"Starejše generacije vprašajmo za nasvet in nato prevzemimo odgovornost nase"

Objavljamo govor, ki naj bi ga g. Martin Nahtigal iz Skupnosti katoliške mladine (SKAM) povedal na današnjem dogodku »Za mojo Slovenijo«. Govor je nastal skozi sodelovanje skupine mladih (soavtorji so: Klara Keršič, Ana Špes in Ambrož Volek) in prvotnega organizacijskega odbora prireditve.

Mladi govornik se je odločil, da zaradi politične situacije in razprtij, ki so nastale v dnevih pred praznovanjem, ne bo sodeloval na dogodku. Martin Nahtigal je bil predviden kot sklepni govornik, v organizacijskem odboru so sporočali, da bo sodeloval "kot predstavnik generacije, na plečih katere bo v prihodnjih desetletjih slonelo breme razvoja slovenske družbe in države".

Vendar pa je vseeno pomembno, da sporočilo, ki je bilo namenjeno vsem generacijam, ne le mladim, pride do svoje ciljne publike – slovenskega naroda, zato pripravljeni govor objavljamo na Domovini.

25 let lastne države … Za mojo generacijo in mlajše od mene edina država, ki jo poznamo. Minil je čas osamosvojitvenega optimizma, pričakovanja novega dne. Danes živimo v državi, ki je, kljub svojim 25. letom, še vedno mlada, razpeta med polpretekli totalitarizem in svetlo prihodnostjo.

Vendar narod popeljati iz tega stanja ni delo ene generacije. Zato se vprašanje postavlja samo po sebi: kako vzgajamo slovensko mladino? Je prevečkrat prepuščena sama sebi in zato pod vplivom navidezne naprednosti, ki zavrača temelje, na katerih je bila zgrajena krščanska Evropa?

Današnji čas nas sili v umiritev situacije; v evalvacijo preteklih dejanj in postavitev strateškega načrta za naprej. Na čem graditi v prihodnjem času?

Starejše generacije, imate vlogo Mojzesa

Drage starejše generacije! Opravile ste veliko delo, ta narod ste izvlekli iz totalitarnega sistema ter postavili temelje za demokratično, svobodno, evropsko Slovenijo. V današnjem času pa je pred vami še težja naloga – postati vzgojitelji, mentorji in spremljevalci današnje mladine.

Zgodovina vam je namenila vlogo svetopisemskega Mojzesa, ki je z Božjo pomočjo osvobodil svoje ljudstvo; skozi preštevilne nadloge je ostal trden in s svojim delom ter zgledom vzgajal bodoče voditelje obljubljene dežele. Toda sam nikoli ni vstopil vanjo.

Mladi se zavedamo, da je to dejstvo, ki ga je težko sprejeti. Na vas je, da se ob vseh svojih prizadevanjih usmerite k nam, da bomo lahko nekega dne na tem, od Boga danem koščku prelepe domovine, živeli pod resnično svobodnim soncem.

Zakaj je vzgajanje danes še težja naloga? Ker ste s tem soodgovorni za prihodnje rodove Slovencev in Slovenk ter njihovo blagostanje; ter zato, ker smo mladi, ah ... saj vemo … mladi.

Starejši, ne vzgajajte le v poslušnosti, ampak bodite odprti do idej mladih

Pri tej vaši zavidanja vredni nalogi pa vas prosimo za odprtost in doslednost. Sprejmite svojo mentorsko vlogo in nas nikar ne vzgajajte le v poslušnosti preteklim generacijam. Bodite odprti do tega, da imamo mladi dobre ideje, da si želimo sodelovati, da iščemo rešitve.

Starejše generacije, opravile ste veliko delo. Narod ste izvlekli in totalitarnega sistema in postavili temelje demokratične Slovenije. Zgodovina vam je namenila vlogo svetopisemskega Mojzesa, ki je z Božjo pomočjo osvobodil svoje ljudstvo in vzgajal bodoče voditelj, a v obljubljeno deželo ni nikoli vstopil.

