Zdaj je svoboda, zdaj je dovoljeno vse. Našim.

Foto: Anže Malovrh, STA

Jaša Jenull, Zlatan Čordić in drugi iz njune druščine, so off the hook; nova oblast je poskrbela, da za rovarjenje v času covid ukrepov, ko so v jedrni Evropi udeležence shodov s konjenico in pendreki razganjali po parkih, ne bodo nosili posledic. Anticepilcu Čordiću je oproščeno nespoštovanje ukrepov za zajezitev širjenja virusa, pred tedni pa so mu gladko oprostili tudi nadlegovanje direktorja NIJZ-ja Kreka na ulici; še ena praksa, ki s tisto iz jedrne Evrope, kamor naj bi Slovenijo vodila nova koalicija, nima kaj dosti skupnega.

Tiste prakse, ki jih, odkar je svoboda, svojim privržencem dopuščajo (bolje rečeno odpuščajo) novi oblastniki, spominjajo na neke druge čase in okoliščine. »Naj se v tej državi nikoli več ne ponovi, da bo oblast dvignila roke nad lastne državljane,« se iz ust predsednice državnega zbora morda komu sliši prijetno, a kaj, ko čisto preveč spominja na razvpito Miloševićevo »nitko ne sme, da vas bije!« Kam je to pripeljalo, vemo, in samo upamo lahko, da nas, podobnim parolam navkljub, po podobni poti ne bo peljala tudi Golobova Svoboda.

Zakonodaja resda dopušča neprijavljene spontane shode. A reči, da so shodi, ki se najavljeno odvijajo vsak petek ob točno določeni uri, pred njimi pa režiser Jenull novinarjem razlaga scenarij poteka protesta, da bodo vedeli prav posneti, spontani in brez organizatorja, je norčevanje iz zdrave pameti. Medtem ko mora vsako gasilsko društvo svojo veselico prijaviti na policiji, dobiti dovoljenje upravne enote in plačati varnostno službo, lahko pred parlamentom brez vsega tega več kot 100 petkov zapored potekajo »umetniški performansi«, glasbeni nastopi, seveda vse čisto slučajno in spontano, na davkoplačevalske stroške organizacije in varovanja.

Gasilskih veselic, ki so pomemben finančni vir delovanja za prostovoljne gasilce, v času epidemije nalezljive bolezni seveda ni bilo. Ker pač niso "spontane in neorganizirane", kot so bili Jenullovi protesti.

Ustava RS, 42. člen (pravica do zbiranja in združevanja)

Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.

Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.

Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.


Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.




To je samo eden izmed mnogih primerov, ko je v svobodi dovoljeno vse. A hudo se motijo tisti, ki morebiti menijo, da v svobodi svoboda velja za vse enako. Če ne verjamete, poskusite denimo zmotiti kakšno simbolno levičarsko ideološko procesijo, recimo vdreti na proslavo v Dražgoše in se pred spomenikom vreči na tla, držeč ustavo v roki. Mar res verjamete, da boste potem, ko vas bodo nemudoma odstranili s prizorišča, v medijih v vašo obrambo prebirali o represiji oblasti, ki se vas je grobo lotila zaradi »mirnega prebiranja ustave«?!?

Če lahko Jenull, zakaj ne bo mogel tudi Stevanović?


Naj bo nazornih primerov dovolj; bistvo je, da je početje sedaj vladajočih politikov, da tistim, ki so jim na oblast tako ali drugače pomagali, odpuščajo vseh vrst prekrške, ustavljali naj bi celo kazenske postopke, izjemno nevarno.

V prvi vrsti daje napačno sporočilo, da če si tej oblasti blizu, po domače »naš«, lahko počneš, kar hočeš, in se ti ne more zgoditi nič. Če si pa slučajno oni drugi, bognedaj kak katoličan, pa ti bodo, če boš preglasen, »ustavo ponovno razložili« in te povrh vsega še »primerno odavčili«.

In naprej, kaj se bo zgodilo, če jeseni covid ponovno pritisne in Zoran Stevanović na ljubljanske trge in ulice ponovno pripelje nekajtisočglavo množico? Ko se bo ta podala na pohod po prestolnici, ko bodo prevračali smetnjake in blokirali obvoznico, kako bo policija ravnala, da bo upoštevala vrhovni ukaz predsednice državnega zbora, da naj oblast nikoli več ne »dvigne roke nad svoje državljane«?

Če jih bo policija pri tem ustavila (bognedaj s solzivcem ali vodnim topom) in jim pisala kazni, bodo Stevanović in kolegi upravičeno pričakovali, da od njih nikoli ne bodo izterjane. Če lahko brez posledic maršira Jenull, zakaj ne bi mogel tudi Stevanović?!?

Območje brez zakonov


Stopnjujoč situacijo do ekstrema bi lahko dejali, da smo priča zametkom ideologije, ki je v svoji skrajni izdaji vodila do vzpostavitev »avtonomnih con« v nekaterih ameriških mestih. Najbolj znan je bil primer v Seattlu, kjer so aktivisti zaprli nekaj ulic in razglasili »svobodno območje brez policije«. 

Nekaj dni je projekt v srcu Seattla, ki ga je demokratska županja razglasila za »poletje ljubezni«, nekako deloval. Nakar pa se je v nekaj tednih kriminal povečal za 500 %, začeli so se motenje posesti, ropi, napadi in strelski obračuni, v katerih je nekaj ljudi celo umrlo. »Območje brez zakonov« je upravičilo ime v svojem najslabšem pomenu. In oblastem ni preostalo drugega, kot da »poletje ljubezni« predčasno prekinejo ter v »svobodnem območju brez policije« povrnejo red s policijo.

Zato se žuganje predsednice državnega zbora v smislu: "Obljubljam, dr. Golob, da se bom prva oglasila, če boste poslali policijo nad protestnike z vodnim topom, solzivcem, s pendreki ali kakorkoli drugače," sicer lahko sliši pacifističnim časom primerno, a nedvomno so ga najbolj veseli Zoran Stevanović, Ladislav Troha, Andrej Šiško in podobni "uporniki proti sistemu".

Seveda pa bodo ti, ko se bodo naslednjič pojavili na ljubljanskih ulicah, kar hitro spoznali, da ta opevana svoboda velja le za ene, ne pa tudi zanje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike