Vzpon Islamske države v Afriki – nova prihajajoča grožnja Evropi?

Na letošnji praznik vseh svetih je francosko specializirano tožilstvo za boj proti terorizmu (PNAT) v Lyonu aretiralo 20-letnega Afganistanca, člana province Islamske države Korasan (IS-K). Afganistanec ni načrtoval terorističnega napada, ampak je skrbel za komunikacijo z matično provinco, razpečevanje propagandnega materiala in financiranje lokalnega odbora v Lyonu. Aretirani Afganistanec je le manjši del kolesja Islamske države. Koliko članov posameznih provinc Islamske države deluje v Evropi, ne vemo natančno, kajti nenadzorovan prihod velikega števila migrantov v zadnjih desetih letih je ustvaril črno luknjo, s katero se spopadajo tudi evropske obveščevalne službe.

Dan prej je FBI v Dearbornu v zvezni državi Michigan aretiral tri mladeniče, ki so načrtovali teroristični napad na noč čarovnic. Stari so od 16 do 20 let, k Islamski državi (IS) pa so pristopili zaradi privlačnega propagandnega materiala in slave, ki bi jo s tem dosegli. Sofisticirane publikacije IS so znane že od sirske državljanske vojne, ko so kvalitetne revije, internetne strani, moderne videopublikacije in razprave dosegle veliko muslimanov na Zahodu, ki so se potem množično pridružili boju v Siriji. Centri z velikim številom neintegrirane muslimanske populacije so Dearborn, Dallas, Marseille, Lyon, Malmö, Dunaj, italijanski Tržič, Barcelona, Birmingham itd. 

Težava omenjenih islamskih skupnosti je, da ni prišlo do nikakršne integracije; ustvarili so se nekakšni geti, ki pridobivajo priliv novih članov preko ilegalnih migrantskih poti. Te populacije se ne le večajo, ampak ustvarjajo države v državi, kjer vladajo teokratski zakoni, vključno s prisilnimi porokami, posilstvi žensk in mladoletnic, porokami med sorodniki, zaničevanjem žensk in odvzemanjem njihovih pravic in še več bi lahko našteli. Poleg tega so te skupnosti večinoma izpostavljene konservativnim in radikalnim imamom, torej gre za svet, kjer drugega niti ne poznajo. Te skupnosti so postale tako številčne in močne, da je danes rezultat ustanavljanje islamskih strank in platform, ki celo uspešno kandidirajo na volitvah. V britanskem parlamentu imamo tako islamistične poslance, ki se javno zavzemajo za poroke med sorodniki, uradno delovanje šeriatskega prava ter rasizem do Judov. Podobno je v italijanskem Tržiču, kjer je islamska skupnost ustanovila islamistično stranko, v lokalnih šolah pa so deklice v nikabu že kar običajen pojav. Vse te skupnosti tolerirajo tudi podtalne celice mnogih terorističnih organizacij, kot sta Al Kaida (AK) in IS. 

V britanskem parlamentu se islamistični poslanci se zavzemajo za poroke med sorodniki, uradno delovanje šeriatskega prava ter rasizem do Judov. Podobno je v italijanskem Tržiču. Te skupnosti tolerirajo tudi podtalne celice mnogih terorističnih organizacij.

Konkurenčni Al kaida in Islamska država

Al Kaida in Islamska država sta veliki konkurentki. Med sabo se borita za privržence, kradeta jih ena drugi, tudi s propagandnim materialom. Kjer je treba, tudi sodelujeta, v osnovi pa gre še vedno za dve konkurenčni organizaciji. Obe imata zelo drugačen pogled na način in ukrepe za dosego cilja, torej prevlada islama v svetu, predvsem zahodnem, ki ga obe strani vidita kot največjega sovražnika islama. Zakaj? Na Zahodu v osnovi prevladuje krščanstvo, ki je konkurenčna abrahamska religija. V islamskem svetu distinkcija med religijo in sekularnim ne obstaja oziroma je sveto vse, vključno s političnim in civilnim pravom. Zahodni vpliv na muslimanske države, ki so deloma uvedle sekularno pravo, je za islamista pojem blasfemije, zato je bil na primer propad Otomanskega kalifata in uvedba reform turškega sekularnega voditelja Kemala Mustafe Atatürka šok, ki ga do danes še niso preboleli. Drugi razlog je dejstvo, da ne glede na to, kako kritično islamisti vidijo zahodno politično in ustavno tradicijo, je še vedno tako privlačna, da ima v islamskem svetu veliko privržencev. Takšna ureditev pa ne prinaša le sekularne politične ureditve, ampak tudi modo, glasbo, filme in navade, ki jih prebivalci muslimanskega sveta konzumirajo, kar je verjetno eden izmed večjih grehov v očeh povprečnega islamista. 

