Valentina Plaskan: Janeza Janšo sem videla enkrat v življenju, pa mi očitajo, da sem janšistka (1. del)

Valentina Plaskan, Foto: Jernej Prelac
Vsestranska ženska, ki se je preizkusila že v različnih medijih, se je nedavno vrnila na Televizijo Slovenija, kjer je pred leti, po začetkih na Radiu Študent, postavljala svojo novinarsko kariero. Ob povratku je doživela hladen sprejem s strani nekaterih sodelavcev. Kljub temu ostaja pokončna in aktivna na različnih področjih, spomladi je izdala tudi svojo pesniško zbirko. O novinarstvu, razmerah na RTV Slovenija in drugih izzivih smo se pogovarjali z Valentino Plaskan.

Ste novinarka, urednica, voditeljica oddaj in dogodkov, trenerka glasu in javnega nastopanja, filozofinja, igralka, pesnica, družinska terapevtka in verjetno sem še marsikaj izpustil. S čim od teh precej različnih vidikov se najbolj identificirate, kaj od vsega tega vas najbolje definira?

Partnerske psihoterapije še nisem zaključila. Sem pa ta študij ob magisteriju na AGRFT vzporedno vpisala iz neke iskrene radovednosti, ki je moje vodilo pri praktično vsem, kar počnem. Glede na dnevni urnik, ki ga je večkrat izziv usklajevati, upam, da ga bom v prihodnjih letih vendalre uspela zaključiti, ker mi raziskovanje tega področja veliko pomeni, predvsem pa je v praksi močno spremenilo moj pogled in delovanje v raznolikih človeških interakcijah.  

V zgoraj naštetem sicer ne vidim tako diametralno različnih stvari. Vse to se navezuje na dva najpomembnejša vidika mojega življenja: radovednost in pripovedovanje zgodb. Ljudje hrepenimo po zgodbah in preko njih iščemo osmislitev sveta, v katerem živimo. Tako dojemam ta svoj poklic, klic … preko katerega skušam s tem, kar mi je bilo dano in kar sem v življenju razvijala na najboljši možen način, “služiti” svetu.

Zato se ne bi želela definirati, vsaj ne v kontekstu nalepk “ali-ali”, ker tovrstnih definicij ne maram, ne v politiki, sploh pa ne v medijih. Zdi se mi grozljivo, ko skušajo ljudje vsakogar opredeliti po nekih svojih notranjih kompasih. Ga dati v nek predal, ki obstaja v njihovih glavah. Celo politično opredeliti, ne da bi sočloveka poznali, poznali njegove politične, svetovno nazorske inklinacije. To je milo rečeno smešno. Ker se mi je nekaj podobnega dogajalo v zadnjem času, morda še enkrat jasno povem, če bi se želela politično opredeljevati, bi šla v politiko. Ampak te želje nimam. Tistim, ki pa na tak način dojemajo svet in imajo ob tem na jeziku besedo neodvisnost, pa res svetujem da se kdaj iskreno pogovorijo sami s sabo in morda celo zamenjajo poklic.

Odkar pomnim sem v svetu okoli sebe iskala zgodbe. Morda se je skozi čas spreminjala zgolj naracija in medij, preko katerega sem čutila, da jih lahko najbolje prinašam do ljudi. Želim si, da lahko ljudem, ki spremljajo npr. moje medijsko delo, čim bolje približam svet, ki z birokratsko latovščino mnogokrat zamimikrira tudi najbolj preproste stvari. Pomembno se mi zdi ubesedtiti tisto, kar se večkrat izgubi med vrsticami, pa je lahko za kvaliteto posameznikovega bivanja izredno pomembno. In takšne zgodbe imam rada. Kompleksne, večplastne. Ne prečiščenih in filtriranih informacij, kjer je dovoljeno samo eno mnenje in se problematizira vsakogar, ki temu ne sledi ali si drzne podvomiti in prevprašati določene stvari, ki se v neki družbeni naraciji zdijo samoumevne. Želim si, da bi razumeli, da v svetu, kjer za nas resničnost interpretirajo drugi, nič ni samoumevno.

Mislim, da v tem kontekstu ne bi smela obstajati neka “prava ali neprava” stran, ampak samo način, kako aktivno živeti kot državljan, ki skuša delati dobro, spreminjati svet okoli sebe z majhnimi koraki. Nikakor pa ne na način, da se postaviš na okope, obstojiš na enem mestu in citiraš “svete parole” nekega svetovnega nazora, ki mu pripadaš. Ko spoznam tako globoko prepričane ljudi, se v meni vedno vzbudi iskreno sočutje. Vedno prevprašujem vse strani, tudi tisto, na katero me morda v nekem trenutku postavi družba.

