Spomin na pevca Jožeta Šifrarja še živi

Ljudje za seboj puščamo različne sledi. Med glasbeniki je veliko takih, katerih spomin ne zbledi niti po mnogih desetletjih oziroma stoletjih. Še posebej so priljubljeni izvajalci, na primer pevci solisti. Med pevci narodno-zabavne glasbe je močno izstopal Slakov pevec Jože Šifrar, ki se je smrtno ponesrečil pred petdesetimi leti, njegovemu glasu pa še vedno tako rekoč vsi poslušalci radi prisluhnejo. 

Franci Smrekar je odličen avtor besedil in osebnost, ki mnogo živim in še posebej umrlim izkazuje veliko pozornosti. Skupaj z Območnim združenjem Rdečega križa Brežice v dvorani Leona Štuklja v Novem mestu organizira dobrodelni koncert, na katerem bo nastopilo kar deset glasbenih skupin, piko na i pa bodo dodali še harmonikarji Tonija Sotoška. Veličasten koncert je posvečen 50. obletnici slovesa zlatega Slakovega slavčka in 60. obletnici začetka sodelovanja enega najboljših pevskih sestavov pri nas, Fantov s Praprotna in Ansambla Lojzeta Slaka. 

Kdo je Franci Smrekar in zakaj je napisal že več pesmi, posvečenih preminulim glasbenikom? Komu je posvečena pesem Spomin na pevca še živi, ki so jo posneli Modrijani, in zakaj bo koncert ob obletnici Fantov s praprotna res nekaj posebnega? Preberite v nadaljevanju kolumne Ivana Sivca, ki je dostopna naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Ljubezen do Slaka

Franci Smrekar (1957) je trideset let svoj ljubi kruhek služil v Švici, pred leti pa je v Brežicah odprl picerijo, ki jo je lani oddal v najem. Ob tem se je ves čas predajal ustvarjanju besedil, bil je pobudnik za ustanovitev Društva pesnikov slovenske glasbe, kot veliki poznavalec in navdušenec nad narodno-zabavno glasbo pa ima poseben odnos do vseh tistih, ki so veliko naredili za domačo glasbo. Še posebej skrbi za to, da spomin na ustvarjalce in poustvarjalce ne bi nikoli zamrl. Pevcu Jožetu Šifrarju sta skupaj z avtorjem glasbe Tinetom Lesjakom ustvarila skladbo z naslovom Spomin na pevca še živi. Izvajajo jo Modrijani.  

Franci pripoveduje: »Od otroških let naprej naju je z bratom Jožetom, s katerim sva bila enojajčna dvojčka, spremljalo ljudsko petje. Najina soseda sta bila odlična ljudska pevca, ob večerih sta nama pela stare ljudske napeve, oče pa je bil velik ljubitelj narodno-zabavne glasbe. Nekega poletnega večera je prišel domov in povedal najini zlati materi, da je na televiziji videl Slaka in Fante s Praprotna. Dodal je, da Fantje s Praprotna pojo prečudovito, Lojze pa jih tudi zelo prijetno spremlja. Za prvo vajeniško nagrado je brat kupil gramofon in po napornem delu zvečer doma poslušali predvsem Slake, pa tudi Avsenike, Grnjaka, Štiri kovače, Henčka ... Rad povem, da zame ni bilo nikoli do tedaj in zdi se mi, da tudi v prihodnje ne bo nikoli več tako dobrega ansambla, kot je bil Trio Lojzeta Slaka s Fanti s Praprotna. Z velikim spoštovanjem in občudovanjem sem vse življenje spremljal njihovo delo. Če to primerjam s športom, lahko rečem, da se strinjam z mnenjem športnih novinarjev, ki pravijo, da se tak talent, kot je Tadej Pogačar, rodi enkrat na tristo let. Jaz pa dodajam, da se tak zlati glas, kot ga je imel Jože Šifrar, morda rodi enkrat na sto let.« 

Tak zlati glas, kot ga je imel Jože Šifrar, se rodi morda enkrat na sto let. 

Odnos do smrti

Franci Smrekar je napisal več podobnih pesmi, ki so poklon preminulim glasbenikom. Zakaj ima tak odnos do njih? 

»Smrt očitno dojemam nekoliko drugače kot nekateri drugi pisci besedil. To je verjetno zato, ker sem zelo mlad izgubil brata Jožeta, ki je za posledicami kapi umrl v 39. letu starosti. Verjetno so zato moja besedila nekoliko bolj otožna, žalostna in nasploh naravnana spominsko.« 

Franci in Jože Smrekar sta kot avtorja na začetku sodelovala predvsem z ansamblom Bratje iz Oplotnice in s skladateljem Tinetom Lesjakom. Franci dodaja: »Tine Lesjak je bil med tistimi avtorji, ki je odlično začutil najino besedilo. Verjetno tudi zato, ker so bili Oplotničarji prav tako bratje kot midva.« 

Na žalost se je Francijev brat kmalu poslovil in je potem verze skladal Franci sam. Ob deseti obletnici sodelovanja Fantov s Praprotna s Slaki se je v prometni nesreči smrtno ponesrečil Jože Šifrar, kar je Francija prav tako močno prizadelo. Leta 2019 pa je za vedno odšel tudi Tine Lesjak, eden naših najboljših skladateljev domače glasbe. 

Šifrarjeva plaketa

Za mnoge naše zdomce in izseljence je bila prav domača glasba tista vez z domovino, ki jih je poleg osebnih stikov navezovala na dom. Franci Smrekar je v Švici redno poslušal osrednjo dodajo z narodno-zabavno glasbo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, si kupoval plošče in kasete ter nasploh še naprej živel z glasbo. 

Ko sem nekoč poslušal Slakovo skladbo na besedilo odlične avtorice besedil Fanike Požek z naslovom Kadar srečam te, sem dobil zamisel, da bi bilo treba na Vurberškem festivalu podeljevati Šifrarjevo plaketo, podobno kot na  festivalu narodno-zabavne glasbe Ptuj podeljujejo Korenovo. Podelili bi jo najboljšemu pevcu, ki bi na Vurberškem festivalu prepeval v narodno-zabavnem sestavu z diatonično harmoniko. To so odlični organizatorji festivala, brata Toplak in njun sodelavec Lojze Toplak, pa tudi Slakova družina sprejeli z navdušenjem, tako kot tudi vdova Milena, ki je skupaj z menoj na desetem festivalu plaketo podelila nagrajencu. To so bili Modrijani. 

Ker je bil odmev zelo ugoden, sem stopil še korak naprej. Poleg tega se je tedaj bližala 30. obletnica Šifrarjeve smrti, zato sem sklenil, da s koncertom v Železnikih naredimo še piko na i. Izveden je bil z desetimi ansambli oktobra leta 2004, bilo je okoli dva tisoč poslušalcev, Boris Kopitar pa ga je odlično vodil. Čisti izkupiček koncerta smo namenili društvu Sožitje iz občine Škofja Loka. 

aprila leta 2004, deset let pozneje, se je odvijal na Trati v Škofji Loki, odlično pa ga je vodila Lucija Grm. Ker je koncert tudi takrat lepo uspel, sva si z Marjanom Potočnikom, tedanjem direktorjem Radia Sora, segla v roke in si rekla, da se vidimo čez deset let, da glas zlatega slavčka ne bo nikoli zbledel. 

Obljuba dela dolg

Čeprav ima Franci Smrekar vedno dela na pretek, na koncu vse lepo izpelje. Deset let pozneje, letos, 27. aprila, bo tako znova koncert, ki bo posvečen Jožetu Šifrarju. 

Na Dolenjskem bo zato, da bodo tudi Dolenjci spoznali, kako čudovite glasove so imeli Fantje s Praprotna z Jožetom Šifrarjem v ospredju. Na žalost od Slakovih Fantov s Praprotna živi samo še Andrej Bergant, vsi drugi pa so za Šifrarjem že odšli na drugo stran mavrice. Pri izbiri glasbenih skupin in solistov sem še posebej pazil na to, da bodo mnogi skušali zaigrati in predvsem zapeti tako, kot je izvajal Ansambel Lojzeta Slaka s Fanti s Praprotna.  

Čeprav se zavedam, da so bili izjemni in zato nedosegljivi, je med današnjimi izvajalci vendarle veliko takih glasov, ki se precej približujejo tako Fantom s Praprotna kot tudi samemu Jožetu Šifrarju. Obudili bodo veliko Slakovih melodij in besedil znanih piscev, ki so ustvarjali za Slakovo skupino, vse skupaj pa bo v lep spominski šopek povezal Leopold Pungerčar, voditelj, ki je Slakov sorodnik in zato dober poznavalec skladb, ki jih bo napovedoval. Zdi se mi, da boljše kombinacije ansamblov in povezovalca nisem mogel najti. 

Nastopili bodo Ansambel Braneta Klavžarja, Glas, Krimski lisjaki, Nemir, Javor, Fantje spod Šilentabra, Popotniki, Jarica, Florjanski fantje, Tik-tak, Brane Mešl s prijatelji, Fantje z Dobrne in na koncu še Harmonikarji Tonija Sotoška. 

Franci Smrekar je res nekaj izjemnega v našem glasbenem prostoru, saj zna lepo povezati tako glasbenike kot splesti lepe spomine na tiste, ki jih ni več med nami, izgorevali pa so za vse nas. 

Naročniška vsebina