Začetki Al Kaide segajo dlje od Afganistana, čeprav se je tam kalilo mnogo njenih borcev. V 60. in 70. letih 20. stoletja sta potekali dve poti razvoja muslimanskih držav. Po odhodu kolonialnih velesil je mnogo različnih gibanj iskalo načine in promoviralo ideje za novonastale države. Razvili sta se dve zelo različni gibanji, ki sta se po eni strani podpirali in sodelovali, po drugi pa tudi sovražili. Eno je bilo nacionalistično gibanje, ki ga je promoviral predvsem egiptovski predsednik Naser, drugo pa islamistično, ki ga je vodila Muslimanska bratovščina. Naserjeva ideja panarabske države je sicer propadla zaradi nestrinjanja s Sirijo, medtem ko se na Arabskem polotoku ni prijela, kajti denar od prodaje nafte je poskrbel za zadovoljstvo prebivalstva z monarhijami. Medtem so se ekonomske in varnostne razmere v Egiptu, Siriji in Libanonu poslabševale, kar je šlo na roko Muslimanski bratovščini. Islamistična gibanja so s pridom izkoristila neuspehe držav in promovirala idejo, da so izgube vojn proti Izraelu in ekonomska stagnacija posledica oddaljitve od vere. 

 Al Kaida in Islamska država sta veliki konkurentki. Med sabo se borita za privržence, kradeta jih ena drugi, tudi s propagandnim materialom.

Uspeh palestinskih terorističnih gibanj je bila budnica za prihodnja gibanja, kot je Al Kaida. Ugrabitve letal, podstavljene bombe, streljanje talcev, atentati na politične osebnosti ter ugrabitve civilistov so v muslimanskih državah dosegli popularnost in ne odpor. Nadobudni bodoči teroristi, kot sta bila Osama bin Laden in Ajman al Zawahiri, so opazovali množice, ki so videle voditelje Črnega septembra kot junake. Ali Hasan Salameh, vodja Črnega septembra, je bil kot filmska zvezda; bil je izjemno popularen, obiskoval je najbolj slavne nočne klube Bejruta in Kaira, poročil se je z mis Universe Georgino Rizk, bil je Frank Sinatra terorizma. Islamisti so vse to opazovali in ugotovili, da je prišel njihov čas. 

Moderni islamizem se je rodil z Muslimansko bratovščino v Egiptu pred drugo svetovno vojno in že takrat izvrševal atentate in nastavljal bombe. Kasneje je pomagal Naserju na oblast, ki pa je dobro prepoznal moč bratovščine, zato je njene voditelje pozaprl in jih nekaj obesil, na primer Sajeda al Kutba, s katerim je pred tem dobro sodeloval. Toda 70. leta v muslimanske države niso prinesla le diska, ampak tudi sektaško nasilje, nove poraze z Izraelom in teokratsko revolucijo v Iranu. Sadat je odprl vrata islamistom, ki so hitro prevzeli univerze in sindikate. Rodil se je moderni islamizem, Egipt pa je postal največji izvoznik islamizma, in sicer predvsem v Savdsko Arabijo, kjer je kraljeva družina trepetala pred možnostjo islamističnega prevrata. Egiptovski islamisti so v Savdski Arabiji praktično prevzeli univerze in tako razširili svoj pogled na svet. Aktivni slušatelji niso bili le običajni študentje, ampak tudi pripadniki savdskih elit, kot recimo bin Laden, ki je kasneje izkoristil svoje naveze za financiranje terorističnih dejavnosti. Leta 1975 je egiptovski pisatelj Wael Osman izdal knjigo Stranka Boga v boju s Stranko Satana, kjer je pozval islamski svet za borbo v imenu 'Stranke Boga'. To je bila v tistem času ne le najpomembnejša knjiga, ampak knjiga, ki je dosegla številno bralstvo, velik del prebivalstva pa se je z njo poistovetil. Nova doba je bila rojena, islamizem ni bil več le modna muha, ampak mainstream.    

Egiptovski islamisti so v Savdski Arabiji praktično univerze in razširili svoj pogled na svet. Aktivni slušatelji so bili tudi pripadniki savdskih elit, kot recimo bin Laden, ki je kasneje izkoristil svoje naveze za financiranje terorističnih dejavnosti.

Mudžahedini so v sovjetsko-afganistanski vojni dobili priložnost, da se pokažejo kot pogumni in neustrašni borci, nekateri so imeli zvezdniški status, drugi so predavali po univerzah in sindikatih. Pritok borcev je bil neustavljiv, zato je bin Laden skupaj s šejkom Abdulahom Azamom ustanovil Maktab al Khidamat oziroma mednarodni biro za pomoč mudžahedinom. Šejk Azam je pred tem ustanovil Mednarodno islamsko legijo, bin Laden pa je pomagal finančno. Kasneje je iz izkušenj in denarja nastala Al Kaida, ki je prevzela gradualistični pristop k terorizmu. Izkušnja Muslimanske bratovščine iz Egipta je pokazala, da so hitri prevzemi oblasti neuspešni, zato so AK vodili kot podjetje. Po svetu so odpirali mednarodne pisarne, imeli so še informacijske biroje, ki so skrbeli za izjave za javnost, izdajali so publikacije, govore in kasete. V 90. letih je bila AK tako popularna, da so si ljudje govore bin Ladna, šejka Azama in drugih predvajali kar v avtomobilih. 

Islamska država je prevzela popolnoma drugačen pristop. Njihov razvoj sega v Jordanijo, ko je Abu Musab al Zarkawi ustanovil zametke jordanskega terorizma, ko je želel ubiti jordanskega kralja, odgovoren pa je bil tudi za najobsežnejše teroristične napade v Jordaniji, Turčiji, Maroku, Iraku itd. Al Zarkawi je bil kot buldožer, izjemno okruten, vendar zelo učinkovit. Po invaziji ZDA na Irak je ustanovil predhodnico Islamske države Irak (ISI). Nekaj časa je sodeloval z Al Kaido (AK), vendar je bil medsebojni odnos buren že med vojno v Iraku, ko je celo AK nasprotovala njegovi okrutnosti, predvsem pa načinu bojevanja. Medtem ko je AK že imela delujoče podružnice v severni Afriki, Jemnu, Somaliji, Iraku in Siriji, je bila IS le v Iraku, zato je državljanska vojna v Siriji ponudila izjemno priložnost za širitev. AK je doživela več porazov, ZDA so uspešno obglavile nekaj podružnic in na koncu ubile bin Ladna v Pakistanu. Bližnjevzhodna vojna regija je nenadoma ostala brez vodilne džihadistične organizacije – nastala je vrzel, ki jo je bilo vredno izkoristiti. 

Al Zarkawi je bil mrtev, mrtev je bil tudi njegov naslednik emir ISI Abu Omar al Bagdadi, zato je vodenje prevzel Abu Bakr al Bagdadi, ki je organizacijo zastavil popolnoma na novo. Po smrti bin Ladna je napovedal maščevanje in potem zavezništvo z AK takoj ohladil. Združil je več terorističnih organizacij v eno in razglasil novo – Islamsko državo Iraka in Levanta. Potem je sledil bliskovit udarec v jedro Iraka in Sirije, ko je ekspresno zavzel Mosul in Rakko. Islamska država (IS) je zastavila koncept teroristične organizacije popolnoma na novo; začeli so delovati javno, ustanovili so ministrstva in prenovili sodniški sistem ter uvedli življenje, kot ga dobesedno zapoveduje Koran. Njihov publicistični material je bil izjemen, objave so bile izjemno kakovostne, v več jezikih, marketinški material je spominjal na tistega iz kvalitetnih avtomobilskih in modnih revij, ustanovili so svoje televizijske kanale ter izdelovali spominke. Njihova popularnost je rasla, vse dokler niso začeli objavljati množičnih umorov in suženjskih tržnic, kar je kasneje odvrnilo mnoge muslimane. Ravno AK jih je opozarjala, da jih bo njihov 'buldožerski' način vodenja pokopal. Do tega je prišlo, ko jih je mednarodna koalicija skoraj zmlela v prah. 

Al kaida in islamska država danes

Obe organizaciji sta pretrpeli velik udarec – njuni vodstvi sta bili obglavljeni, centri moči bombardirani, finance pa so usahnile, kajti države, kot sta Savdska Arabija in Egipt, niso več tolerirale splošne popularnosti džihadističnih organizacij. Egipt je zadal resen udarec Islamski državi na Sinajskem polotoku, Savdska Arabija pa je šla v reforme, kjer je bil pritok denarja deloma ustavljen. Danes so sicer najbolj aktivni financerji terorizma Katar, Iran in Turčija. Obe organizaciji sta se za nekaj časa potuhnili in na tiho razširili podružnice še v druge države. Danes je IS prevzela enako taktiko kot AK, deluje torej podtalno in ustanavlja franšize po svetu. V glavnem se propagandni material razširja preko mošej, kulturnih centrov in islamskih krožkov. 

Največji razcvet je AK doživela v Somaliji, Maliju in Burkina Fasu s centralnoafriško franšizo Jama'at Nusrat ul-Islam wa al-Muslimin (JNIM). IS se je razširila na celotno osrednjo Afriko, predvsem po ruskih državnih udarih. Takrat je namreč nastala vrzel, vseh ozemelj pa nove vojaške diktature ne morejo več nadzirati. Danes je IS najbolj aktivna v Čadu, Centralnoafriški republiki, Nigru, Slonokoščeni obali, Burkina Fasu in Nigeriji. Zelo uspešni so v Mozambiku (ISMP), od koder lahko spremljamo kar nekaj reklamnih videosporočil o njihovih akcijah. Medtem je somalska veja (IS-Somal) ravnokar bojevala dvomesečni boj z vlado v Puntlandu, kjer je izgubila okoli 2.000 džihadistov. Puntlandska vojska bi sicer brez pomoči ZDA, VB in ZAE zmagala. 

Najnevarnejši del nove AK in IS je ravno podtalna narava obeh organizacij, ki sta povzeli rusko 'maskirovko' z uporabo spečih celic, lažnih informacij, kamuflažo med običajnimi poklici ter razvejano mrežo oskrbovanja s propagandnim materialom, ki počasi pronica med prebivalstvo preko šol, sindikatov, politike, kulturnih organizacij in krožkov. Velikokrat bodo člani organizacij prevzeli življenje lokalnega prebivalstva, celo aktivno nasprotovali džihadizmu in celo islamizmu ter tako zavedli tudi lokalne organe. Enako velja za Evropo, kjer ne vemo, koliko članov AK in IS je dejansko prišlo v Evropo in kdo so, kajti ne bi bilo nenavadno, da bi se član IS izdajal celo za bivšega muslimana. 

Najnevarnejši del nove AK in IS je podtalna narava obeh organizacij, ki sta povzeli rusko 'maskirovko' z uporabo spečih celic, lažnih informacij, kamuflažo med običajnimi poklici ter razvejano mrežo oskrbovanja s propagandnim materialom, ki počasi pronica med prebivalstvo preko šol, sindikatov, politike, kulturnih organizacij in krožkov.

Financiranje terorizma 

V osrednji Afriki se obe organizaciji financirata iz prodaje zlata in diamantov. Trenutne vojaške oblasti mižijo na eno oko ali pa niso dovolj učinkovite, da bi ilegalni pretok zlata in diamantov zaustavile. Ruski Afriški korpus, ki je nadomestil skupino Wagner, ni omejil ene ali druge teroristične organizacije, doživel pa je že nekaj bolečih porazov, prav tako pa mu ni tuja korupcija. JNIM in Islamska država province Sahel (ISGS) zato glavnino zlata prepeljeta v severno Gano, kjer imata razvejano mrežo lokalnih birojev, ter Mali, ki ima največjo proizvodnjo zlata. Poleg tega jima poslovne povezave v Gani koristijo pri širitvi franšize v Gano ter naprej po zahodni Afriki. 

Med najbolj zanesljivimi finančnimi instrumenti je hawala, kjer prenos fizičnega ali elektronskega denarja ni potreben. Tukaj gre pretežno za zaupanje do posrednika hawaladarja, ki zastavi čast in dobro ime, tudi svoje družine. Če želi IS prenesti denar iz Timbuktuja v London, potem transakcija poteka preko hawaladarjev v obeh mestih. Član IS bo tako dal denar hawaladarju v Timbuktuju, prejemnik pa bo moral hawaladarju v Londonu sporočiti pravilno geslo. Ob pravilnem geslu dobi prejemnik denar od londonskega hawaladarja, do fizičnega ali elektronskega prenosa pa ne pride. Oba hawaladarja vodita medsebojno knjigo kontov, zaslužita pa z izplačilom provizije. Medsebojna poravnava dolga pa poteka med obema hawaladarjema. Na ta način pošiljatelj in prejemnik denarja ostaneta anonimna, zato je to izjemno učinkovit finančni instrument za financiranje terorizma. AK in IS načeloma ne uporabljata kriptovalut – predvsem zaradi sledljivosti. Enako velja za komunikacije, kjer informacije še vedno tečejo preko pisem, kurirjev ali osebno. 