Igra, ki sem jo raziskovala tako v tujini kot kasneje na AGRFT, me je v nekem obdobju intenzivneje privlačila, ker sem želela povsem plastično razumeti gibalo človeškega vedenja, kaj nas motivira, žene da neko stvar storimo in druge ne. Novinarstvo je bilo vedno prisotno, najprej radio, potem sem preko obsežne avdicije pri 22 letih prišla na RTV … Intenzivneje sem se mu posvetila, ko sem začutila, da je v umetnosti tudi veliko umetnega (smeh), sama pa sem hotela še intenzivneje raziskovati zgodbe, ki vplivajo na naša življenja,

Začela sem na Radiu Študent, ki je bil zame izjemna platforma, ki mi je omogočila svobodo, da sem razvijala, karkoli sem želela, tudi teme, pri katerih bi bila na komercialnem ali nacionalnem mediju omejena. Občasno sem tam kakšen program naredila še vse do epidemije covida 19.

Po začetkih na Radiu Študent ste imeli izkušnje tako na nacionalni, tam celo dvakrat, kot na komercialni televiziji. Kako so vas zaznamovali različni mediji, v katerih ste delovali?

Radio Študent je zelo jasno profiliran medij, ki pa je bil odlična izobraževalna in raziskovalna platforma, ki mi je dala ogromno. Spomnim se, da sem v začetkih, ob polletni avdiciji za špikerko, tudi po 10 ur dnevno trenirala govor. Ponuja tudi izjemno platformo za raziskovanje glasbe, ki je na drugih medijih ne moreš slišati. Se pa spomnim zabavne pridgode, da sem bila sem bila za nekatere takrat preveč »komercialna«, ker sem pri 18 letih igrala v ženskem heavy metal bendu. Spomnim se, da se mi je to zdelo zelo nenavadno. Še posebej zaradi tega, ker sem bila skozi celotno obdobje odraščanja nekakšen “Tom boy”, z bratranci smo se igrali v gozdu, plezala sem po drevesih, namesto barbik sem za igrače hotela pištole, do 21. leta sem se oblačila v črno, nisem plesala na maturantskem plesu, ker se mi je to zdelo preveč družbeno sprejemljivo. In podobno. 

Potem sem pri 22 letih naredila veliko avdicijo na javni televiziji, preko 400 nas je bilo, trajala je več mesecev. To je bil čas, ko sem sodelovala tudi na evropskih projektih, veliko ustvarjala, se prevpraševala, delovno potovala v tujino in iskala zgodbe, ki nekaj pomenijo, ki lahko nekomu morda celo spremenijo način, kako gleda in dojema svet. To se mi zdi zelo dragoceno, če lahko nekomu le za odtenek pomagam razširiti paleto razumevanja sveta, se mi zdi, da sem naredila veliko. Želja po dodatnem delu me je pripeljala na RTV, kjer pa po opravljeni avdiciji niso niti točno vedeli, kaj bi z mano. Od razvedrila do oddaje Dobro jutro, nekako tako se je takrat razvijala moja pot.
Želja po dodatnem delu me je pripeljala na RTV, kjer pa po opravljeni avdiciji niso niti točno vedeli, kaj bi z mano.

Potem pa sem zaradi določenih pritiskov in morda občutka neke stagnacije, sprejela povabilo na komercialno televizijo, Planet TV. To je sovpadalo tudi z zelo lepim obdobjem, ko še nisem bila povsem v t. i. “newsu” in sem imela več časa še za druge projekte, takrat je bila v ospredju tudi Ena Žlahtna Štorija.

Vedno sem želela vrtati globlje, iti pod površino. Na Planetu sem začela z daljšimi poglobljenimi intervjuji. Potem sem postala del ekipe Kartoteke, kjer smo pod drobnogled vzeli največje zločine v samostojni Sloveniji in kjer sem se imela možnost preizkusiti v različnih vlogah, kot producentka, raziskovalna novinarka, vskočila pa sem tudi kot režiserka.

Valentina Plaskan, Foto: Jernej Prelac


Kje vidite največjo razliko med javnim in komercialnim medijem?

