Svoboda in varnost: ali smo resnično varni pred tistimi, ki nas varujejo?

Vir: Pixabay


“Tisti, ki se odrečejo svojim osnovnim svoboščinam za pridobitev malo začasne varnosti, si ne zaslužijo niti svobode niti varnosti,” je nekoč zapisal Benjamin Franklin. In čeprav naj bi omenjeni citat dandanes uporabljali izven konteksta, znotraj katerega je bil izrečen, nudi zanimivo izhodišče za razmišljanje.  

Varnost in svoboda sta dva ekstrema, med katerima je, kot tako pogosto v življenju, potrebno ravnovesje. Po eni strani lahko živimo v popolni svobodi – brez zakonov in avtoritet, kjer vsakdo lahko stori, kar si zaželi. V takšnem svetu bi živeli v nenehni nevarnosti, kjer bi se vsi borili proti vsem, prevladoval pa bi zakon močnejšega. 
Absolutna varnost zahteva absolutno moč, ki pa, kot pogosto pravimo, tudi absolutno kvari.

Po drugi strani lahko živimo v stanju popolne varnosti – zaprti vsak v svojo celico, pod nenehnim nadzorom, kjer ne obstaja možnost, da bi nas kdorkoli napadel, okradel ali okužil. Kot miši v kletki. Pa vendar se tudi tu poraja vprašanje, ali smo resnično varni – na primer pred tistimi, ki nas varujejo?  

Absolutna varnost zahteva absolutno moč, ki pa, kot pogosto pravimo, tudi absolutno kvari. Za brezhibno delovanje takšnega sistema bi potrebovali tudi absolutno zaupanje, tema, o kateri sem že pisal, s katero ima sodobna družba nedvomno velike težave. Albert Camus naj bi zapisal: “Dobrobit ljudi ... je vedno bila alibi tiranov … ki služabnikom tiranije nudi čisto vest.” 

Kulturne razlike in vzgoja 


Trenutno najmočnejši državi na svetu, ZDA in Kitajska, v mnogih pogledih poosebljata obravnavana ekstrema svobode in varnosti. ZDA so zgodovinsko naklonjene poudarjanju osebne svobode, kar je morda najlepše vidno v mitologiji idealiziranega “divjega zahoda”. Kjer ni močne centralne avtoritete, ljudje pa so v marsičem prepuščeni samim sebi, ter skoraj popolnoma svobodni. 

Na drugi strani imamo Kitajsko, ki je dandanes pionir tehnologij nadzorovanja. Kulturna psihologija kitajske družbe je ključ do razumevanja uspeha Pekinga pri izvajanju svojih projektov nadzora brez ovir. Nekatere raziskave so pokazale, da ima veliko Kitajcev dejansko dokaj podporno stališče do programov nadzora, saj verjamejo, da je žrtvovanje svobode zaradi varnosti precej dober dogovor. Kitajska je celoten sistem družbenega nadzora zapakirala kot “družbeno dobrobit”, ker je varnost sama po sebi največja korist za ljudi.   
Mladi so medtem danes manj izpostavljeni tovrstnim primerom in se zato manj zavedajo nevarnosti ekspanzivne vladne moči. 

A tudi na kulturni ravni stvari niso nespremenljive. Glede na raziskavo Inštituta Cato je skoraj tretjina generacije Z (rojenih med 1990 in 2010) v ZDA naklonjena ideji, da vlada v domove namesti nadzorne kamere. Sicer le malo Američanov – 14 odstotkov – podpira to idejo, a med mlajšimi od 30 let to idejo podpira 29 odstotkov.  

Kot menijo na Inštitutu Cato, so bile generacije, vzgojene med hladno vojno, redno izpostavljene novicam o tem, kako Sovjetska zveza nadzoruje svoje ljudi, kar je morda Američanom pokazalo nevarnosti dajanja vladi preveč moči za nadzor nad ljudmi. Mladi so medtem danes manj izpostavljeni tovrstnim primerom in se zato manj zavedajo nevarnosti ekspanzivne vladne moči. 

Strah kot gonilo 


Verjetno ni presenetljivo, da je ameriška vlada izjemna pooblastila za nadzor dobila po terorističnih napadih 11. septembra. Morda je to ena ključnih sprememb, kjer bi lahko rekli, da so teroristi zmagali.  

A zaradi strahu pred terorizmom se takšna miselnost sedaj širi tudi v Evropi. Francoski parlament je marca odobril izvajanje videonadzora z uporabo umetne inteligence na olimpijskih igrah 2024 v Parizu. Zagovorniki zakonodaje trdijo, da bi umetna inteligenca lahko preprečila teroristični napad leta 2016 v Nici, saj bi opazila tovornjak, ki je zapeljal v množico. Prav tako naj bi preprečila totalni kaos na lanskem finalu lige prvakov v Parizu med Liverpoolom in Real Madridom. 
Sporočila, ki nas obdajajo vsepovsod, so jasna: svet je nevaren; če se želite zavarovati, se odpovejte svobodni izbiri ter nam podelite večjo moč. 

In medtem ko smo na Zahodu še relativno daleč od popolnega nadzora državljanov, ki ga v imenu varnosti uvajajo na Kitajskem, morda ni odveč skrb, da se v tej smeri počasi, a vztrajno pomikamo. Strah oblikuje naša življenja. Od dokaj nekontroverznih in razumljivih zahtev po obveznem nošenju čelad in dobro vidnih opozorilnih oblek, preko zahtev po zaustavitvi družbe in gospodarstva zaradi virusa, do prihajajočih zahtev po spremembi življenjskih navad v imenu omejitev podnebnih sprememb, primerov ne primanjkuje. 

Sporočila, ki nas obdajajo vsepovsod, so jasna: svet je nevaren; če se želite zavarovati, se odpovejte svobodni izbiri ter nam podelite večjo moč. 

Kje je meja? 


Kot omenjeno, je pri takšnih vprašanjih potrebno ravnovesje. Ne ena ne druga skrajnost nista (vsaj upam) zaželeni. 

A kje je ta meja? Kje se je osebni svobodi dobro odpovedati v imenu varnosti? Kako zagotoviti, da ne bomo ostali brez obeh? 

Težka vprašanja, na katera se ne čutim pristojnega določati odgovora. Nedvomno bo tu potrebna široka družbena debata ter sprejemanje kompromisov. Kar pa tudi počasi postaja nesprejemljivo, saj se nam v imenu varovanja določenih skupin vse pogosteje omejuje našo temeljno svoboščino – svobodo izražanja. Zopet isto vprašanje in problem. 

Nedvomno pa lahko zaključim, da ta vprašanja v bližnji prihodnosti ne bodo izginila. Postajala bodo vse bolj pereča. Glede na trenutno stanje naše družbe lahko tudi brez večjih težav napovem, da bodo postala tudi politizirana. Kjer bosta oba ekstrema, varnosti in svobode, prevzela ter posvojila glavna politična pola, levi in desni. Debata bo tako najverjetneje sledila ustaljenim tirnicam družbene polarizacije, ki bo hranila ekstreme ter omalovaževala pragmatičen in racionalen odziv. 
Nam je ravnovesje sploh še vrednota? 

Svetovne sile, ki jih bolj kot filozofija skrbita moč in vpliv, bodo takšne razprtije nedvomno izkoristile. Kitajska bo z veseljem prodajala svoje vedno bolj izpopolnjene tehnologije nadzora naklonjenim režimom, medtem ko bodo ZDA pridigale o pomenu pravic in svobode ter umikale svojo pomoč in sodelovanje.  

Kaj nas bo v takšnem svetu vodilo? Čemu bomo dali prednost? 

Nam je ravnovesje sploh še vrednota? 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

golob-vukovic3.jpg
Analiza ne podpira trditve, da so posnetki obdelani z umetno inteligenco
  • 10. 03. 2026
Ko slovenske gore postanejo lunapark, reševalci pa brezplačni strežniki
  • 18. 06. 2026
Šefi strank bodo sneli rokavice: začenja se uradna volilna kampanja
  • 19. 02. 2026