Dr. Jožef Muhovič in dr. Milček Komelj: S slovenstvom je šlo po osamosvojitvi navzdol

V oddaji 35 let Slovenije smo gostili umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika dr. Milčka Komelja ter akademskega slikarja in filozofa dr. Jožefa Muhoviča. Beseda je tekla o tem, ali je slovenska država po osamosvojitvi kulturo ohranila kot svoje »duhovno, zgodovinsko in civilizacijsko jedro« ali pa je kulturno in simbolno ostala ujeta v nepredelane vzorce preteklosti. Spregovorila sta tudi o tem, zakaj osamosvojitev kot »osrednji dogodek in višek moderne slovenske zgodovine« v kulturi ni dobila mesta, ki bi ji pripadalo.

Če smo imeli včasih občutek, da je Slovenija kot država nastala na temelju kulture, danes velikokrat tega občutka nimamo več. Gospod Muhovič, kam smo skrenili v teh 35 letih?

Jožef Muhovič: Kultura je v vseh obdobjih zgodovine pripovedovala, kaj ljudje določenega časa in prostora cenijo, za kaj si prizadevajo in pri čem se inspirirajo. Ne vidim boljše poti, kot da te parametre pogledamo tudi v zvezi s kulturo v 35-letnem razvoju nove slovenske države.

Vprašanje je torej, kaj smo Slovenci v teh 35 letih zares cenili, za kaj smo si prizadevali in pri čem smo se inspirirali. Zame to pomeni, da vprašanje slovenske kulture ni toliko vprašanje umetnosti, umetnostnih institucij, knjižnic, gledališč, muzejev in galerij, ampak neko bolj temeljno vprašanje: Kaj Slovenci danes razumemo kot svoje duhovno, zgodovinsko in civilizacijsko jedro? Vprašanje, ali smo po osamosvojitvi res postali zrela demokratična kultura ali pa smo politično sicer dobili svojo državo, kulturno in simbolno pa ostali ujeti v nepredelane vzorce starih, predosamosvojitvenih vrednostnih in simbolnih monopolov. O tem lahko razmišljamo.

Okrog leta 1991 je bilo obdobje tistih enotnih srbskih jeder, ki jih je predlagala Srbska akademija znanosti in umetnosti. Je bil to motiv, da imamo svojo državo?

Jožef Muhovič: Mislim, da to ni bil ravno motiv imeti svojo državo. Vidim pa poseben problem v inspirativnih jedrih, pri katerih se Slovenci inspiriramo. Če pogledamo poosamosvojitveno obdobje, bi lahko rekli, da sta ti inspirativni jedri dve, ki pa seveda nista enakovredni. Prvo inspirativno jedro je postrevolucionarno-sekularno. To ima svoje korenine v predosamosvojitvenih vrednostnih in tudi ideoloških potencialih.

To jedro se ni poslovilo od socializma in komunizma.

Jožef Muhovič: Tako je. Ves čas se je na neki način predstavljalo in tudi reklamiralo kot jedro modernosti, naprednosti, emancipacije, antifašizma, umetniške avantgardnosti, kritične kulture in svetovljanskosti.

Drugo jedro pa je civilizacijsko-kontinuitetno jedro, v katero spada slovenski jezik kot temelj slovenske kulture, krščansko-humanistična dediščina, personalizem, družina, pravna država, narodna samobitnost, srednjeevropska pripadnost, spomin na žrtve totalitarizma, demokratična opozicija, plebiscit, osamosvojitev in ustavna demokracija. Ta drugi vidik je bil vedno obravnavan z nalepko konservativnosti, tradicionalizma in domačijskosti. Čeprav po krivici.

