[Video] Martin Šolar: Čigave so gore? (Vroča tema, 12. 7. 2026)

V novi oddaji podkasta Vroča tema smo gostili 15. predsednika Planinske zveze Slovenije Martina Šolarja, ki nam je razkril, zakaj slovenske gore letno »gostijo« na sto tisoče pohodnikov, koliko dejansko stane helikoptersko reševanje in zakaj je Triglavski ledenik v resnici že stvar preteklosti. Spregovoril je tudi o parkirnih vojnah pod Triglavom, o usodi 171 planinskih koč in o tem, kdo naj plača, kadar v hribe zaidejo premalo pripravljeni obiskovalci. Pogovor je vodil Tomaž Cuder.

Slovenija je dežela, kjer je po nekaterih podatkih v hribe vsaj občasno pripravljen zaiti skoraj vsak drugi prebivalec. A za vsako markacijo, kočo in rešeno življenje v gorah stoji ogromna, večinoma prostovoljna organizacija, ki letos praznuje 133 let obstoja. Da bi razumeli, kam Slovenija pelje svoje planinstvo, smo v studio povabili človeka, ki je od aprila letos na njenem čelu.

»Čigave so pravzaprav gore?« je vprašanje, s katerim Šolar rad začne marsikatero predavanje in ni naključje, da smo z njim odprli tudi pogovor. Samo Šmarna gora se namreč letno približuje milijonu obiskov, na vrh Triglava se po njegovih ocenah vsako leto povzpne med 40 in 60 tisoč pohodnikov, na Kredarici pa lahko hkrati prenoči le 300 ljudi.

Šolar priznava, da pogosto z nostalgijo pomisli na čase, ko so se vsi, ki so resno hodili v gore, med seboj poznali, a današnjega vala obiska ne razume kot grožnjo, temveč kot znamenje časa. Zagovarja prost dostop do gora in opozarja, da smo tudi domačini pravzaprav turisti, kadar odpotujemo drugam. »Gore so od gora,« je jasen predsednik PZS, »in mi se moramo vsi zavedati, da jih moramo obiskovati na nek spoštljiv način.«

Hkrati priznava, da bo na najbolj obleganih točkah, kot je Triglav, verjetno treba uvesti selekcijo z omejenim parkiranjem in daljšo peš potjo, medtem ko bodo bolj oddaljene koče, denimo v Dolini Triglavskih jezer, ostajale mirnejše in tudi nočitev lažje dosegljiva.

Ekološki dolg, ki ga plačujejo gore

Za slikovito razlago rasti obiska Šolar uporabi tudi širši, planetarni okvir: razvite države, med katere spada tudi Slovenija, po njegovih besedah že nekje sredi leta porabijo toliko naravnih virov, kolikor jih narava letno obnovi, nato pa do konca leta živimo »na dolg«. »Mi iz narave jemljemo več, kot nam ona vrača,« pravi Šolar in dodaja, da se na kratki rok narava sicer še obnavlja, na dolgi rok pa v to niti sam ni prepričan.

Ravno v gorah se ta dolg pozna najbolj neposredno, od obrabe poti do pomanjkanja vode na kraškem terenu. Podnebne spremembe je nazorno ponazoril tudi s primerom Triglavskega ledenika, ki ga geografski inštitut Antona Melika znanstveno spremlja vse od konca druge svetovne vojne. Po uveljavljenih kriterijih, po katerih mora imeti ledenik površino vsaj en hektar, je Triglavski ledenik danes praktično izginil, medtem ko je ledenik pod Skuto trenutno še nekoliko večji.

Deset tisoč kilometrov poti in vprašanje vode

PZS upravlja mrežo, dolgo več kot 10.000 kilometrov, kar je primerljivo z razdaljo med Slovenijo in Tokiom ali Los Angelesom. Za njeno vzdrževanje skrbi okoli 950 markacistov prostovoljcev, sistem pa nadgrajuje digitalna platforma MaPZS, uredniško nadzorovan zemljevid poti v slovenščini in angleščini, ki ga sofinancira tudi država na podlagi zakona o planinskih poteh.

Pomanjkanje vode je po Šolarjevih besedah eden manj vidnih, a sila resnih izzivov. Najvišji izviri v Julijskih Alpah, denimo na Kamniškem sedlu, segajo do največ 1.800 metrov nadmorske višine, višje vode preprosto ni. Pove tudi, da so nekatere koče v preteklosti problem še poglobile s črpanjem vode iz snežišč in ledeniških ostankov, danes pa rešitev iščejo v suhih straniščih in zbiralnikih deževnice.

60.000 članov in vprašanje denarja

Letni proračun Planinske zveze Slovenije znaša okoli štiri milijone evrov, članarina pa k temu prispeva le od 50.000 do 60.000 evrov, torej razmeroma majhen delež. Preostalo PZS pridobi prek razpisov, denimo pri Fundaciji za šport in kohezijskih programih EU, a se pri tem občasno srečuje z omejitvami, ker se društva na nekatere razpise ne smejo prijaviti.

Čeprav je PZS formalno nevladna organizacija, Šolar poudarja, da uživa podporo ne glede na politično opcijo in ne podpira ideje, da bi planinstvo postalo javna služba z lastnim posebnim zakonom, saj bi to po njegovem ogrozilo neodvisnost organizacije. »Mi nismo tista nevladna organizacija,« pravi z nasmehom, »mi se skoraj ne vozimo, da lahko hodimo v hribe.«

Reševanje v gorah ni brezplačen taksi

Ura helikopterskega reševanja stane približno 3.800 evrov. »Reševanje slovenskih državljanov, torej tudi helikopterski preleti za potrebe reševanja, so kriti iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujemo mi vsi,« pojasni Šolar.

Zavrača tezo, da tujci namerno in lahkomiselno zahajajo v slovenske gore, ker vedo, da je reševanje brezplačno, opozarja pa, da dobra polovica intervencij sploh ne vključuje poškodb, temveč izčrpane ali izgubljene pohodnike, ki jih v dolino spremljajo reševalci.

Na Planinski zvezi zagovarjajo stališče, da bi bilo malomarnost smiselno sankcionirati, a ostaja odprto vprašanje, kdo naj to ugotavlja, saj gorski reševalci poudarjajo, da so tam zato, da rešujejo, ne da preiskujejo.

Za primerjavo – v Italiji je turist zaradi neupoštevanja opozoril dobil račun v višini dobrih 14.000 evrov. Prav zato PZS že tretje leto skupaj z Gorsko reševalno zvezo Slovenije, policijo in Slovensko turistično organizacijo izvaja kampanjo »Varno v gore«, ki ozavešča obiskovalce v sedmih jezikih.

Koče med tradicijo in prekarnim delom

Od 171 planinskih koč jih večino še vedno upravljajo planinska društva sama, vse pogosteje pa se uveljavlja tudi najemniški model po zgledu Alp. Šolar odkrito priznava, da gorsko osebje pogosto dela bistveno več, kot dovoljuje delovnopravna zakonodaja. »Če bi šli pogledati v kočo, pravzaprav vsi delajo več, kot je po predpisih dovoljeno,« pravi, »ker je to edini način, da se sploh preživi.«

Hkrati se koče soočajo s pomanjkanjem kadra in vse večjimi pričakovanji mladih glede delovnega časa. Legendarnih dolgoletnih oskrbnikov, kakršni so bili nekoč, je žal vse manj, kar po njegovem mnenju slabša tudi poznavanje razmer na terenu.

Vabljeni k ogledu celotnega pogovora o dolgu do gora, denarju za reševanje, usodi koč in prihodnosti mladih v planinstvu.