Šola na daljavo ali šola jamranja?

Želela bi samo povedati, da gre nam (mojim otrokom, ki hodijo v šolo) šolanje na daljavo dobro. Učiteljice običajno že večer prej pošljejo stvari na mail in v spletno učilnico (oboje), šolarji zjutraj vstanejo in se lotijo dela. Povezave še kar delujejo, če ne takoj, pa malo pozneje, gradiva je dovolj, navodil tudi, občasno je potrebno nekaj pomoči z moje strani, a ne toliko, da bi me to pomembno oviralo pri drugih opravilih. Navodila učiteljic so jasna, razumljiva, dovolj podrobna … Zoomi delujejo brez večjih težav. Imam en star prenosnik in eno prastaro tablico ter zaenkrat čisto ok vozimo s tem.

S šole so poslali tudi obvestilo, da imamo možnost toplega kosila v šoli, za kar se sicer nismo odločili, je pa lepo vedeti, da ta možnost obstaja. Ni preveč zanimivo, kajne? Zakaj torej to sploh pišem?

Neskončno jamranje in pritoževanje šolnikov

Ker že ves teden, kadarkoli prižgemo radio, televizijo, internet, odpremo časopis … ne slišimo nič drugega kot neskončno jamranje in pritoževanje. Da je nemogoče, da je nevzdržno, kakšna škoda se povzroča otrokom, v kakšni stiski so učitelji, nimamo natančnih navodil, kako veliko izgubljamo, internet ne dela, interneta sploh ni, polovica otrok nima računalnikov, diskriminacija, grozljiva negotovost, kako dolgo bo trajalo … in tako naprej in tako naprej …

Ali ni bila prosveta od nekdaj gonilo napredka in razvoja? Ali niso od nekdaj učiteljice in učitelji z malo ali nič čarali na veliko in »omikali« slovenski narod v bistveno bolj neprijetnih okoliščinah kot danes? Ali univerzitetno izobražen in večinoma dobro izkušen kader res potrebuje 100 % navodila glede vsake podrobnosti, ki se jim pri delu lahko pripeti? Kdaj je to postal klub mečkačev, ki iščejo probleme, če jih ni, jih pa naredijo? Ali pa se zgolj takšni pojavljajo v medijih? Ker zadnje dni se resnično zdi, da mediji prav tekmujejo med seboj, kdo bo našel bolj pesimistično učiteljsko izjavo.

Kako je torej s prekomernim gledanjem v ekrane in preobsežnostjo učnih načrtov?

Leta smo poslušali o prekomerni uporabi ekranov slovenskih šolarjev in koliko ur na dan je še sprejemljivo, da otrok preživi pred ekranom, ta teden pa se zdi, da polovica slovenskih šolarjev ne zna prižgati niti računalnika, ena tretjina pa ga baje sploh nima ...

Ali ni bila prosveta od nekdaj gonilo napredka in razvoja? Ali niso od nekdaj učiteljice in učitelji z malo ali nič čarali na veliko in »omikali« slovenski narod v bistveno bolj neprijetnih okoliščinah kot danes?

Prav tako že dolgo poslušamo, da so učni načrti preobsežni in otroci preobremenjeni - ni to sedaj odlična priložnost, da učitelji iz učnega načrta izluščijo bistveno in zavržejo balast? In bo to potem iztočnica za prenovo šole, ki bo bolj prijazna tako otrokom kot učiteljem in bo predvsem bolj pripravljala na življenje. Morda je to lahko priložnost tudi za otroke, da se začnejo navajati na bolj samostojno delo? In tudi, da prevetrimo svoj odnos do ocenjevanja - če je glavni problem to, kako izvesti ocenjevanje na daljavo (od kdaj se pravzaprav učimo za ocene?).

Socialna komponenta šole je precenjena

Tudi tista neprecenljiva socialna komponenta šole o kateri stalno poslušamo, je pač precenjena. Šola že dolgo ni več vzgojna ustanova, ampak zgolj učna in varstvena. Povprečen otrok iz vsaj približno normalnega okolja, bo v šoli, kar se socialnega življenja tiče, žal pobral več slabega kot dobrega. Zakaj je tako, je druga tema. Otrok, ki mu je danes šola najbolj spodbudno in varno zavetje, pa je žal v situaciji, ki zahteva obravnavo še drugih strokovnih služb.

Pa ne želimo minimizirati socialne ali kakršnekoli druge stiske kogarkoli … treba je storiti vse, na državni, šolski in osebni ravni, da se te stiske lajšajo, ampak ravno učiteljski kader, ki pozna razmere na terenu (v razredu), je tisti, ki lahko tukaj naredi največ (pa ne z jamranjem in pritoževanjem, pač pa s konkretno pomočjo in usmeritvijo pomoči k tem otrokom).

Jamranje še najmanj koristi otrokom

Vsaka učiteljica, če je le malo predana svojemu poklicu, ve, kateri učenci v njenem razredu so kritični (v socialnem ali učnem smislu ali v obeh) in ni razloga, da se ne bi tem učencem še posebej posvetila. Morda tudi osebno (bi bilo tako strašno to predlagati ministrstvu?), da se sreča z njimi v šoli, na primerni razdalji in dela z njimi individualno. Če ne učiteljica, ki je verjetno res zelo zaposlena s poučevanjem na daljavo, pa drug učiteljski kader šole, ki nima lastnega razreda oz. predmeta. Težave se rešujejo na drugih ravneh kot je tista, na kateri se jamra.

Vsi se bojimo sprememb, toda odrasli, zreli ljudje, bi se lahko zavedali, da šola na daljavo ne poteka zato, ker bi nas kdo zafrkaval (ministrica za šolstvo? vlada? Jelko Kacin? NWO?), ampak ker se na ta način rešujejo življenja številnih ljudi (morda tudi vašega?) in da to jamranje ne koristi nikomur, še najmanj pa otrokom in da jim pošilja povsem izkrivljeno sporočilo o tem, kako se spopasti z nepričakovanimi situacijami: Če gre kaj drugače kot si pričakoval ali si zamislil, se bo vse podrlo, zato se pritožuj in na vsak način išči krivca …

Tako na svoji poklicni poti ne bodo prišli prav daleč (razen seveda, če se ne bodo odločili za poklic slovenskega učitelja :)).