Ti dve inspirativni jedri pravzaprav nista enakovredni izbiri, saj ima prvo, posttotalitarno, težak nahrbtnik bivšega režima, v katerega spadajo revolucionarna logika, enopartijski monopol, ideološki nadzor kulture, zatiranje svobode vesti, marginalizacija Cerkve, protikomunističnih glasov in številnih žrtev. Zato tega vira ni mogoče preprosto imenovati modernega in odprtega. Kadar se modernost razume kot pravico 'napredne' strani, da določa, kdo je legitimen, 'na pravi strani zgodovine', in kdo je ostanek preteklosti, ne gre za modernost, ampak za nadaljevanje revolucionarnega monopola z drugimi sredstvi. To je izrazito nedemokratična zadeva. Po Karlu Popperju je kaj takega, kot je prava ali napačna stran zgodovine, ki bi bila vedno nalepljena samo na eno ideološko jedro, paradoks. O tem piše v knjigi Odprta družba in njeni sovražniki, ki je izšla leta 1945. Zdi se, da v Sloveniji za odprto družbo še vedno krepko zaostajamo, saj je kvaziargument o pravi in napačni strani zgodovine pri nas občasno še vedno v rabi.

Najbolj nas je presenetila dr. Asta Vrečko, ki je umetnostna zgodovinarka. Prva stvar, ki jo je naredila, je bil odhod v Čebine.

Milček Komelj: Očitno je ideološko omejena oziroma zadrta oseba. Tak je očitno tudi njen pogled na umetnost. Ne bom je komentiral kot kolegice umetnostne zgodovinarke, čeprav se je vrsta ljudi čudila, kako lahko nekdo tak pride na to mesto; toliko bolj, ker so bile na ministrstvu velike osebnosti: Capuder, Šeligo ali Simoniti. Vrečkova je najprej ukinila muzej osamosvojitve. Ko je prišla na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, da se predstavi kot ministrica, smo ji to potezo prijazno oponesli, njen odgovor pa je bil: »Zakaj pa ne bi imeli muzeja Kraljevine Jugoslavije?« Ves ta čas opažam, da izginjajo ponos, samozavest, spoštljiv odnos in ljubezen do slovenske države, namesto tega pa se pojavlja nostalgija po Jugoslaviji. To je skrajno očitno.

Vidi se tudi v kulturni politiki, v nekdanjih razstavah Moderne galerije, ko obnavljajo prikaze umetnosti narodov Jugoslavije, vendar tako, da ne pokažejo, kaj je slovensko, kaj srbsko in podobno, ampak sledijo tendenci, ki je takrat prevladovala: da bi počasi prišlo do enotne umetnosti, do zlitja jezika. Prav na to so merila tudi tista zloglasna šolska jedra, ki so se jim prvi uprli slovenski književniki povsem različnih estetskih usmeritev, posebno odločno Janez Menart. Za uveljavitev slovenstva in demokracije pa so si prizadevali zlasti umetniki iz kroga Nove revije z Nikom Grafenauerjem in Danetom Zajcem, ki ga je vedno skrbelo za ohranitev nacionalne substance, utemeljene s slovenskim jezikom.  

Umetnost, ki je najvišji del kulture, je legitimacija naše identitete. V bistvu je eksistencialna, duhovna in ni sinonim za zabavo ali provokacijo, kot pogosto velja danes. Starejše generacije so umetnost doživljale kot nekaj večnostnega. Tako sta jo doživljala tudi Božidar Jakac, pri katerem sem bil v službi, ali Pino Mlakar. Sčasoma pa se je pojavilo stališče, da človek ne more biti celovit, da je razkrojen, da so lahko samo okruški, in prišli smo tako daleč, da lahko za umetnost velja vse. Pisatelj Torkar je vedno rekel, da prihaja čas smeti. Primož Simoniti pa mi je nekoč dejal, da je ta čas tudi doživel, ko je s klasičnimi filologi sedel na dvorišču Križank in prosil, naj smeti odstranijo, pa so mu rekli, da je to reklama za mednarodno razstavo.

Odnos do umetnosti se je v temelju spremenil. Uveljavilo se je, da je umetnost tisto, kar umetnik razglasi za umetnost. In kdo je umetnik? Tisti, ki to reče sam zase. Zato sem prišel do spoznanja, da je umetnost najbolj zlorabljen pojem, kar jih je. Ker je lahko vse umetnost. Umetniki pa so bili vedno redki in so redki še danes. Kultura pa je nekaj širšega, je predvsem stvar duha. To je že France Stelè poudaril v razmerju do civilizacije: bolj kot se civilizacija širi, manjša je pogosto kultura. 

