Svetniški kandidat Ivan Salmič: umreti je moral, ker je reševal življenja drugim

Vinica v Beli krajini 13. novembra 1943. Sredi popoldneva se kaplan p. Ivan Salmič sprehaja pred župniščem in moli brevir. Okoli druge popoldne pristopijo partizani, ga aretirajo in odvedejo proti Marijini romarski cerkvi na Žežlju. Dve uri pozneje v Lovšinovih smrekah odjekneta strela. Teden pozneje sledi zločina in mrtvega kaplana najdeta dve dekleti. Svetniški kandidat Ivan Salmič je moral umreti, ker je življenja reševal drugim.

Dva strela blizu žeželjske cerkve

Rodil se je kot Anton Salmič očetu Alojziju in materi Tereziji, rojeni Božič. Šolal se je v ljubljanskem križniškem dijaškem zavodu, kjer se je odločil za vstop v križniški red. Takrat je dobil tudi redovno ime Ivan. Teologijo je začel študirati v Innsbrucku, dokončal pa v Ljubljani. Julija 1940 je bil posvečen v duhovnika, oktobra 1941 pa je začel službovati kot kaplan v Vinici ob Kolpi.

Torej v času, ko se je tudi v deželi med Gorjanci in Kolpo začela revolucija, ki se je nadaljevala tudi po kapitulaciji Italije septembra 1943. Kot lahko beremo v reviji Zaveza iz leta 2011, je v Črnomlju delovalo revolucionarno sodišče. Na smrt obsojene so iz črnomaljskih zaporov vodili kar na tamkajšnje pokopališče, jih tam ustrelili in pokopali.

Kljub sodišču pa se varuhi novega reda niso popolnoma odpovedali svojim prejšnjim navadam. Kaplana Ivana Salmiča so v soboto, 13. novembra 1943, prišli iskat kar na dvorišče župnišča. V župnišču ugrabiteljev niso niti opazili, so pa proti večeru domačini blizu žeželjske Marijine cerkve slišali dva strela.

»Smrečje, sneg, zemlja, luža krvi«

Kot v Družini piše publicist Ivo Žajdela, je pater Jože Žabkar dan pozneje v svojem dnevniku Izpovedi zapisal: »Martinova nedelja. Žalostna novica je prišla v Črnomelj: viniškega kaplana p. Ivana Salmiča O. T. so partizani (OK VOS) odpeljali nekam pod Žeželj in ga tam ubili ... Ob štirih je že počil strel v Lovšinovih smrekah in slišali so tudi, da se je jokal, ko jih je prosil za življenje. Zvečer so mu vso sobo obrnili in izropali. Bog se ga usmili.«

V gozdu na Slemini pri Žežlju sta dve dekleti 20. novembra našli krvave sledi in nato grob plitvo zakopanega kaplana. Noge je imel zvezane z vrvjo, na truplu pa so bile vidne rane, posledice mučenja. Pater Žabkar istega dne v dnevnik pripiše: »Grob viniškega gospoda najden: smrečje, sneg, zemlja, luža krvi.«

Umorjen, ker je reševal življenja

Viri poročajo, da je moral p. Salmič umreti, ker je med nemško ofenzivo s posredovanjem pri nemškem poveljniku rešil življenje osmim viniškim možem in fantom, ki so bili določeni za ustrelitev. Partizani so ga zato po pisanju Zaveze obdolžili sodelovanja z Nemci. Krajevnim aktivistom namreč ni bilo všeč, ker se ti rešeni fantje niso pridružili partizanom, nekaj pa se jih je celo pridružilo domobrancem. P. Salmič je prav tako posredoval pri Italijanih in dosegel, da niso ustrelili treh fantov, ki so se iz partizanov vrnili domov.

V katoliških duhovnikih so videli glavne oporne stebre slovenskega naroda, zaradi česar jih je bilo treba zatreti.

»Z gorečnostjo je začel dušnopastirsko delo, veliko je pomagal ljudem in pri tem večkrat tvegal glavo,« je o njem zapisano v župnijski kroniki. Njegov predstojnik je dodal: »Pokojnik je bil otroško vdan Cerkvi in redu. Bil je poln ljubezni do revežev in otrok.« Glavni razlog za umor duhovnika pa sovraštvo revolucionarjev do Cerkve in katoliških duhovnikov. V njih so videli tudi glavne oporne stebre slovenskega naroda, zaradi česar jih je bilo treba zatreti.

Spomenik umorjenemu kaplanu Salmiču so na Žežlju postavili avgusta 2014.