Umik NSi je pričakovan, moder in edini smiseln. In sploh ne gre za ideologijo

Ponedeljkova odločitev Nove Slovenije za umik iz koalicijskih pogajanj s petimi strankami levo od sredine je presenetila le nepoznavalce, oziroma bežne spremljevalce domače politike.

Ti vzroke zanjo najbrž vidijo v ideologiji, a v resnici so ob propadu koalicije 5+1 ideološke narave zgolj izbruhi največjega veselja in največje žalosti. Skupno obema reakcijama je, da ne prihajata od volivcev NSi, ki, kot kaže tudi naša anketa, ostajajo trezno zadovoljni.

Če se iskanja bodoče koalicije z največjimi obeti za stabilno in učinkovito vodenje Slovenije lotimo mimo prizme ideologije, skozi katero sveti večina medijskih žarometov, dobimo precej drugačno sliko trenutne slovenske politične stvarnosti. In to stvarnost je na včerajšnji novinarski konferenci smiselno, kulturno in v državniškem slogu razložil Matej Tonin.

To je logika

Z ideološko neobremenjenega vidika na slovensko politično realnost je umik desnosredinske stranke kot je Nova Slovenija iz pogajanj za koalicijo s petimi strankami, ki prihajajo levo od sredine, najbolj logična poteza.

Z ideološko neobremenjenega vidika na slovensko politično realnost je umik desnosredinske stranke kot je NSi iz pogajanj za koalicijo s petimi strankami, ki prihajajo levo od sredine, najbolj logična poteza.

Ne samo zaradi vsebinskih razhajanj, ki morda s trojčkom leve sredine (LMŠ-SMC-SAB) niso nepremostljiva (s SD pač), temveč predvsem zaradi tega, ker je iz okoliščin jasno, da vlada šestih po moči praktično izenačenih strank pod vodstvom neizkušenega premiera enostavno nima prihodnosti. Še posebej zaradi povsem podrtih odnosov med ostalimi partnerji, ki vključujejo dva bivša predsednika vlade, enega, ki si to močno želi postati ter večnega upokojenskega ministra, ki po raznih vladah že 14 let v glavnem dela zgago.

Kako bi takšen razglašen orkester s preveč dirigenti dejansko lahko storil kaj dobrega za Slovenijo? Se mar iz preteklosti nismo ničesar naučili?!?

Če to dejstvo, očiščeno ideoloških predsodkov, postavimo na mizo, ga nedvomno razume velika večina opravilno sposobnih slovenskih državljanov. In če si čistega vina nalijejo tudi tisti, ki so navijali za takšno koalicijo, morajo priznati, da si tega niso želeli zaradi dejanskega prepričanja v njeno učinkovitost in dolgoročno operativnost, temveč izključno zaradi postavljanja ideoloških barikad okrog zmagovalca minulih volitev.

Ključno vprašanje, na katerega so v NSi tekom pogajanj očitno znali poiskati pravi odgovor, je, zakaj bi ravno krščanski demokrati morali nastaviti hrbet za takšno majavo in brezperspektivno španovijo? Morda zato, da bi zadovoljili tiste, ki na vso silo iščejo odvode okoli SDS? Morda zaradi stolčkov, zanje nedvomno ugodne delitve plena? Mar ni to v resnici kupčija s Skušnjavcem v zameno za njihovo dušo?!? In če že res moramo dobiti SDS-u okolibežno vlado, zakaj ne bi hrbta zanjo raje nastavila Levica?

Nekateri so podvomili v krepost kraljice volilnega karnevala, a prvi pasti so se v NSi na spreten, eleganten in prepričljiv način izognili. Vendar tudi hoja naproti drugemu snubcu zanje nikakor ne bo na ravni prijetnega popoldanskega sprehoda. V tem smislu iz amaterske zdaj prestopajo v profesionalno kategorijo, saj je Janša mnogo bolj spreten in izkušen politik od Šarčeve druščine.

In bodimo realni, do NSi, izven lastnega interesa, predsednik SDS ne goji prav nobenih simpatij.