Mlade generacije obvladajo civilizacijske pridobitve, v marsičem so bolj iznajdljive, odnos do kulture pa pada. Kar je včasih veljalo za subkulturo, za podumetnost, je pri ljudeh, ki so odraščali s stripi, postopoma obveljalo za visoko umetnost. Zato danes v galerijah kot visoko umetnost predstavljajo grafite, performanse, vse mogoče.

Kar je včasih veljalo za subkulturo, za podumetnost, je pri ljudeh, ki so odraščali s stripi, postopoma obveljalo za visoko umetnost.

Če gledamo 35 let države, bi človek pričakoval, da bomo imeli velike umetnike. Kaj se je zgodilo z našo ustvarjalnostjo?

Jožef Muhovič: To je – če stvar za začetek obrnem na šalo – razmeroma dobro izhodišče. Imamo približno 2.000 umetnikov, ki jim ministrstvo za kulturo plačuje socialne prispevke. Če med njimi iščemo kakšnega Prešerna, Cankarja, Riharda Jakopiča, Jakca ali Savinška, tega ne najdemo. Vsaj v poosamosvojitvenih 35 letih tega še nismo videli. Zdi se, da smo se odločili najprej oblikovati predvsem veliko bazo talentov, katerih kvantiteta, kot smo se učili pri temeljih marksizma, bo nekoč sama od sebe prerasla tudi v kvaliteto. Le neučakani ne smemo biti.

Če pa gremo k resnim temam, pa lahko rečem: osamosvojitev Slovenije je unikaten, velik in fascinanten dogodek, ki se nam je posrečil na politični in ustavnopravni ravni. Zanimivo pa je, da ta veliki dogodek po mojem mnenju še ni zapustil posebno opaznih sledi v veliki umetnosti. Inspirativno jedro osamosvojitve ima ogromno vsebin in vidikov, s katerimi bi se slovenska umetnost lahko intenzivno ukvarjala, pa se ne. Skratka: osamosvojitev kot osrednji dogodek in višek moderne slovenske zgodovine v kulturi ni dobila mesta, ki bi ji pripadalo. Posledica tega je, da slovenska kultura nima dovolj skupne civilizacijske samozavesti. In tega tudi ne more skriti.

Problem današnjega časa je prav tako fenomen, ki bi ga imenoval provincialnost pod masko globalnosti. Slovenci se radi sklicujemo na Evropo in globalne trende. S tem ni nič narobe. Problem nastane tam, kjer iz svoje osebne izkušnje, najbolj fascinantno povezane prav z osamosvojitvijo, ne spregovorimo evropskemu in globalnemu občestvu. Namesto samozavestnega dialoga s svetom raje uveljavljene mode in trende velikih kulturnih središč samo prepesnjujemo v majhen kulturni prostor. Ki ravno zato ostaja majhen, ker iz sebe, iz lastnega izročila ne da ničesar samosvojega in živega.

Fascinantno je, da so se pisci prve ameriške ustave, kot večkrat beremo, inspirirali pri demokratičnem protokolu ustoličevanja karantanskih vojvod na Koroškem. To bi lahko danes razumeli tudi tako, da je imel slovenski duh večji vpliv takrat, ko Slovenije kot države še nismo imeli, kakor ga ima morda danes, ko svojo državo imamo. Razlog za to bi lahko bil, da še nimamo kulturne in civilizacijske samozavesti, ki bi si jo ravno zaradi osamosvojitve in državnosti lahko privoščili.

Problem današnjega časa je provincialnost pod masko globalnosti.

Kaj bi morala storiti država?

Jožef Muhovič: Velika umetnost ni odvisna od financ, čeprav brez financ tudi ne gre. Če pogledamo mojstre iz antike, srednjega veka ali baroka, arhitekte in podobne, so za velike realizacije potrebovali velike finance. Ampak zamisel velikih realizacij ne prihaja iz financ. Finance samo omogočijo, da se velike zamisli ustrezno realizirajo v stvarnosti.

Pravkar praznujemo spomin na Antonia Gaudija in končevanje gradnje njegove Sagrade Familie. Način, kako se je gradnja bazilike začela, je bil prav mizeren. Gaudi je v določenem času celo sam zbiral denar za gradnjo in gradnji posvetil štirideset let življenja.