Moja izkušnja je, da če si sposoben, pogumen in imaš vizijo, ti zasebni medij ponudi veliko priložnosti. Tam ti nobena funkcija ne pripada pa nekakšni naravi fevda, klana ali česarkoli že. Je pa tudi več političnih in drugih vplivov, ki sovpadajo s t. i. barvo kapitala. Je pa res, da je zelo jasno, da morajo biti stvari narejene, narejene dobro, s presežkom, vsak dan. Morda me je v ustroju javne televizije presenetilo to, kako velika je svoboda, da ljudje zavračajo teme, ki se jim zanje ne zdijo primerne in podobno. To je v zasebnem sektorju izredno redko, vedno razmišljaš, kaj še lahko narediš, kako lahko narediš še bolje. Iščeš rešitve, in ne problemov ter izgovorov. Ne razmišljaš o “štempljanju in urah”, ampak o produktih. (smeh)

V zasebnem mediju je velik poudarek na rezultatih, gledanosti, metrikah posameznih oddaj. Na javnem pa se občutneje več prevprašuje, razmišlja, deli različna mnenja, če hočete filozofira o posameznih temah, kar pa nima vedno nujno vzporednic tudi s prakso. Z vsem spoštovanjem do znanja, ki se je skozi leta akumuliralo na RTV, kar je dragoceno in to zelo cenim. 

Sama gonilo napredka vidim v tem, da znamo sprejeti dobre prakse iz preteklosti in jih nadgraditi na višjo raven. Zasebni mediji imajo po mojih izkušnjah manj strahu pred tem, da se odprejo novostim, ki zrejo v prihodnost. V javnem mediju pa večkrat opažam neko oklepanje in navezovanje na preteklost. Četudi včasih samo zato, ker je pač bilo tako in naj bo tako tudi v prihodnje. Takšne stvari me plašijo.

Je bila tudi ta razlika motivacija za odhod na komercialno televizijo?

Z RTV-ja sem šla, ker se mi je zdelo, da samo stagniram in čakam, da ne bom nekomu več trn v peti. Vedela sem, da dobro delam, vse poslovne uspehe v življenju sem dosegla prek avdicij, brez vez in kakšnih “stricev iz ozadja” ali politike. Če dam banalen primer, Janeza Janšo sem videla enkrat v življenju, ko je bil gost soočenj pred volitvami, ki sem jih vodila, pa so me ob prihodu na RTV na nekem internem portalu Tukaj smo, kjer pišejo anonimni avtorji, označili za janšistko. Ta svoboda žaljenja in izmišljevanja, to mi je tuje. 
Janeza Janšo sem videla enkrat v življenju, pa mi očitajo, da sem janšistka. To je ta svoboda žaljenja in izmišljevanja, ki se pojavlja na RTV, na portalu Tukaj smo.

K sreči gre za manjšino, posameznike. Sem se pa večkrat prav načudila, kaj vse so napletli o meni. Kako so me ob vrnitvi na RTV v obskurnih člankih z nepreverjenimi informacijami skušali zreducirati samo na moje delo na Planetu, ki so ga prevzeli Madžari. Pa so še tukaj zgrešili, tam sem bila že več let pred tem, ko so program “obvladovale” druge politične klike, če se malo pošalim.

Pritiski zadnja leta so vas kar zaznamovali?

Rekla bi, da je bilo zame zares transformativno obdobje pandemije, takrat sem tudi dokončno snela rožnata očala, skozi katera kdaj pa kdaj idealistično zremo v svet. Tudi moja knjiga Stena Srca je v veliki meri navdih črpala ravno v tem obdobju, a je danes vsaj toliko aktualna kot takrat. Problem je, če kričiš v en rog samo zato, da kimaš tistim, ki naj bi bili na pravi strani, za tisto malo občutka, da pripadaš. To je nevarno.

Opredeljevanje v poljih, kjer bi morali kultivirati radovednost in željo po slišati in prisluhniti, prepuščam drugim. Spoštujem svobodo razmišljanja, vere in izražanja. Če smo kritični, naredimo to z argumenti. Nikoli ne bom razumela, zakaj je v neki sferi javnosti povsem normalno, da se udriha čez RKC kot organizacijo, ko pa v isti sapi nekdo pokritizira institucionaliziranost Islama, je pa to verska nestrpnost. Imejmo enake vatle za vse. To je mentalni nivo otroka, ki si naredi neko svojo razlago stvarnosti in vse, kar se zgodi, interpretira preko dotične osebne legende. Kar vsekakor ne vodi k bolj strpni in razumevajoči družbi.



Valentina Plaskan, Foto: Jernej Prelac

Kaj vas je motiviralo, da ste se vrnili nazaj na RTV? Ste pričakovali tako »lep« sprejem, kot ste ga bili deležni od sodelavcev?

