Stališče SŠK do izjav in stališč pripadnikov Scutum Fidei

Te liturgične razprtije so največja neumnost. Mnogo bolj pomembna so nekatera druga vprašanja. Zame osebno je najbolj moteče vztrajanje Cerkve pri eksorcizmu. Kot že večkrat doslej slovenske škofe sprašujem, kdaj ga bodo končno ukinili. Kajti eksorcizem ni v skladu s prizadevanjem za posodobitev Cerkve, v očeh drugih ljudi pa je le predmet posmeha.

Prepirajte se vi na vrhu med seboj kolikor hočete, nam navadnim pa pustite, da živimo običajno življenje. Vere v srcih nas navadnih ni nič več in nič manj, če se maša bere slovensko ali latinsko. Oboje je dobro. Kdor želi živeti po nekih strogih merilih, naj pač tako živi. Nima pa nobene pravice zaradi lastnega občutka pomembnosti npr. mene prisiljevati v to.Tole o izobčevanju se pa meni v 21st. zdi malo mimo. ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI!

Iz Cerkve se nekdo izloči sam predvsem z grehom herezije. Nauki II. Vatikanskega koncila ( glede ekumenizma, verske svobode in narave Katoliške Cerkve ) so heretični in kdor vedoma in hoteno sprejema te heretične nauke, še bolj pa kdor vedoma in hoteno sprejema še bolj heretični duh II. Vatikanskega koncila, ni katolik.
Torej ali so člani Slovenske škofovske konference zavedeni in nevedni ali pa niso katoliki. Glede na to, da jim tudi pripadniki skupin kot je Scutum fidei razlagajo katoliški nauk ( ker tega ne počnejo kleriki ) , je njihova nevednost vedno manj opravičljiva.

Dejstvo je, pri Scutum Fidei govorijo o vprašanjih in dilemah o katerih bi morali spregovoriti škofje, oni pa tega ne naredijo. Namesto politično korektnega leporečenja je pač treba povedat resnico, pa naj bo še tako neprijetna.
Pravzaprav so škofje pokazali, da dojemajo sinodalnost, po kateri ima vsak kristjan možnost spregovoriti, zgolj kot teorijo, ki v praksi ne funkcionira. Mogoče bi bilo dobro, da bi pustili tudi drugačen pogled do besede, bi bilo veliko bolj koristno kot zgolj enoumno govorjenje, ki ga je v Cerkvi preveč.
Dejstvo je, da Cerkev v Sloveniji potrebuje glas, ki bo opozarjal na nevarnosti in zablode, ki so prisotne. V tujini je tega že precej, Bogu hvala, da se tudi v Sloveniji na tem področju dogajajo premiki.

Pri upravičenem nasprotovanju papežu, pa imamo lep zgled pri apostolu Pavlu, ki se je prav tako uprl Petru, ko je bilo to potrebno. "Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja. Preden so namreč prišli nekateri, ki so bili z Jakobom, je jedel s pogani. Ko pa so prišli, se je začel poganom umikati in se jih ogibati, in sicer iz strahu pred obrezanimi. Z njim vred so se potajili tudi drugi Judje, tako da se je celo Barnaba dal zavesti od njihove dvoličnosti. Ko pa sem videl, da ne hodijo pravilno, v skladu z resnico evangelija, sem vpričo vseh rekel Kefu: »Če ti, ki si Jud, živiš po pogansko in ne po judovsko, kako hočeš prisiliti pogane, da bi živeli po judovsko?«" (Gal 2,11-14).
Enost s papežem (in škofi) ne pomeni nekritičnega sprejemanja vsega, česar se papež (in škofje) spomne.

Kar po dolgem in počez ne bi smeli obsoditi Scutum fidei.

Marsikaj imajo tudi prav.

Skratka, povedali so, da so ponižno vdani vazali vsakokratne vatikanske vrhuške. Oportunizem, obračanje po vetru in nenačelnost so njihova vera, upanje in dobrota. Nič novega torej. Cerkev pač.