Kaj bi torej država lahko storila? Država bi morala biti samozavestna. Osamosvojitev bi ji morala pomeniti izjemno veliko. Mislim, da mnogim vladnim garnituram po osamosvojitvi slovenska osamosvojitev ni pomenila izjemnega dosežka, ampak nekaj, česar bi se bilo mestoma treba celo sramovati ali pa tega vsaj ne obešati na veliki zvon.

Mogoče bom zdaj malo pretiraval, ampak samo zato, da pride stvar bolj jasno do izraza: zdi se mi, da je bilo slovenstvo pred državnostjo bolj živo in intenzivno kot po njej. Spraševati bi se morali, zakaj je šlo s slovenstvom po osamosvojitvi prej navzdol kot navzgor, čeprav bi pričakovali ravno nasprotno.

Imate odgovor na to vprašanje?

Jožef Muhovič: Odgovor je bil deloma dan že prej, ko smo govorili o inspirativnih jedrih. Temeljna slovenska kulturna anomalija in tudi krivica je v tem, da je bil vir, obremenjen z revolucionarnim in totalitarnim monopolom, predolgo predstavljan kot naravni nosilec modernosti, odprtosti in emancipacije, medtem ko je bil civilizacijsko-kontinuitetni vir pogosto potisnjen v oznake konservativnosti in nemodernosti. Modernost ni isto kot revolucionarni prelom. Resnična modernost pomeni pravno državo, pluralnost, svobodo vesti, omejitev oblasti, odprt javni prostor, avtonomijo institucij in sposobnost zgodovinske samokritike. Kadar se modernost razume kot pravica 'napredne' strani, da določa, kdo je legitimen, 'na pravi strani zgodovine', in kdo je ostanek preteklosti, ne gre za modernost, ampak za nadaljevanje revolucionarnega monopola z drugimi sredstvi.

Ljudje novo delajo tudi tako, da rušijo tisto, kar bi morala biti kontinuiteta. Problematično se mi zdi, da vidimo kontinuiteto v prelomu, ne pa v nadaljevanju. Prihodnji razvoj bo več kot verjetno pokazal, da je kontinuiteta izjemno pomemben dejavnik v človeški kulturi. Prelomi so občasno koristni, sami prelomi pa nikamor ne pripeljejo, ker samo demontirajo tisto, kar je bilo. Kontinuiteta pa skuša preiti tisto, kar je bilo, dopolniti in nadgraditi. Tradicija je dragocena. Če se je ohranila do danes, to pomeni, da je že bila za nekaj koristna. Sicer bi se pozabila sama od sebe.

Zdi se, da naši kiparji in njihovi kipi še niso prišli iz 'hoste' druge svetovne vojne.

Milček Komelj: Dominirajo kipi, ki proslavljajo revolucijo. Ne toliko partizanski boj, ampak revolucijo. Problem je pri odstranjevanju osebnosti in figur, recimo Kardelja in Kidriča. Tega kipa se je sramoval že kipar Zdenko Kalin, ki ga je moral narediti monumentalnega. To mi je rekel sam, ko sem ga včasih srečeval na poti iz likovne akademije.

Če pogledate Spomenik revolucije: marsikoga vznemirja in res ne sodi tja. Napis bi bilo treba takoj odstraniti. Rupel pravilno opozarja, da razglaša državo, ki je ni več. Sam kip pa likovno ne moti, ker je Drago Tršar upodobil zanos množice, in enakega bi lahko kipar zasnoval tudi kot spomenik osamosvojitve, zato bi ga bilo treba vsaj preimenovati.

Če bi ga torej preimenovali, izgnali zle duhove – tako kot se preimenujejo trgi – bi lahko funkcioniral. Za Tršarja je bistveno to, da ni maral revolucije. Seveda, kiparji so veseli, če dobijo naročilo. Književniki jim to dostikrat očitajo. Vladimir Nazor se je v dnevniku jezil na kiparje: književniku vsak očita, če napiše kakšno hvalnico politiku. Če pa kipar upodablja, tako kot je Augustinčić Tita ali Pavelića, se pa sklicuje na naročilo.