Zlata jama centralnoafriških franšiz je postala ilegalna migrantska pot, kjer na tisoče migrantov plača od 5.000 do 10.000 ameriških dolarjev za prevoz do Evrope. Ena izmed glavnih tranzitnih držav je Libija, kjer preko dela države, ki ga z rusko pomočjo nadzira general Haftar, potekajo migrantske poti neposredno v Evropo. Poleg baze al-Khadim blizu Bengazija je Rusija odprla še bazo blizu meje s Sudanom in Čadom. Letalska baza Maaten al Sara je ključna pri dobavi orožja v Čad in nadzoru migrantske poti. Afriški migranti, ki se kasneje znajdejo na čolnih v Mediteranu, so v glavnem prišli po tej poti. Ta pot odpira tudi priložnost za nove franšize IS in AK v severni Afriki, predvsem v Alžiriji, ki v tem trenutku ne nadzira popolnoma svojega ozemlja. Obe organizaciji sta aktivni še pri ugrabitvah ljudi, nazadnje npr. dveh egipčanskih poslovnežev in državljana ZAE. Za oba zahtevajo milijone. 

Preko dela Libije, ki ga z rusko pomočjo nadzira general Haftar, potekajo migrantske poti neposredno v Evropo. Ključni sta letalski bazi al-Khadim in Maaten al Sara.

Teroristične organizacije zaslužijo na desetine milijonov evrov s prekupčevanjem z drogo. IS je med glavnimi dobavitelji fentanila in kaptagona v severni Afriki, Levantu in na Bližnjem vzhodu. Delajo skupaj z južnoameriškimi karteli, še prej pa so delali z Asadom, ki je financiral Sirijo s proizvodnjo sintetičnih mamil. Financiranje terorističnih organizacij z drogo sicer ni novo, kajti Hezbolah je sodeloval z narkokarteli pri preprodaji kokaina v Evropo, medtem ko je Hamas mehiškim kartelom pomagal pri nakazilih sredstev ravno preko sistema hawala. Danes velik del fentanila, kaptagona in kokaina pride v EU preko organizacij Islamske države. Ne le to, FBI je odkril mrežo operativcev IS, ki so se pretihotapili v ZDA preko narkomanskih migrantskih poti.

Teroristične organizacije zaslužijo na desetine milijonov evrov s prekupčevanjem z drogo. Islamska država je med glavnimi dobavitelji fentanila in kaptagona v severni Afriki, Levantu in na Bližnjem vzhodu.

Prihodnost Islamske države

Islamska država je upoštevala nasvet Al Kaide in se odločila za gradualistični pristop. Nedvomno se je ta pristop izkazal za uspešnega, kar nakazuje širitev IS na celotno centralno Afriko, odpiranje novih franšiz v Gani in nadalje v zahodnih afriških državah. Akcije v Mozambiku so uspešne, saj operirajo na velikem delu ozemlja, razširili pa so se še na mejo med Ugando in Kongom, kjer nadzirajo še del trgovine z diamanti. Prav tako delujejo v Somaliji in Somalilandu, verjetno pa bodo izkoristili vojno v Sudanu za širjenje nove franšize. Počasi se vračajo v severno Afriko, predvsem v Alžirijo. 

Kaj pa Evropa? Italijanska policija je letos sporočila, da Rusija dobavlja neoznačeno orožje, kalašnikovke, proizvedene v Tuli, italijanski mafiji, ki orožje prodaja naprej, med drugim tudi terorističnim organizacijam. Policija je v racijah odkrila na tisoče kosov neoznačenih AK-47, koliko kosov je bilo prodanih naprej podtalnim celicam IS, pa ne ve nihče. Prav tako ne vemo, koliko spečih članov IS je prišlo v Evropo na emigrantskih čolnih, kajti Evropa ne ve za tiste, ki jih ni popisala, mnogi pa so izginili neznano kam. Ustvarili smo islamistične gete, kjer slabo nadzorujemo radikalne elemente, ki jih v glavnem ščiti zakonodaja. Ne pozabimo na sredstva, verjetno na desetine milijonov, ki so se prelila preko anonimnega finančnega instrumenta hawala iz prodaje drog in migrantskih poti. Na vprašanje, ali je Evropa pripravljena na izredne razmere, si odgovorite sami. 

Rusija dobavlja neoznačeno orožje, kalašnikovke, proizvedene v Tuli, italijanski mafiji, ki orožje prodaja naprej, med drugim tudi terorističnim organizacijam.

(D225: 39-42)