Vzgojena sem bila v duhu, da je pomembno, kakšne rezultate daješ. Po šestih letih na komercialni televiziji, kjer sem šla skozi celoten spekter različnih profilov oddaj, kot novinarka pokrivala predvsem notranjo politiko, poleg vodenja osrednje informativne oddaje, sem urejala in pripravljala tudi lastne oddaje, zahtevnejše pogovorne formate, soočenja. 

No, po vsem tem času sem začutila, da se moram premakniti. Na mizi je bilo več ponudb, resno sem se spogledovala tudi z odhodom iz klasičnih medijev, torej televizije. Potem pa se je ravno takrat, ko so mi ponudili delo na RTV, o čemer sem se veliko prevpraševala ravno zaradi demonizacije malodane vsakogar, ki si je v zadnjih letih drznil sprejeti delovni izziv na tej hiši, zgodilo zanimivo naključje. Neka oseba, ki jo zelo spoštujem, priznan gospodarstvenik, mi je ob neki čisto nepovezani situaciji rekel: “Vi znate pa tako dobro ubesedit zadeve in povedat bistveno, takšne ljudi potrebuje naš medijski prostor. Ne pustite, da vas laži in napadi ustavijo.” 

Smešno, kako pridejo neka pomembna sporočila do nas na povsem nepričakovan način, preko ljudi, od katerih to najmanj pričakujemo. Vse ostalo je zgodovina. Sprejela sem, da lahko na tej točki življenja sebi in drugim največ dam prav na tem področju.

Ker sem sprejela odločitev za profesionalno življenje, se seveda nisem ukvarjala z vsem političnim angažmajem in željo po politizaciji te moje odločitve s strani nekaterih. V kakšne razsežnosti je šlo to, mi je še danes nedoumljivo. Že prej sem delala na različnih koncih, tudi ko sem še bila na Planetu, sem bila več let sodelavka satirične oddaje Radio gaga, kjer smo kritični do vseh, levih in desnih, če hočete. In če je kaj lakmusov papir tega, kako demokratični smo in kako v praksi razumemo svobodo, je to satira. Kdor se je boji, jo skuša utišati, mu res težko verjamem, da je za demokratično družbo.

Če povzamem, ob prihodu na RTV sem pričakovala nekoliko napeto vzdušje, nisem pa pričakovala očitkov glede profesionalnosti mojega dela. Ker je to res absurdno.

Ob vsem naštetem, ob oddajah ki sem jih vodila in urejala ter več letih novinarskega dela na terenu, na koncu usmerjenega striktno v notranje politično dogajanje, sem pol leta zaradi kadrovskega manjka delala tudi po tri vsebine za dnevno informativno oddajo dnevno. Izkušnje se danes lahko nabira v različnih medijskih hišah. Čas, ko je bila nacionalna televizija edina merodajna televizija v državi, je, z vsem spoštovanjem, pač minil. Če si se pripravljen izpopolnjevati in mojstriti, lahko to počneš marsikje, v različnih ustanovah. Nenazdnje je bil tudi moj magistrski študij na AGRFT v veliki meri usmerjen v analizo oddaj in govora na javni televiziji, na to temo sem spisala ničkoliko seminarjev. Moji profesorji so poučevali v izobraževalnem središču … Zaverovanost vase in eno samo institucijo, ki jo opažam pri nekaterih, se mi zdi zato še toliko bolj bizarna.

Ta prehod je bil zame poklicni izziv, na nacionalki lahko dosežem tudi več ljudi. Če dam zelo plastičen primer, menite da dober ekonomist, ki mu ponudijo službo v podjetju, kjer meni, da se lahko na svojem področju razvija, razmišlja o politični usmeritvi svojega šefa in na tej podlagi sprejme ali ne sprejme ponujene poslovne priložnosti? Mislim, da bi se mi vsi po vrsti smejali, če bi jim postavili takšno vprašanje. Toliko se govori o strokovnosti in nekih standardih, pa žal ti večkrat umanjkajo že pri temeljnem razumevanju in razmisleku o logičnem sosledju nekih postopkov. Sama sem razmišljala zgolj, kaj bom lahko profesionalno počela in kaj bom s tem lahko dala ljudem.

Kako na vaše delo vplivajo te stvari?

S tem se ne ukvarjam. Razen, če se lažnivi komentarji nanašajo konkretno na moje delo. Takrat pokomentiram, sicer pa nisem "trač-operater", ki bi padel na vsako bedarijo. Običajno gre za eklatantne laži. To me predvsem utrdi in pomaga, da se odmaknem od navezanosti na neko zunanjo podobo sebe.