Tršar je to seveda naredil za naročilo in bil ponosen, da ni proslavljal revolucije, za Kardelja pa je govoril, da ga je naredil v zmečkanih hlačah. Ko je prišel proces osamosvajanja, je naredil velikanski kelih z ognjem in šele takrat priznal, da so mu brata ubili takoj po vojni. Živel je za osamosvojitev. Njegov Spomenik revolucije bi jaz torej preimenoval. Če se ljudje s tem ne bi sprijaznili, bi ga bilo pa treba umakniti v muzej.

Dejstvo je, da so spomeniki pričevanja zgodovine. To je res. Ampak kipi, ki ljudi v živo drezajo in nam dajejo vedeti, da še vedno živimo v komunistični Jugoslaviji, absolutno motijo. Problem je, ker je bila vrsta umetnikov kvalitetnih, zlasti Tršar, stvari pa so monumentalne.

Spomenika osamosvojitve nimamo, kar je žalostno. Imamo pa kip črki ć, za tako imenovane izbrisane, ki niso bili izbrisani iz slovenskih genocidnih vzgibov, kot lahko kje preberemo, marveč zaradi tedanjih zgodovinskih okoliščin. Predlog, ki je bil sprejet in upam, da ga vlada ne bo potrdila, naj bi bil samo talni spomenik z lučkami, ki naj bi osvetljevale Spomenik revolucije. Groteskno je že to, da ta novi spomenik ne bi smel zasenčiti kipa revolucije. Se pravi, da se sramujemo osamosvojitve, po njej bi hodili, tako kot po Zdravljici. To kaže na mentaliteto, zakoreninjeno v Jugoslavijo.

Groteskno je, da spomenik osamosvojitve ne bi smel zasenčiti kipa revolucije.

Ali nekdo načrtno spodbuja in plačuje to protislovensko modernost?

Jožef Muhovič: Mislim, da je akademik Komelj, per negationem, zelo dobro povedal, zakaj slovenska osamosvojitev ni trdno zasidrana v slovenski kulturi in umetnosti. Pojem revolucije je bil v bivši državi absolutno in nenehno promoviran. Njemu je bilo marsikaj posvečeno, karkoli je že ta revolucija pomenila. Očitno je oblastem prejšnjega tipa pomenila veliko ali pa se jim je zdelo pomembno, da veliko pomeni tistim, ki so jim vladali. Danes osamosvojitve nikakor nimamo na takem piedestalu. 

Umetnost v narekovajih lahko opravlja mnogo funkcij. Ena je aktivistična, kjer gre za forsiranje nekih idej in delegitimiranje drugih. Čas, v katerem živimo, je za to zelo priročen, ker smo pripravljeni status umetnosti velikodušno priznati čemurkoli. Tudi tisto, kar je samo aktivizem in reklama za 'prave' ideje, si lahko nadene ime umetnosti. Tisti, ki imajo interes, da se te ideje širijo, pa tej umetnosti verjetno odprejo denarnice. Moj nemški kolega Harry Lehmann je napisal zanimivo knjigo o tem, kako deluje kultura zanikanja, ukinjanja oziroma brisanja.

Briše se vse, kar je slovensko.

Jožef Muhovič: Lahko pa se marsikaj tudi zabrisuje. To pomeni, da pomembne stvari ne pridejo na plano, da ostajajo prikrite in oslabljene bolj, kot si zaslužijo. Takšno zabrisovanje je bistveno lažje artikulirati, kot je lahko artikulirati pomembne umetnine, ki utelesijo kakšno vrhunsko, jedrno in dolgoročno pomembno idejo.

Predstavljam si, da smo danes v obdobju iskanja slovenske identitete in njene vitalnosti. Slovenska zgodovinska identiteta nedvomno obstaja. Morda pa je danes ta identiteta neposodobljena, ker je ne razvijamo današnjim potrebam in okoliščinam primerno. Ko se mladi srečajo s slovensko identiteto v starodavnih oblačilih, se ob njej počutijo nelagodno, tako kakor mlad fant, ki mora na nedeljski promenadi spremljati staro teto v narodni noši. Sramuje se je. Po mojem bi se zato morali truditi, da poiščemo sodobne poganjke historične slovenske identitete; da ugotovimo, kakor so ugotovili tudi naši predhodniki, kakšne so oblike, načini in manifestacije te identitete, ki lahko spregovorijo na srce našemu času in našim mladim. Umetnost je eno od področij, kjer bi se to raziskovanje in iskanje lahko dogajalo. Identiteta pač ni goli algoritem.

