Vi intervjuvajte svoje religiologe. Kristus je vam v spotiko in norost, mi pa bomo oznanjali Križanega

Urban Šifrar

Vir:zajem zaslona RTV

Na velikonočno nedeljo je Radiotelevizija Slovenija za gosta oddaje Intervju izbrala koga drugega kot najslavnejšega bralca slovenske ustave, religiologa dr. Aleša Črniča, ki sem si ga sam sicer bolj zapomnil kot domnevnega strokovnjaka za javne molitve rožnega venca, ki naj bi uveljavljale »cerkveni nauk« o »treh K-jih« (Kinder, Küche, Kirche, kamor naj bi v skladu z željami klečečih molivcev spadale ženske, kot je Črnič tedaj razlagal v oddajah).

Vsekakor je bila izbira nespodobna. Na praznik, ki naj bi nekaj pomenil vsaj dobri polovici slovenskih državljanov (ki se imajo za katoličane), bi se v elitnem večernem terminu na televiziji spodobilo govoriti vsaj o pirhih in podobnih šegah, če že ne o resničnih razlogih praznovanja.

Katoličan ve, da smo ljudje, verni ali neverni, lahko enotni le na en način: če smo enotni v resnici.

Pravi vzrok za nespodobnost niti niso morebitne sporne izjave profesorja, ki so jih najbolj zagreti tviteraši jemali iz konteksta, pač pa to, da resnega katoličana ob poslušanju tako neposredne manifestacije »znanstvenega«, »humanističnega« in »sociološkega« pogleda na krščanstvo kot eno izmed mnogih enakopravnih religij nesramno zaboli srce.

Pri analizah, podanih iz takšnega izhodišča, je bil Črnič koherenten, s čimer me je celo pozitivno presenetil, saj so bile izjave (in interpretacije ustave) izpred mesecev glede javnih molitev bolj očitno pristranske. Tako pa se je v intervjuju pokazalo nekaj, kar je sicer logično, vendar mnogim še ne povsem jasno: da je katolištvo kot razodeta in dogmatična vera temeljno nezdružljivo z osnovnim principom sodobne sociološke, demokratične, znanstvene metode in družbe nasploh: relativizmom.

Religiolog, kot je Črnič, obravnava religije kot fenomene in kot pojave, katerih raziskovanje in poznavanje lahko pripomoreta k izboljšanju naše družbe. Same po sebi zanj niso nekaj slabega ali dobrega, vsebujejo pač pozitivne in negativne lastnosti, ta pozitivnost oz. negativnost pa se meri po tem, ali prispevajo k manj konfliktni, bolj enotni, bolj svobodno-demokratični družbi.

A katoličanu vse to ne pomeni nič. Katoličan ve, da smo ljudje, verni ali neverni, lahko enotni le na en način: če smo enotni v resnici. Enotnost v laži, v absolutnosti pluralizma ali relativizma, niti ne more obstajati. Naša enotnost, to, kar dejansko druži človeški rod, je v enakem, skupnem izvoru – v Stvarniku. Je posledica enake narave vseh ljudi (ustvarjene iz duše in telesa), enakega cilja (biti deležen Božjega življenja), enakega bivališča (ta svet) in odkupnine, ki jo je za vse plačal Kristus, kot piše Katekizem. To je edina enotnost, za katero si upravičeno lahko prizadevamo: to je prvotna pravičnost, kakršna je vladala v raju, harmonija med razumom in strastmi v človeku, harmonija med možem in ženo, harmonija med človekom in stvarstvom.

Težava Črničeve metode in pluralistične podlage sodobne družbe pa je v tem, da si ne prizna, da tudi sama ni »nevtralna«.

Težava Črničeve metode in pluralistične podlage sodobne družbe pa je v tem, da si ne prizna, da tudi sama ni »nevtralna«, da so tudi njene predpostavke o legitimnosti vseh religij in prepričanj neke vrste dogmatizem, ki naj bi ga morali sprejemati vsi, če nočemo biti označeni za rušilni element.

V vsakem primeru pa je intervju prinesel tudi obilico zanimivih razmislekov. Mnogi so temeljili na eni izmed ugotovitev, ki jih je Črnič najprej predstavil: da sta danes še posebej razširjeni dve obliki verovanja, to sta verovanje brez pripadanja (religije) in pripadanje (religija) brez verovanja. Mnogi so, denimo, tudi v Sloveniji, ki se imajo za kristjane, čeprav ne verujejo v temeljne dogme krščanstva, in mnogi drugi, ki verujejo v najrazličnejše stvari, vendar se nimajo za pripadnike nobene religije.

Tako dobršen delež tistih, ki so bili pri blagoslovu velikonočnih jedi in jedli velikonočni zajtrk, ne verjame niti v Kristusovo vstajenje (veruje pa morda v npr. reinkarnacijo), čeprav je brez tega »naša vera prazna«, kot je Črnič lepo spomnil na besede sv. Pavla.

Kot pravijo religiologi, naj bi danes živeli v času postsekularnosti, ko se poleg nadaljevanja procesa sekularizacije dogaja, da religijo najdemo tam, kjer je ne bi pričakovali, ko nekdanjo vlogo religijskih institucij prevzema popularna kultura in je pogosto ona tista, ki najmočneje vpliva na izoblikovanje etičnih načel ljudi. Mislim, da gre, s strokovnim teološkim izrazom rečeno – za malikovanje.

Nisem pa prepričan glede dveh možnosti, med katerimi naj bi morala Cerkev (oz. vsaka religijska institucija) danes po Črničevem mnenju izbrati – ali bo izrinjena na rob modernih družb ali pa se bo prisiljena »notranje sekularizirati«, prilagoditi novim časom, izprazniti dogem, ki naj bi bile sodobniku preveč oddaljene.

Vendarle se namreč zdi, da se diktatura relativizma počasi ruši, vse več je znamenj, ki kažejo obujanje drugačnih, v tem smislu pred- ali celo antimodernih pogledov na svet, ki nad navidezno enotnostjo tosvetne družbe vidijo višji cilj. V Franciji, denimo, v zadnjih letih spremljajo skokovit porast katoliških katehumenov, spreobrnjencev (zelo velik delež teh je tradicionalnih katoličanov). Prav tako raziskava, ki jo je opravil Le Figaro, kaže poživljeno zanimanje za asketske prakse in uporabo tradicionalno katoliškega besedišča. »Zdi se, da so (mladi, op. a.) bolj radikalni kot njihovi starejši pripadniki karizmatične generacije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Realno gledano so dvakrat v manjšini: v postkrščanski družbi, kjer katolištvo sicer ne vzbuja brezbrižnosti, vendar po spolnih škandalih vzbuja prezir in gnus; in v sekularni družbi, ki jo napada islam, ki zlasti z javnim praznovanjem ramadana izziva brezbožno kulturo,« je komentiral eden od urednikov omenjenega časnika.

V Sloveniji lahko prepoznamo nekaj podobnega: če ne drugega, je dokaz za nepričakovane trende oživljanje javnih izrazov vere, tisti, ki so seznanjeni z dogajanjem znotraj cerkvenega »mehurčka«, pa vidijo tudi vse več mladih, ki sledijo tradicionalnim praksam, tako pri molitvi in duhovnem življenju kot pri stališčih do družbenih vprašanj.

Naš velikonočni odgovor vsem televizijam, religiologom, profesorjem in vsem temeljem moderne družbe je zato preprost: Kristus je vam v spotiko in norost, nam pa je Modrost sama. Zato ga bomo oznanjali in Njegove milosti opevali na veke.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike