V Alepu ujeti civilisti prosijo svet: "ne nam pošiljati hrane, zgolj preprečite režimu, da bi nas ubil."

Alepo je postal sinonim za uničenje in smrt, bombardiranje in razrušene bolnišnice. Zdravnikom in reševalcem se je v teku za reševanje življenj pred očmi vidijo le kri, smrt in obup.

Vendar kljub temu so tam živeči civilisti do nedavnega lahko obiskovali svojce in prijatelje zunaj mesta. Z obkolitvijo mesta s strani vladnih sil pa imajo meščani do sveta dostop le zgolj preko interneta.

The Guardian se je z nekaterimi prebivalci povezal preko aplikacij Skype in Whatsapp. Nekaj zgodb povzemamo v nadaljevanju.

V mestu sredi napadov živi več kot 200.000 civilistov, med njimi četrtina otrok, ki želijo ustvariti sliko normalnega življenja - nekateri so ostali zaradi občutka pripadnosti, drugi iz obupa ali strahu pred življenjem v neurejenih begunskih taboriščih. Taksisti, pekarne, stojnice, šole in dobrodelne ustanove so do sobote, ko so predel obkolile vladne sile, na vzhodnem predelu Alepa pod nadzorstvom uporniških sil skoraj normalno delovale.

Zaradi obkolitve mesta je začelo primanjkovati hrane in goriva, zaradi česar na cesti ni več videti avtomobilov - gorivo raje hranijo za generatorje, ki ohranjajo pri življenju bolnišnice in prebivalstvo povezano s svetom preko interneta.

Otroci kljub grozodejstvom še vedno z veseljem v šolo

"Zbudila sem se ob sedmih zjutraj, ko je blizu mojega stanovanja treščila bomba," za The Guardian pravi učiteljica Afraa Hashem, "Otroci so bili prestrašeni, začeli so kričati in jokati."

"Pred vojno sem delala kot učiteljica v srednji šoli, po revoluciji pa sem bila aretirana, moja družina je morala plačati visoko odkupnino, zato se na strani režima v zadnjih petih letih nisem vračala," je dejala in pristavila, da v Alepu vodi šolo, ki pa jo je v zadnjih tednih zaradi bombardiranja nevarno obiskovati. "Dva učitelja, prijatelja sta bila na poti v šolo ranjena v roke in noge."

"Čeprav veliko trpimo in smo sami, smo veseli, ker se borimo za svobodo. Čeprav se naša šola nahaja v zatočišču, v kleti, otroci še vedno prihajajo s šolskimi torbami, nasmehom v očeh in voljo za učenje," je pristavila.

"Svet naprošam: ne nam pošiljati hrane, zgolj preprečite režimu, da bi nas ubil."

Brez avtomobila, goriva in zdravil

"Ko grem zjutraj po kruh, dobim osem kosov - za enajstčlansko družino," pravi taksist Abo Award, ki mu je bombardiranje uničilo vir dohodka - avtomobil.

Kljub zdravstvenim težavam z ženo nimata več dostopa do zdravil, niti do protibolečinskih tablet. "Počutimo se kot v zaporu, sicer velikem, a hkrati klavstrofobičnem zaporu."

Vedno težje nahraniti sirote

"Zdaj imamo v sirotišnici še štiri otroke več, ker je bombardiranje ubilo eno izmed naših sodelavk in njenega moža," je v pogovoru dejal vodja sirotišnice Asmar Halabi. "Otroci jokajo ob zvokih napadov," je dodal ter pristavil, da vsak obrok predstavlja zgolj lečina juha, pri tem pa se zaloge hitro manjšajo.

"Moj največji strah je, da bo obkolitev trajala še dolgo, saj moramo nahraniti 50 otrok in več kot 20 zaposlenih," je še zaupal novinarjem Guardiana.