Kaj bi predlagala ministrici za kulturo?

Milček Komelj: Da podpira res nadarjene osebnosti, predvsem pa, da se varujeta dediščina in izročilo, da se poudarja vloga knjižnic, arhivov, manj pa gledališč, vsaj kakršna so ponekod danes. In da se ukine množično financiranje umetnikov, ki niso umetniki, ter prenovi zaupanje v kritiško presojo, ki jo danes zamenjuje piar. Ker delo ministrice dobro poznam že s Slovenske matice, ki jo je prerodila in na novo postavila v javno zavest, v njeno zavest o pomenu slovenske identitete in modro presojo močno zaupam.

Tako kot za ustvarjanje je treba imeti dojemljivost za umetnost tudi pri kritiškem pisanju, številni pa mislijo, da jim pri tem lahko namesto lastne razsodnosti pomaga kak soroševski tečaj, ki jih predvsem indoktrinira. Spomnim se študentke, ki me je prosila za priporočilo, ker je pisala kritike za neki levi časopis. V vsaki kritiki je na koncu pisalo nekaj, kar ni imelo z razstavo nobene zveze: da je pri nas premalo različnih kultur in preveč Slovencev. Te multikulturalistične tendence so indoktrinirane od zunaj. Ta agenda živi v aktivistih, ki se razglašajo za umetnike. 

Tako delovanje je nevarno, saj so plačani od zunaj, podpira pa ga tudi ministrstvo za kulturo. To potem niso nevladniki, ampak izraziti vladniki. In potem se dogaja, da se ob parlamentu, kjer so ljudje izvoljeni, pojavlja neki 'glas ljudstva' z ulice. To je anarhija. O tem govorim iz izkušenj, ko sem v komisijah ministrstva v času ministra Vaska Simonitija spoznal, za kakšne neumnosti gre denar. Pri tem gre v resnici za socialni korektiv in ne za podpiranje umetnostnega razcveta. Iskanju slovenske identitete pa se je že ob svojem nastanku mnogo bolj kot danes posvečala tudi slovenska umetnostna zgodovina. V povojnem času smo bili priča postopnemu načrtnemu raznarodovanju, saj je bil pri štetju prebivalcev ukinjen nekdanji razvid nad narodno pripadnostjo in danes očitno ne vemo, koliko je v slovenski državi sploh še Slovencev. Največjo pripadnost slovenstvu spoznavam pri rojakih, ki so se priselili iz Argentine in so obogatili tudi našo kulturo, tako kot akademik Zorko Simčič ali Marcos Fink.

Jožef Muhovič: Novi ministrici za kulturo želim predvsem veliko uspeha na težavni nalogi. Ta naloga pa ni samo kulturna. Slovenci se očitno težko učimo demokracije. Če po 35 letih s težavo jemljemo eno prvih lekcij demokracije, da je menjava oblasti v demokratičnih sistemih nekaj najbolj normalnega, je to precejšen demokratični hendikep.

Mislim pa, da nova ministrica za razliko od predhodnice vsaj enega problema ne bo imela. Namreč tega, da bi morala proizvajati kopico v umetnost zapakiranih nevladnikov, ki bi aktivistično podpirali njeno vlado. Problem aktivizma je v demokratičnih družbah sicer regularen in normalen, vendar je bila po mojem mnenju prejšnja vlada pri produkciji in financiranju najrazličnejših kulturno-nekulturnih 'vladnih nevladnikov' izrazito nezmerna. In kot se je pokazalo po volitvah, niti ne v svoj prid. Še najmanj pa v prid slovenske države.

Prejšnja vlada je bila pri produkciji in financiranju najrazličnejših kulturno-nekulturnih 'vladnih nevladnikov' izrazito nezmerna.

(D258: 34-37)