšna, kakršna so bila, ko je svetloba krenila na pot.

Svetloba, ki se odbije od Lune, do nas potuje približno 1,3 sekunde, od Neptuna pa okoli štiri ure. Najbližja zvezda za Soncem, Proksima Kentavra, je oddaljena približno 4,24 svetlobnega leta.

Milijarde svetlobnih let in najmanj 100 milijard galaksij

Naša najbližja večja galaktična soseda, Andromedina galaksija, je od nas oddaljena približno 2,5 milijona svetlobnih let. Jata galaksij v Devici, največja bližnja skupina galaksij, pa je od Rimske ceste oddaljena približno 60 milijonov svetlobnih let.

Naša najbližja večja galaktična soseda, Andromedina galaksija, je od nas oddaljena približno 2,5 milijona svetlobnih let.

Najbolj oddaljene galaksije, ki jih lahko opazujemo, so od nas oddaljene milijarde svetlobnih let. Njihova svetloba nam zato razkriva, kakšno je bilo vesolje pred milijardami let, pojasnjuje Nasa.

Razsežnost vesolja si je težko predstavljati tudi ob podatku, da naša galaksija, Rimska cesta, vsebuje najmanj 100 milijard zvezd, v opazljivem vesolju pa je po ocenah vsaj 100 milijard galaksij. To so osupljive številke, ki kažejo, kako veliko je še neznanega.

Še posebej zanimiva je ocena neprofitnega raziskovalnega inštituta SETI, ki temelji na podatkih vesoljskega teleskopa Kepler. Po njej bi lahko bilo v naši galaksiji do 300 milijonov potencialno naseljivih planetov, nekateri pa naj bi bili od Sonca oddaljeni manj kot 30 svetlobnih let.

Kar 300 milijonov možnih svetov – samo v naši galaksiji!

To pomeni, da bi ti planeti lahko imeli nekatere pogoje, primerne za obstoj življenja. Kar 300 milijonov možnih svetov – samo v naši galaksiji! Že od nekdaj se mi zdi skoraj neverjetno, da bi bili v tako prostranem vesolju povsem sami, to se mi zdi skoraj neverjetno.

Zaščitimo nočno nebo kot naravno in kulturno dediščino človeštva

Ker so potovanja vesoljskih plovil do oddaljenih svetov izjemno dolgotrajna, so teleskopska opazovanja eden ključnih načinov, kako raziskujemo planete zunaj našega Osončja.

Prav opazovanje njihove svetlobe in preučevanje atmosfer nam lahko v prihodnosti pomagata odgovoriti na vprašanje, ali zunaj Zemlje obstaja življenje – morda v preprosti mikrobni obliki ali celo v bolj zapleteni obliki, ki bi lahko omogočala razvoj civilizacije.

Ravno zato je pomembno, da nočno nebo ostane dostopno za astronomska opazovanja in prihodnja odkritja. A kot opozarja astrofizičarka Andreja Gomboc, jih vse bolj ogrožajo številni sateliti v Zemljini orbiti, katerih sledi motijo astronomske posnetke.

Pomembno je, da nočno nebo ostane dostopno za astronomska opazovanja in prihodnja odkritja.

Zavzema se, da bi nočno nebo zaščitili kot naravno in kulturno dediščino človeštva – kot prostor, ki nam omogoča raziskovanje vesolja, ponuja nova odkritja, tudi prihodnjim rodovom.

Kisik in metan kot možna znaka življenja

Za nastanek in obstoj življenja so po mnenju znanstvenikov pomembni predvsem tekoča voda, vir energije ter ustrezni kemični elementi in spojine, iz katerih lahko nastajajo kompleksnejše strukture.

Voda omogoča kemične reakcije, energija pa poganja procese, ki so potrebni za nastanek in delovanje živih sistemov. Pomembne so tudi raznolike okoljske razmere in spremembe, denimo temperaturne razlike ali izmenjavanje mokrih in suhih obdobij, saj lahko spodbujajo kemične procese, povezane z nastankom življenja.

Pri iskanju življenja zunaj Zemlje znanstveniki preučujejo tudi sestavo atmosfer oddaljenih planetov.

Pri iskanju življenja zunaj Zemlje znanstveniki preučujejo tudi sestavo atmosfer oddaljenih planetov. Hkratna prisotnost nekaterih plinov, na primer kisika in metana, bi lahko nakazovala biološko dejavnost.

»Kje so vsi?«

Morda odgovora na vprašanje, ali smo v vesolju sami, še dolgo ne bomo poznali. A vsako novo odkritje nas lahko približa temu odgovoru. Sam verjamem, da nekje daleč, svetlobna leta proč, neka oblika življenja vendarle obstaja.

Morda je tam nekdo, ki se prav tako ozira v zvezdnato nebo in se sprašuje enako kot mi. Ali, kot naj bi se pred več kot sedemdesetimi leti vprašal fizik Enrico Fermi: »Kje so vsi?«