Zmagovalci in poraženci obdobja po odstopu Marjana Šarca

Medtem ko je druga polovica Slovenije smučala v severni Italiji in so doma zadrževali dih, kdaj bodo v ambulante začeli kapljati s koronavirusom okuženi smučarji prvega počitniškega tedna, se je mimogrede sestavila nova, 3. Janševa vlada. Zunanji opazovalci so bili še minuli vikend skeptični, a bolje poučeni so vedeli, da so stvari bolj ali manj dogovorjene, vse drugo pa je stvar tehnične izvedbe in umetniškega vtisa. No, potem ko je Marjan Šarec v kamere resignirano priznal, da iz njegovih obetov "ne bo nič" in se seli v opozicijo, so upanje na predčasne volitve izgubili tudi zadnji optimisti.



Bivši premier Šarec je tudi največji poraženec te sage, ki jo je s svojim odstopom sprožil sam, z javnimi oglašanji po njem pa izpadel diletantsko in na trenutke celo patetično. Najprej je napovedal predvolilni pakt z Zdravkom Počivalškom, ki ga ni bilo. Nato je glasno svaril pred »Orbanizacijo Slovenije«, katero je, če kaj takega res prihaja, s svojim odstopom omogočil sam. Ko je s predčasnimi volitvami kazalo vse slabše, je kar javno barantal z izvoljivimi okraji za vse poslance, ki bi prestopili k njemu. Ko pa je bila nova koalicija dogovorjena, je poznavalsko pribil, da je takšen scenarij tako ali tako predvidel.

No, če je res predvidel lasten politični fiasko, in se mu hkrati ni izognil, potem je hudičevo dober igralec in obenem hudičevo slab politik. Ampak vsaj nekateri to vemo že od začetka, čeprav morda, za razliko od njega, tako hitrega konca njegove predstave vendarle nismo predvideli.

In čeprav sem še sredi februarja pisal, kako bi Šarcu koristili dve leti opozicije, da se izgradi v resno politično opcijo, sem po videnem vse bolj skeptičen, da je tega tudi v resnici sposoben. Seveda, sposoben brez medijskega bildanja in tihe podpore stricev, ki jih je, kot smo lahko v nekem posnetku tudi videli na lastne oči, pošteno vrgel iz okvirjev. Po Šarčevi rokohitrski blamaži skorajda ni več verjeti, da bi v projektu LMŠ levi centri moči videli še kakršnokoli perspektivo.

Po Šarčevi rokohitrski blamaži skorajda ni več verjeti, da bi v projektu LMŠ levi centri moči videli še kakršnokoli perspektivo.

Lahko nam podari samo Janšo ...

Največji zmagovalec Šarčeve odstopne avanture je seveda njegov antipol, Janez Janša. Če gre zanemariti najbolj nore verzije teorij zarot o velikem Janševem in Šarčevem masterplanu, sklenjenem na famoznem sestanku pred predsedniškimi volitvami, se bo Šarec lahko do konca življenja tolkel z glavo ob zid. Prav njegovo diletantstvo je namreč omogočilo na videz nemogoče – da se navkljub še vedno močnemu »antiJanša« družbenemu momentu večni predsednik SDS-a še tretjič dokoplje do oblasti.

Od vseh scenarijev, ki se zdijo količkaj verjetni, je ravno ta, ki smo mu bili priča februarja 2020, praktično edini, ki se konča z Janševim prevzemom oblasti. Za Janšev tretji povratek se je poklopilo prav vse; odličen tajming znotraj zelo ozkega razpoložljivega okna, prevzem SMC-ja s strani nezlomljivega Počivalška in obupen strah njegovih poslancev pred politično eliminacijo, sovpadajoča menjava na čelu DeSUS-a in nepripravljenost ozadij na potrebo po novi zgodbi na levem političnem polu.

Drugi v vrsti zmagovalcev je še en alfa samec slovenske politike, Zdravko Počivalšek. Če kdo, da bo ravno on Janši operativno sestavil vlado, sem zapisal že pred časom in v tem smislu Počivalšek ni razočaral. Neobremenjenega s spletkami, intrigami, takšnimi in drugačnimi željami, navodili in napotki s strani, predvsem pa neomajnega in nezlomljivega tudi pod največjimi pritiski, ga poznamo že iz dolgoletnega vodenja Atomskh toplic v Podčetrtku. Atomski Počivalšek ima v politiki svoj plan, ki ga bo dosegel s Šarcem, Janšo ali kom tretjim, ne glede na vse strice Kučane, nečake Golobiče, provokatorke Permanove in levičarske profesorske eminence tega sveta.

