V vsakem trenutku so pripravljeni zatajiti državljane, demokracijo in resnico

V nedeljo smo na referendumu odločali o dodatkih k pokojninam za tiste, ki bi jih imenovali umetnike. Nekateri smo šli na volišča, večina ne. Po zelo odločni zavrnitvi novega zakona poslušamo neverjetne izjave in interpretacije rezultatov s strani predsednika vlade, ministrice za kulturo in njunih sodelavcev. 

Najprej o zmagi. Menda so zdaj zmagovalci tisti, ki niso šli na volišča. Kako lahko v igri ne sodeluješ, ampak v njej zmagaš? Kot da bi na maratonu ali olimpijskih igrah zmagali gledalci, v šoli pa učenci, ki špricajo pouk. Demokracija ni igra, demokracija je pravica in tudi odgovornost. V demokraciji je treba sodelovati, se argumentirano opredeliti in odločati, za svoje odločitve – kakršnekoli že – pa sprejeti odgovornost. Vladajoči pa za svoje napačne odločitve ne bi sprejeli odgovornosti. Raje poskrbijo za zmagovito interpretacijo na ravni, ki kaže nedoraslo dojemanje demokracije. Za takšne ljudi je politika igra, lepotno tekmovanje, nabiranje všečkov, za državljane pa vedno večje breme. 

Podobne načine delovanja smo v slovenski zgodovini že videli. Zgodovinska dejstva malo obrneš in veljaš za zmagovalca, čeprav si se v boju skril, ponoči pa zahrbtno moril sosede, ki so ali bi lahko razmišljali nekoliko drugače. Če te ujamejo pri kraji, si se samo »malo znašel«. In če nimaš imetja in ga ne znaš ustvariti, pač vzameš/nacionaliziraš tistim, ki imajo. In tako postaneš zmagovalec. Ali prepoznamo ta (nevarni) vzorec? 

Vladne stranke – razen SD – so pozivale k neudeležbi na referendumu. Naši predniki so se borili za to, da bi lahko volili in izbirali tiste, ki bodo krojili njihovo življenje. Iti na volitve je ustavna pravica. Zdaj poslušamo, da je bojkot volitev bolj demokratično in pogumno dejanje kot iti na volitve. Še malo in nas bodo prepričevali, da je vrhunec demokracije, če je na volilni listi samo ena stranka. Vladajoči bi nam morali sporočati nekaj povsem drugega, in sicer, da so volitve način sodelovanja vsakega posameznika, priložnost, da izberemo oblast, ki nam bo omogočila čim bolj obetavno prihodnost. Morali bi ponujati rešitve, ki bi vsem omogočale možnosti napredovanja na vseh področjih. Tako bi volivci politike izbirali, ker bi v njih videli perspektivo in ne zato, ker bi bili zmanipulirani.  

Še malo in nas bodo prepričevali, da je vrhunec demokracije, če je na volilni listi samo ena stranka.

Po referendumski nedelji je pretresljivo tudi spoznanje, da vsak, ki je glasoval proti zakonu, za trenutno vladajoče ni pravi državljan oziroma je drugorazreden. Več kot 400.000 državljanov, ki so na referendumu glasovali proti zakonu, je zanje nepomembnih in nevrednih spoštovanja, so poraženci. Tistih več kot 400.000 državljanov, ki so pred tremi leti dali glasove Gibanju Svoboda, pa je seveda zelo pomembnih, prvorazrednih, so zmagovalci. Zelo jasno so nam sporočili, da ni vseeno, na kateri strani je kdo. In da tega razdora tudi približno ne mislijo manjšati, ampak ga večati. 

Še eno pomembno sporočilo smo dobili. Nenehno se pojavlja očitek, da je SDS kot predlagateljica referenduma po nepotrebnem trošila javni denar. A v resnici smo v nedeljo nepotrebno trošenje za privilegirane po meri trenutno vladajočih preprečili. Pri tem moramo vedeti tudi, da gre večji del denarja, ki je namenjen za referendum, za plačilo članom volilnih odborov. Torej med državljane, med davkoplačevalce. Toda vladajoči nam ves čas sporočajo, da jim je žal tega denarja, ki je šel med državljane Republike Slovenije. Težava je očitno ta, da člani odborov niso (v celoti) njihova izbira. Radi bi čim več denarja zbrali v proračun, od tam pa ga delili le svojim izbrancem. 

Ob izjavah predsednika vlade in ministrice za kulturo ter njihovih sodelavcev pred referendumom in po njem lahko torej potegnemo štiri zaključke: zmagovalec si lahko, čeprav ne sodeluješ; demokratična načela veljajo zgolj, dokler koristijo oblastnikom; državljani, ki imajo drugačno mnenje kot vlada, so nepomembni in drugorazredni; denar, ki ga dobijo državljani, je stran vržen denar.  

Upajmo, da je bil ta referendum res pokazatelj – ne, koliko je tako imenovanih desnih volivcev, ampak kakšen je odnos trenutno vladajočih do državljanov, do demokracije in resnice. Kot vidimo, jim nič od tega ni pomembno, saj so tako državljane kot demokracijo in resnico pripravljeni v vsakem trenutku zatajiti. 

Upajmo, da je bil ta referendum res pokazatelj – ne, koliko je tako imenovanih desnih volivcev, ampak kakšen je odnos trenutno vladajočih do državljanov, do demokracije in resnice. 

(D200, 3)