Zanimivo je, da včasih posamezniki, ki v zasedi čakajo in prežijo, če bom naredila kakšno “napako”, skočijo in s prehitrimi prsti čivkajo o napakah, ki nimajo popolnoma nobene zveze z mojim delom. Denimo, kaj piše v napisih na dnu ekrana, ko se pojavijo kot naslovi posameznih vsebin. Obešanje takšnih napak voditeljici oddaje kaže na to, da nekdo ne pozna, kako delujejo mediji. In to govorijo tisti, ki se imajo za poznavalce.

Vsako podtikanje mi je kvečjemu še večji v izziv, da delam profesionalno in se ne spuščam na nivo takšnih “poznavalcev”.

Politika je vedno rada posegala v medije. Koliko je po vašem mnenju v Sloveniji neodvisnega novinarstva in novinarske svobode?

Evropska komisija v ta teden izdanem poročilu o vladavini prava med drugim opozarja na koncentracijo v lastništvu medijev. Pred časom sem za revijo Outsider pisala kolumno o barvi kapitala. Ne gre toliko za politično prepričanje, ampak predvsem za tiste, ki medije finančno obvladujejo. Mnogi mediji pri nas se zaradi omejenih virov financiranja in seveda logične želje po preživetju na trgu nagibajo predvsem po tej osi. To se lepo vidi v času menjave oblasti, iz katerega kota se poroča o nekih temah in kako hitro se lahko ta “naklonjenost” kadarkoli spremeni, če se v državnem zboru ne sprejmejo “pravi” zakoni ali ne odprejo pravi razpisi za financiranje določenih projektov.



Valentina Plaskan, Foto: Jernej Prelac

Res mi je fascinantno, ko ljudje na eni strani obsojajo in kritizirajo medije, kot je Domovina ali pa Demokracija, ker je lastništvo jasno, brez nepotrebnih parol o neodvisnosti ipd. Po drugi strani pa ti isti ljudje pozabijo opozoriti na vprašljivo avtonomijo medijev, ki so del skoncentriranega medijskega konglomerata, ki ga posredno finančno obvladuje ena oseba, ki ima za sabo tudi sporne posle, o katerih se sistematično ne poroča, njeno blagostanje pa je v veliki meri odvisno od dobre volje odločevalcev. Takšne za resnico široko zaprte oči težko razumem, tudi pri nekaterih novinarskih kolegih, katerih delo zelo spoštujem.

Ko govorimo o neki temi, se odpre ogromno polj, kjer je mogoče manipulirati in poznavalsko filozofirati. Več kot je filozofiranja, manj je resnice. Dejstva pa so preprosta.

Zame je novinarska neodvisnost predvsem zavezanost  k temu, da resnica ni nikoli samo ena plat zgodbe oziroma pogled nekoga in predstaviti jo je treba na vse mogoče načine, da jo ljudem kar se da jasno osvetlimo in omogočimo razumevanje situacije, v kateri smo se znašli. Ne pa da se neke glasove utiša, druge pa umetno povzdiguje. Treba je dati prostor vsem glasovom. Seveda na reguliran način, ki ne spodbuja nestrpnosti, ampak ustvarja polje sprejemajočega in vključujočega diskurza ter nenazadnje, tukaj pa ostajam utopist, vodi v boljši svet, kjer vsak glas šteje. Kjer eno življenje ni manj pomembno kot drugo. Kjer želja po razumevanju in sprejemanju hodi pred trmasto potrebo ega po imeti prav in obvladovati ter nadzorovati druge.

Takšne tendence se kažejo v praksah nekaterih, ki se v očeh javnosti pretvarjajo, kako zelo demokratični so, ko pa nekdo izreče nekaj, s čimer se ne strinjajo, se ga pa označi za fašista ali komunista. To so zelo drzne trditve. Seveda je treba vzdrževati kritično distanco do ljudi, ki prinašajo nestrpnost. Ampak to ni povezano s politično barvo, pač pa z načinom izražanja in izključevalnim delovanjem, ki se lahko pojavlja v različnih politikah in preko poročanja medijev nevarno pronica v naš vsakdan.

Tako vidim neodvisnost.                                                                                                                

V drugem delu intervjuja z Valentino Plaskan o tem, kaj ji pomeni domovina, o njenih pogledih na civilnodružbeni aktivizem, pa tudi o drugih vidikih njenega ustvarjanja, kot sta satira in poezija.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike