Vlada podpira vrnitev Tita na Brdo

Na prvo žogo bi se strinjal.

Po premisleku pa so objektivna zgodovinska dejstva drugačna.

Do socialistične republike Slovenija kot ozemeljski in pravni subjekt sploh ni obstajala.

Pred tem Slovenije kot države nihče, vključno s Trubarjem, Prešernom in Cankarjem, ni niti sanjal niti delal v tej smeri. Vsi so si prizadevali le za kulturno in jezikovno avtonomijo, politično pa ne dosti več kot za verske in socialne pravice znotraj drugih državnih struktur. Največja pobožna želja je bila, da ne bi bili razdeljeni med več dežel (kot v ranjki Avstroogrski) ali celo razkosani med 3 države, kot se je zgodilo po 1. svetovni vojni.

Da povedano drži, potrjuje koroški plebiscit, kjer so slovensko govoreči glasovali za Avstrijo. Namreč, niso se odločali za Slovenijo, ampak so odgovarjali na vprašanje v kateri "drugi" državi želijo živeti: in so se prepričljivo večino skoraj 60 % odločili za Avstrijo.

Šele z NOB in povojno jugoslovansko federacijo je Slovenija postala ozemeljski in pravni subjekt. Brez tega osamosvojitev sploh ne bi bila mogoča, ker ne bi imeli ne ozemlja, ne pravne strukture, ki bi sploh lahko razglasila neodvisno državo.

In potem še pomislek o Titu in njegovem pomenu za Slovenijo. Žal smo narod, ki smo skozi zgodovino s politično, gospodarsko, vojaško in kulturno močjo uspeli izgubiti dve tretjini narodnega ozemlja in se na teh dveh tretjinah brez posebnega odpora asimilirati in izginiti.

Le v dveh totalitarnih zgodovinskih obdobjih se je vsaj pretežni del Slovencev vendarle uprl: v času fašizma in nacizma ter v času komunizma.

Prepričan sem, da bi se brez fašizma in nacizma ter nato komunizma Slovenci na preostali tretjini ozemlja gladko iz povsem osebnih koristi asimilirali, tako kot so se naši odpadli rojaki v današnji Avstriji germanizirali, bi se Primorci poitalijanili, v Jugoslaviji pa pojugoslovanili in zlili s Hrvati v alpske Hrvate.

Da to drži, potrjuje povsem lahkotno predvidevanje postopnega zlitja slovenščine s hrvaščino v en jezik, o čemer je povsem neobremenjeno pisal sicer prvi slovenski akademik, teolog in filozof, Aleš Ušeničnik. Seveda: njemu je bila svetinja absolutna katoliška oblast, ne pa narod.

Zato, žal, mislim, da narodnega preživetja, predvsem pa slovenske države, brez totalitarizmov 20. stoletja, torej tudi Titoizma, sploh ne bi bilo.

Za svojo državo Slovenci nikoli niso imeli dovolj jajc.

In še to: je to tisti Kučanov začetek konca revolucije, o katerem so se tako naivno na Domovini? Bo prej držalo, da je bila ukinitev Muzeja osamosvojitve simbolni začetek začetek konca nejugoslovanske, demokratične Slovenije.

Če se bojo tile še dolgo zajebavali, bo prišlo do hude vstaje. Do zadnje kaplje krvi. Tako kot leta 1991.

Torej bo vlado treba tožiti, hkrati pa sprožiti ustrezne postopke pred EU institucijami, alarmirati svetovne medije, in tako naprej. To, kar vlada. počne, je nevzdržno. Folku se bo sfuzlalo. Jaz vam povem, da se bo.

Mar lahko umetniško upodoibite Adolfa Hitlerja in razstavite njegovo podobo na protokolarnih kompleksih?

Ni mogoče, boste rekli!!

In, roko na serce, Tito je naredil Sloveniji in Slovencem več škode kot Hitler, ki je bil konec koncev štiri leta tudi naš vladar in ki je omogočil revolucionarni prevzem Titove oblasti z vsemi krvavimi ter necivilizacijskimi posledicami.

Nekdo bi moral sprozit tozbo pred EU sodisci, proti voditeljem nelegitimne revolucije v casu okupacije in posledicno uvedbe zelo nasilne stalinisticne diktature s pomocjo Rdece armade. Na osnovi strahu povzrocenega z brezsodnimi likvidacijami vse vprek, se posebej nad narodno zavedno intiligenco, primorskimi rodoljubi, kmeti in partizani , ki niso hoteli sprejeti komunisticne diktature, je razklala narod in ga odtrgala od demokraticnega sveta skoraj 50 let.