Popolnoma res je, da je mladost prevečkrat norost in da skače čez vodo tam, kjer je most. Vendar pa je od vaše odprtosti v času vzgoje odvisno, ali bomo uspešni pri prenosu narodne zavednosti na generacije, ki prihajajo šele na svet.

Mladi smo idealisti, prepričani, da lahko z enim zamahom spremenimo svet. Ta odnos do življenja in družbe pa se nepopravljivo uniči, če smo obdani z množico gnilih kompromisov, kot so: »Ne se izpostavljati,« »Saj ne rabiš povedati svojega mnenja,« »Ni važno, kaj je bilo včasih, glej samo naprej,« in podobno. Kako se potem lotiti življenja z zanosom?

Mladi, pluti moramo proti toku

Za nas mlade velja, da je naša naloga ravno tako zahtevna. Pluti je treba proti toku, čeprav se je lažje utopiti v zlati sredini. Vedno je težje argumentirati svoje stališče, kot pa biti tiho; bolj priročno se je strinjati, kot pa stati s pokončno hrbtenico. Vedno več nas mora biti takih, ki orjemo ledino.

Ob tem pa so nam v pomoč uspešne mladinske organizacije, kot so skavti in Skupnost katoliške mladine, ki mlade že vzgajajo v to, da so pripravljeni na življenje v tem svetu.

Nekaj korakov delamo v pravo smer – vidi se povečano zanimanje za družbene teme tudi na katoliški strani; sliši se zahteva po pridobivanju znanj s tega področja; govori se o potrebi po debati razpravi o družbenem položaju.

Ko spremljamo te premike, sem vesel in pozitivno gledam v prihodnost naslednjih rodov dejavne mladine, ki bo stala na trdnih temeljih katoliških vrednot in bo voljna argumentirano zagovarjati te vrednote in stališča.

"Ker se je tako pač delalo" ne more biti argument!

Se pa moramo mladi zavedati, da je potrebna potrpežljivost. Res je, da so nekatere spremembe stvar takojšnjih odločitev in hitrega odziva; za druge pa je potreben čas. Čas in rešitve, do katerih pridemo preko dialoga in razprav. Pri tem gre za demokracijo, ki so nam jo izborili prejšnji rodovi; le-ta pa ima tudi svoje zahteve in načine, ki jih moramo krepiti in razvijati.

Držimo se svojih idealov, uresničujmo svoje ideje, postavljajmo svoje temelje na prave vrednote. Ni vse, kar je novo, samodejno dobro, samo zato, ker je novo. Ne pristajajmo pa na argument: »Ker se je tako pač delalo.« To ni argument! Je samo izgovor, da smo v stanju, v kakršnem smo.

Tudi mladi se zavedamo, da moramo biti pri spremembah potrpežljivi in odgovorni

Sveta se ne da spremeniti na mah; moramo biti vztrajni in odgovorni. Vsaka revolucija na svetu nas je stala preveč.

Kot demokratična sila je naša smer evolucija – ustrezno načrtovan razvoj. Če želimo to doseči, pa moramo biti odgovorni za svoje odločitve, usmeritve, za svoja dejanja. Preprosto je prevzeti pobudo, biti glasen, zahtevati nekaj, za kar kasneje ne prevzameš nobene odgovornosti. To pa je tudi razlog, zakaj predstavlja odgovornost nujni in tvorni element odraščanja.

Vse to je rak rana naših generacij – radi bi vse, vendar čakamo, da nam pade v roke. To se ni nikoli dogajalo in se nikoli ne bo. Na nas je, da se premaknemo. Da starejše generacije vprašamo za nasvet in za pomoč, vendar da hkrati prevzamemo pobudo in tako skupaj oblikujemo Slovenijo, kot bi mogla biti – konkurenčna srednjeevropska država, ki temelji na evropskih vrednotah.

Veliko dela nas čaka v prihodnosti, nas vse. Zato danes skupaj recimo - vse najboljše Slovenija! V ponedeljek pa zavihajmo rokave, da bo temu res tako.