Exodus 2026?

V teh dneh smo si mnogi ogledali film Exodus 1945: Naša kri. Film prikazuje pretresljive resnične zgodbe nekaj posameznikov v težkih trenutkih ob koncu druge svetovne vojne, ko so komunisti v Sloveniji dokončno prevzemali oblast. Film gledalca čustveno potegne vase. Skupaj z glavnimi osebami gledalec zasluti težo situacije v maju 1945 in življenjski pomen odločitev, ki so jih morali ljudje sprejeti v trenutku in na podlagi takratnih informacij ter osebnih prepričanj. Filmska zgodba, scenografija in kostumografija so sporočilne, pristne.

Gledalec, ki pozna značilnosti tega zgodovinskega obdobja, vzroke ter potek dogajanja, lahko situacijo dobro razume, zato se ga tudi čustveno močno dotakne. Tisti pa, ki o tem obdobju ne ve veliko, bo zgodbo težko postavil v kontekst in je ne bo mogel niti razumeti niti zares doživeti. Dobro bi bilo, če bi film gledalca uvedel v čas dogajanja; ga opozoril na zapleteno dogajanje v medvojnem in povojnem obdobju na Slovenskem in mu na začetku podal določena zgodovinska dejstva. Tako bi predvsem mlajša in srednja generacija, ki v šolah tega znanja nista bili deležni, izkušenj pa seveda nimata, razumeli, zakaj so ljudje sploh morali bežati čez mejo, kdo vse je bil ogrožen ter pred čim oz. kom so bežali. Iz filma bi tako pridobili nekaj informacij, nekaj znanja in ne zgolj čustvenih vibracij. Brez razlage tega ozadja mladi od filma ne bodo veliko imeli.

Brez razlage ozadja mladi od filma ne bodo veliko imeli.

Kot pravi David Siposh, film sicer »ni o domobrancih in partizanih in ne išče krivcev za razkol, temveč prikazuje strašne posledice ekstremne polarizacije družbe«. Namen filma po besedah ustvarjalcev tudi ni ideološki, je pa njegov namen, da bi se česa naučili.

Za razumevanje takratnega dogajanja in če bi se res želeli česa naučiti, pa je nujno poznati zgodovinska in ideološka ozadja v filmu prikazanega dogajanja. Če si bomo zakrivali oči pred resnico in če ne bomo razumeli ključnih dejstev, se bomo težko česa naučili. Zgodovina se namreč ponavlja; pa ne sama od sebe, temveč zato, ker je ne razumemo in dopuščamo, da se ponovi.

Če si bomo zakrivali oči pred resnico in če ne bomo razumeli ključnih dejstev, se bomo težko česa naučili. 

Razmere v letu 1945 so bile res ekstremne, a z nekaj razmisleka lahko hitro najdemo vzporednice med takratnim in današnjim časom. Delovanje trenutne leve oblasti je prežeto s podobnimi idejami, ukrepi in retoriko kot leta 1945. Kar za »ponosne naslednike komunistov«, kot so se sami označili, sploh ni čudno. Takrat so bili v nevarnosti zdravniki, profesorji, kmetje, podjetniki, pametni, pošteni in verni ljudje. Takšne ljudi so komunisti pobijali, jim vzeli premoženje, nekateri so se rešili s pobegom čez mejo. Zunaj, v tujem okolju, kjer so se dokazovali samo s svojim znanjem in delom, so številni postali vrhunski znanstveniki, umetniki, profesorji, ustanavljali so podjetja, postali svetovno priznani zdravniki. Praznina, ki je nastala z njihovim odhodom, se nam še danes pozna; cvet inteligence in ustvarjalnosti je umanjkal. Izginil je v raznih breznih in jarkih širom po Sloveniji ali pa našel bolj normalne razmere za življenje drugje. Komunisti namreč niso dopustili, da bi kdo imel ali vedel več kot oni, jim na kakršenkoli način postavljal ogledalo ali spraševal o njihovih pogosto precej bornih kompetencah.

Se vam zdi znano? Ali nismo v zadnjih štirih letih pospešeno spremljali boja proti zdravnikom, podjetnikom, kmetom in krščanskim vrednotam? Vsa štiri leta in kljub volilnemu obdobju tudi še v zadnjih tednih lahko očitno vidimo, kako nevarno je govoriti ali pisati proti nekaterim ljudem v državi. Pa naj bo to na Instagram profilu, na javni televiziji, na plakatih ali kje drugje. Ob tem pa nas tako kot leta 1945 prepričujejo, da je to svoboda.

Iz Slovenije odhajajo zdravniki, podjetniki, intelektualci. Tokrat sicer ne peš, pač pa z avtomobili in letali. Priča smo odhodu izobraženih, pametnih, ustvarjalnih in podjetnih ljudi iz Slovenije, k nam pa se priseljujejo ljudje brez izobrazbe in brez želje delati, se učiti jezika ali se prilagajati naši kulturi. S takšnimi je lažje manipulirati, še posebej če dojamejo, da je samo določena, za Slovenijo v resnici destruktivna politika »zaslužna«, da so lahko prišli in ostali. To je odlična volilna baza v primerjavi z razmišljujočimi, ustvarjalnimi, samostojnimi ter kulturnimi ljudmi.

Priča smo odhodu izobraženih, pametnih, ustvarjalnih in podjetnih ljudi iz Slovenije, k nam pa se priseljujejo ljudje brez izobrazbe in brez želje delati, se učiti jezika ali se prilagajati naši kulturi.

Zgodovinska dejstva je treba poznati ravno zato, da napak ne bi ponavljali. Prav tako je treba poznati ideološke zanke. Nihče nam ne more razkriti resnice, če je sami nočemo videti. Pa ne gre za ustvarjanje ali razpihovanje sovraštva, ampak za to, da znamo prepoznati nevarne vzorce in jih ustaviti, dokler je to še mogoče.

Trenutno je politično dogajanje pri nas zelo razgreto. Predsednik vlade si je dovolil nakazati celo možnost razveljavitve volilnih rezultatov, če ti trenutno vladajoči struji ne bi bili všeč. Kar ne bi bilo nič drugega kot še en velik korak v diktaturo. Zato si ne smemo več privoščiti pristajanja na zamolčevanje ali zamegljevanje zgodovine in podcenjevati moči ideologije, ki nam pod geslom svobode zapira usta in veže roke. V kinodvoranah si lahko ogledamo Exodus 1945. Potrudimo se, da bomo v resnici razumeli vzrok bega teh ljudi čez mejo. In naredimo vse, da se nam leta 2026 v drugačni obliki ne ponovi.

(D241, 3)