Umetnik – Pablo Picasso

Zjutraj sem se zbudil in strašno me je bolela glava!

Žena je rekla, da sem sinoči pozno prišel domov. Da sem pel. Da sem se ulegel kar oblečen v posteljo. In obut.

Žena je rekla, da sem bil pijan in da imam mačka. Zato, da me boli glava.

Tako je rekla žena. In postrani me je gledala in izpod čela. Prav nič lepo. Čeprav je sicer lepa.

Žena, ti nimaš pojma! Sinočnjega večera se sicer ne spomnim, ampak pijan nisem bil. Jaz sem vendar umetnik! In glava me boli, ker … je svet surov in nepošten. Nebo se krči in ljudje me ne razumejo! Od tega me boli glava in zato bom o tem napisal pesem!! Ki je ljudje ne bodo razumeli! Tako: umetniško! Pesem o tem, kako me boli glava … ker me ljudje ne razumejo! Da! Ampak najprej: zajtrk!

Žena je rekla, da sem predolgo spal in da je že čas za kosilo. Tudi prav. A po kosilu me je bolel želodec. Morda sem kaj takega pojedel?

Žena je rekla, da sem gotovo kaj takega pojedel, a da me želodec boli, ker sem preveč takega pojedel. Sploh, da jem preveč. Da bi bil čas za post ali pa vsaj dieto. Da sem debel! Predebel, celo!

Žena, ti nimaš pojma! Res je, priznam: prav rad pred seboj vidim poln krožnik, a prav dolgo ga ne morem gledati. Mislim: samo gledati. Rad jem, priznam! A debel nisem! Jaz sem vendar umetnik! In želodec me boli, ker je svet surov in nepošten. Nebo se krči in ljudje me ne razumejo! Sit sem tega! O tem bi res moral napisati knjigo! Ki pa je ljudje ne bodo razumeli in bo obležala na policah! To je to! Saj me ne boli želodec! Boli me, ker romana, ki ga sicer še nisem napisal, ampak je brez dvoma vrhunski, ljudje ne berejo! Ne zato, ker še ni napisan, ampak zato, ker je vrhunski in ga ne razumejo! O, bolečina!

O, bolečina … začelo me je stiskati okrog srca in sape mi je zmanjkovalo!

Žena je rekla, da zna biti infarkt. Da je na fejsbuku prebrala, da so to znaki. Da se tako začne. Da ni čudno in da je srce še dobro, da je tako dolgo zdržalo. Da pa je srce vendarle le pumpa. In pumpa je pumpa, kar je preveč, je pa preveč. In mene je preveč! Za mojo pumpo. Za moje srce!

Žena, ti nimaš pojma! Kakšen infarkt?! Jaz sem vendar umetnik in srčna bolečina je umetniku položena v zibelko in v prsni koš! Pojma nimaš! Čeprav imaš prav: v nečem se strinjam s tabo. Moje srce je dobro! In to je to! Predober sem za ta svet, ki je surov in nepošten! Nebo se krči in ljudje me ne razumejo! Mene pa boli srce! Ah, svet je iz tira! In iz ritma!

A slišiš ta: bum-ti-di-bum-ti-di-ti-di-di-da-da? To ni aritmija! O, ne, saj sem vendar umetnik! Ne, to je glasba! V meni vse poje, a okrog mene sama gluha loza! Ne samo, da me ljudje ne razumejo, niti slišijo me ne! Ne poslušajo me! Mene pa boli! Boli me v duru in boli me v molu! In v prsih. O, kako boli.

Žena je rekla, da bo poklicala rešilca. Lahko, da ni nič, je rekla, lahko pa so želodčni kamni. Ali slepič! Ona, da ne bo brisala za mano, če se kaj razlije.

Žena, ti nimaš pojma! Jaz nisem bolan! No, seveda sem bolan, saj sem umetnik! Ampak ne bo se razlil slepič! Barve se bodo razlile: žive in mračne, svetle, temačne … Svet je surov in nepošten, jaz pa bom naslikal mavrico! Nebo se krči, zato bo mavrica majhna. In abstraktna! Da ljudje sploh ne bodo razumeli kaj sem naslikal! Kako prepoznaš vrhunsko sliko? Tako, da ne prepoznaš, kaj je naslikano!

Dobro, naj pride rešilec. Naj me zdravniki pozdravijo, naj mi rešijo življenje, svet pa bo ostal brez nove Sikstinske kapele! Pustite mi želodčne kamne, potrebujem jih za mozaik!

Žena je rekla, da rešilca ne bo! Da ni nobenega na razpolago, ker so se stepli navijači na večnem derbiju.

Ha, tako skrbi država za svoje umetnike!

No, nič hudega, samo da mi bodo po smrti postavili spomenik z napisom: »Tu počiva neodkrit talent!«