Že zdaj dihamo onesnažen zrak, s sežigalnico še tridesetkrat več strupenih delcev

»Sežiganje odpadkov sprošča v okolje res veliko toksičnih snovi, ki so rakotvorne, vplivajo na plod oz. nosečnice. Prašnih delcev PM 2,5 noben filter ne zajame, prosto prehajajo skozi naš nos,« je opozorila Zvona Rener Primec iz pediatrične klinike ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra. Še pred današnjo javno tribuno, ki jo je organizirala Mestna občina Ljubljana, so predstavniki civilne družbe in strokovne javnosti opozorili na ekonomsko, zdravstveno, okoljsko in podnebno škodo, ki bi jo prinesla sežigalnica – projekt, ki si ga je Janković zamislil na Barju. Civilna družba in stroka pozivata vodstvo MOL, naj nemudoma ustavi netransparentne postopke, predstavi celovito presojo vplivov na okolje in ekonomsko analizo ter začne odprt dialog s prebivalci za izbiro rešitev, ki ne bodo ogrožale zdravja ljudi, okolja ter življenj naslednjih generacij.

Zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in Zdravniške zbornice Slovenije odločno nasprotujejo gradnji sežigalnice odpadkov v Ljubljani. Strokovni svet Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je MOPE že leta 2024 opozoril, da bi sežiganje odpadkov v Ljubljani škodljivo vplivalo na zdravje prebivalcev. Pri sežiganju odpadkov se sproščajo v zrak toksični elementi, rakotvorni prašni delci PM, dioksini, furaniin policiklični aromatski ogljikovodiki. Prašni delci PM, nastali pri sežiganju odpadkov, imajo tudi večji oksidativnipotencial in so bolj strupeni. Po vdihu se delci PM odložijo globoko v pljučih; najmanjši med njimi lahko preidejo v krvni obtok ter sprožijo sistemsko vnetje, ki prizadene vse organe, vključno z možgani. Prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov zato pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji, poleg tega pa dihanje onesnaženega zraka poveča tveganje za astmo, kronični bronhitis, bolezni srca in ožilja, kot sta možganska in srčna kap, prezgodnjo demenco.

V načrtovani sežigalnici bi sežigali 400 ton odpadkov na dan oziroma letno 130.000 ton odpadkov iz osrednjeslovenske, gorenjske, goriške, obalno-kraške, primorsko-notranjske, posavske in zasavske statistične regije ter statistične regije jugovzhodna Slovenija (1,35 milijona prebivalcev Slovenije). To bi kakovost zraka dodatno zelo poslabšalo in ogrozilo zdravje prebivalcev Ljubljane in okolice. Ljubljanska kotlina je za takšno napravo izrazito neprimerna. V hladnih, meglenih in neprevetrenih mesecih bi se strupene in rakotvorne snovi iz dimnika zaradi neprevetrenosti in jezera hladnega zraka oziroma temperaturnega obrata kopičile nad mestom. 

Onesnaženje bi se dogajalo tudi, če bi uspeli zgraditi najsodobnejšo sežigalnico, saj čiste sežigalnice ni. Že izračuni Energetike Ljubljana kažejo, da bi bili izpusti delcev PM2,5 iz načrtovane sežigalnice do 30-krat višji od izpustov iz novega plinskega kotla v Mostah. Načrtovalci sežigalnice predvidevajo gradnjo 220-metrskega dimnika. Tudi tako visok dimnik ne bi rešil problema onesnaževanja, saj bi dim sežigalnice še vedno vsaj dva tedna ostal ujet pod temperaturnim obratom. Poleg tega je plast temperaturnega obrata lahko debela tudi več sto metrov, zato bi onesnaženje, ki ne bi prebilo njenega vrha, prav tako ostalo ujeto v kotlini.

Sežigalnica bi povečala tudi promet tovornih vozil na mestnih vpadnicah, ki že zdaj pomembno onesnažuje zrak. V Ljubljano bi morali dnevno dovažati komunalne in druge odpadke iz več večjih mest Slovenije (Koper, Nova Gorica, Novo mesto, Kranj in Jesenice), hkrati pa iz mesta odvažati več deset tisoč ton pepela. Del tega bi bil zelo toksičen elektrofiltrski pepel, ki bi ga morali voziti v tujino.

Obstajajo čistejše, varnejše in dolgoročno cenejše rešitve

Civilna iniciativa Kakšno mesto hočemo? je skupaj z zdravstveno in okoljsko stroko opozorila, da je 430-milijonski projekt gradnje nove sežigalnice odpadkov v Ljubljani nevarna tehnološka in ekonomska past, ki bo prestolnico za naslednjih 30 let zaklenila v zastarel, zdravju škodljiv sistem ter povzročila nepopravljivo okoljsko in podnebno škodo. Obstajajo čistejše, varnejše in dolgoročno cenejše rešitve, ki so v prestolnici že danes izvedljive. Izpusti toplogrednih plinov so pri sežigu odpadkov do dvakrat višji od izpustov proizvodnje elektrike iz zemeljskega plina in pogosto presegajo celo izpuste premoga. Obenem se s podelitvijo 30-letne koncesije mesto zavestno odpoveduje zmanjševanju količine nastalih odpadkov in ciljem krožnega gospodarstva, saj sežigalnica za svoje delovanje in rentabilnost zahteva nenehen dotok goriščnih odpadkov. Projekt obenem ne rešuje problema individualnih kurišč.

»Raziskave kažejo, da so otroci, ki živijo v bližini sežigalnic, bolj bolni kot sovrstniki, ki živijo v zdravem okolju. Imajo več nevroloških bolezni, bolezni dihal, astme. Povečano je tveganje za nastanek nekaterih prirojenih nepravilnosti ter prezgodnjega poroda pri nosečnicah, ki so živele v radiusu 4 km od sežigalnic. Toksini iz okolja neugodno vplivajo na razvoj številnih organov in tudi na plod, saj nekateri prehajajo skozi placento, ultra-fini delci pa lahko vstopajo tudi v DNK in povzročajo spremembo dedne zasnove, ki se lahko prenaša tudi na potomce,« je opozorila dr. Marina Praprotnik iz Službe za pljučne bolezni Pediatrične klinike UKC Ljubljana.

Evropska unija je zaradi hude podnebne škode povsem ustavila sofinanciranje sežigalnic. Velik del 430-milijonskega bremena bi torej padel neposredno na javna sredstva. Če se projekt izkaže za ekonomsko polomijo, pa bo finančno breme preneseno tudi na občane preko višjih položnic za ogrevanje in komunalne storitve. »Razširitev toplovodnega omrežja je neodvisen projekt, brez katerega do zapiranja kurišč ne bo prišlo, vir toplote pa so lahko tudi drugi industrijski procesi. Hkrati se bodo povišali izpusti zaradi povečanega obsega transporta odpadkov v Ljubljano,« je dejal Jaka Kranjc (Ekologi brez meja), ki je izpostavil, da sežigalnica ne bo rešila problema izpustov iz individualnih kurišč. 

Ljubljana se po kakovosti zraka že danes uvršča med 7 odstotkov najbolj onesnaženih mest v Evropi. Nove evropske študije hkrati dokazujejo dolgoročno zastrupljanje tal in podtalnice z ‘večnimi kemikalijami’ v okolici sežigalnic. V to stanje in s tem znanjem dodati še eno sežigalnico pomeni zavestno in neposredno ogrožanje zdravja prebivalcev in okolja ter nasprotovanje podnebnim ciljem,« je opozorila Livija Marko (Umanotera). Danska zaradi podnebnih ciljev že zapira svoje sežigalnice, Nizozemska je drastično obdavčila in otežila njihovo delovanje, na Švedskem delež recikliranih odpadkov že leta stagnira, saj so sežigalnice odvisne od stalnega dotoka odpadkov.

»Anhovska sosežigalnica letno skuri 109 tisoč ton odpadkov, kar je celo manj od načrtovane zmogljivosti v Ljubljani in že leta presega polurne mejne vrednosti izpustov zdravju škodljivih snovi. Gre za več sto- do več tisočkratne presežke letno, obenem pa kot edini industrijski objekt v državi že zvišuje izpuste CO₂. To je realnost na slovenski periferiji, kjer večina diha gnoj, da lahko izbrani jedo zlato. Zato, prestolnica, ne nasedaj obljubam, pokaži pogum in se bori za svoje zdravje,« je pozvala politologinja Jasmina Jerant.