Stare formule več ne delujejo in domača politična levica, če se po fiasku zadnjih let želi pobrati, resnično potrebuje temeljito preobrazbo v konceptih in prijemih.

Poklapanci

In vsi ti, vključno z izrazito navijaškim delom osrednjih medijev, so, takoj za padlim Luko Dončićem slovenske politike, veliki poraženci tega političnega spopada. Kot že v zadnjih letih nekajkrat, se je ponovno izkazalo, da njihovi prijemi; od navijaške propagande do "antiJanša" strašenja in celo ustrahovanja, enostavno več ne delujejo kot so nekoč. Vse bolj je jasno, da v času naraščajoče moči spletnih medijev, družabnih omrežjih ter z vstopom tujih investitorjev v medijsko krajino, v Sloveniji nič več ne bo, kot je bilo. Stare formule več ne primejo in če se po fiasku zadnjih let želi pobrati, domača politična levica resnično potrebuje temeljito preobrazbo v konceptih in prijemih. Za kar znata biti dve leti skorajda premalo.

Tisti "nekje vmes"

Za večino ostalih akterjev velja, da so v tem spopadu ostali nekje vmes, njihov status zmagovalcev ali poražencev pa se bo razčistil šele na dolgi rok, ko se bo pokazalo, ali so nastale razmere znali obrniti v svoj prid.

V prvi vrsti to velja za Socialne demokrate, katerim se je na njihovi zgrešeni poti v politično radikalizacijo s Šarčevim padcem odprla nova nezaslužena priložnost, da se vrnejo tja, kjer so pod Pahorjem že bili – v zmerni levici, predvsem pa na oblasti.

V območju somraka se je znašla tudi Nova Slovenija, kateri je nenadejan Šarčev odstop presekal javnomnenjsko rast proti desetim odstotkom, ki je bila posledica spretnega krmarjenja proti »sredini«. Zdaj so se morali žrtvovati za višje dobro desnosredinske politične opcije, saj pot do oblasti vodi tudi preko njihovih hrbtov.

Na račun Janševega razsipniškega obdarovanja Počivalškovih so se namreč v NSi morali odreči marsikateri pogajalski preferenci ter sprejeti vlogo tretje violine. Grenak priokus tega je bilo zaznati pri dokaj tesni odločitvi sveta stranke za sodelovanje v takšni vladi, kar je tudi posledica zgodovinskega spomina, da žrtveni kozli tudi na koncu pogosto potegnejo kratko.

A po drugi strani jim je v koalicijsko pogodbo uspelo vnesti kar precej svojih politik, prijaznim do podjetnikov, študentov, (mladih) družin z več otroki pa tudi upokojencev pri hitrejšem dvigu odmernega odstotka. Če bodo ljudje v teh vladnih politikah prepoznali odtis Nove Slovenije, bodo za svojo "žrtev" dolgoročno vendarle najbrž tudi nagrajeni.

Nasvidenje v naslednji vojni

Pod črto, navkljub neokusnemu zastraševanju radikaliziranega dela leve politike in civilne družbe je v torek za pričakovati tretjo izvolitev Janeza Janše za mandatarja s spodobnim številom poslanskih glasov. S tem pa se bo začela nova vojna, ki bo, po seriji umazanih bitk, naplavila nove zmagovalce in poražence.

Medtem ko se bo nova vlada soočala s pandemijo koronavirusa in njenimi zdravstvenimi, gospodarskimi in drugimi posledicami, ter novo Erdoganovo pošiljko migrantov proti Evropi, bo politična levica v opoziciji imela čas razmišljati, kako Janši v tretje spodnesti noge.

Dvakrat do sedaj ji je uspelo, za ceno, ki smo jo davkoplačevalci poravnali v milijardah evrov. Nobenih obetov ni, da bi strošek v tretje bil kaj nižji.