Tomaž Štih, SiolNET: Stanovanjski Teš? Ne, hvala.

Navigatorja prosim naj ne piše socialističnih nebuloz (lahko mu na mojem primeru razložim kaj je bilo narobe v stanovanjski politiki jugoslovanskega socializma!), naj si prebere članek Štiha, povezavo ima v tekstu, mogoče bo razumel, če seveda nima preveč ideoloških plašnic.

Pobuda Fajonove je prozorna demagogija. Ne gre za to, da bi se stanovnjska oskrba v Sloveniji sistemsko uredila, temveč gre za to, da bi se projekt promoviral v predvolilni kampanji kot rešilna zadeva stanovanjnske oskrbe, kar niti slučajno ni.

Slovenija je pod Jugoslavijo zgradila bistveno več stanovanj kot v osamosovjeni Sloveniji, kar je žalostno dejstvo in spričevalo politike, tako leve kot desne. V naboljših letih smo pod Jugo zgradili tudi do 15 tisoš stanovanj letno, kar se danes sliši neverjetna številka. Kako je to mogoče?

Razlogov je več. V bivšem sistemu smo imeli preprost, a delujoč sistem stanovanjske oskrbe. Občine so imele sklade stavbnih zemljišč, ki so zagotavljali potrebna zemljišča za gradnjo. Zaposleni so morali plačevati prispevek za stanovanjsko gradnjo, ki je bil pomemben vir financiranja stanovanj poleg drugih virov: občinskih, sredstev gospodarstva in zasebnikov. Imeli smo celo specializirano banko za financiranje stanovanjskega gospodarstva, Stanovanjsko komunalno banko (SKB), poleg tega smo imeli praktično v vsaki občini stanovanjsko podjetje, ki je imelo v lasti najemna stanovanja. Stanovanjska podjetja so skrbela za vzdrževanje stanovanj in povečevanje stanovanjskega fonda.

Po osamosvojitvi smo prejšnji delujoč stanovanjski sistem poplnoma razrušili, na njegovo mesto pa nismo postavili ničesar. Občinski skladi stavbnih zemljišč so bili ukinjeni, tako ni bilo več nosilca kontinuirane oskrbe zemljišči. Obrazložitev katastrofalne odločitve je bila, da bo trg urejal zemljiško politiko. To je bilo povsem utopično pričakovanje, saj trg dobro deluje v pogojih konkurence, ki je na zemljiškem trgu ni, saj zemljišč ni mogoče poljubno producirati. Cene redkih zemljišč so posledično astronomsko porasle, zemljišča so postala še bolj redka dobrina zaradi prostorskih politično določenih restrikcij. Posledice so neurejena in razpršena gradnja vsepovsod, kjer investitorjem pač uspe najti zazidljivo zemljišče. Občine razumljivo nimajo več rezerviranih zemljiš za gradnjo stanovanj, ki v bistvu ne zanima več nikogar v okviru javnega sektorja. Občine se želijo rešiti celo obstoječega stanovnjskega fonda, ki jim zaradi nesmislov zakonodaje prinaša izgubo. Ob tem, ko so bila zemljišča prepuščena trgu, pa so ostala najemna stanovanja popolnoma v okviru socialistične zakonodaje in administrativnih omejitev, zaradi katerih iso imeli lastniki najemnih stanovanj z njimi izgubo.

Ukinili smo tudi stanovanjska podjetja, obstoječi fond javnih stanovanj pa je bil v glavnem razprodan, kar je bila še ena katastrofalna strateška sistemska napaka, saj poslej stanovanjski sektor ni imel več svojega nosilca stanovnajske gradnje.

Ukinili smo tudi financiranje stanovanjske gradnje s prispevkom iz plač, kar je sicer moč pozdraviti, toda država bi morala zagotoviti druge strateške vire stanovanjske gradnje, javnih in zasebnih investitorjev, tudi tujih. Toda te volje nikoli ni bilo.

Rezultat vsega navedenega pa je to, kar imamo: maloštevilna in ekscesno draga nova stanovanja, ki gredo v glavnem premožnejšim, ki večinoma niso več mladi in niso v obdobju, ko bi to prispevalo k rodnosti, in velik primanjkljaj dostopnih najemnih stanovanj, ker se jih nikomur ne splača graditi, ker bo zaradi socialistične zakonodaje imel z njimi zgolj izgubo.