4. adventna nedelja: Bog je zvest svojim obljubam

Na okroglem adventnem vencu gorijo vse štiri svečke… To nas spominja, da je spet Božični čas tik pred vrati … Da prihaja Odrešenik, Emanuel, tisti, ki nas bo odrešil, ki nam vsak dan ponuja možnost za nov začetek.

Božja beseda današnje nedelje nas vabi k poglobljenemu razmisleku in potrditvi zvestobe, zanesljivosti Boga, kajti vse, kar se je napovedovalo v prejšnjih časih, preko Stare zaveze svetega pisma, se bo sedaj v sveti noči uresničilo. Uresničile se bodo napovedi, sanje in obljube, ki so bile dane, čeprav se zdi, da se je človeštvo od vseh začetkov, od Eve in Adama naprej prav načrtno trudilo, da bi prekršilo Gospodove zapovedi. Nenazadnje in malo za šalo - ali ni bil ravno Mojzes tisti, ki je prvi prelomil vseh Deset zapovedi naenkrat?

Tudi današnji psalm je v bistvu pesem zahvale Bogu za njegovo zvestobo obljubam. Eden od načinov, na katere nam Sveto pismo prikazuje Božjo zvestobo je, da nam kaže, kako se On drži svojih obljub, kako se drži svojih zavez. Bog, ki ga častimo na naših oltarjih in naših srcih je tisti, ki obljublja in obljube izpolnjuje. Celo v razodetju njegovega imena, ko ga Mojzes sreča v gorečem grmu lahko vidimo večno obljubo prihodnje odrešitve. Božje ime »Ehyeh ’ăšer ’ehyeh-JHVH« smo v Svetem pismu prevedli »Sem, ki sem« vendar bi bilo bolje, če bi postavili prevod »Bom, kar bom«. S tem namreč pokažemo bistvo Boga, da bo razodel svojo naravo v obliki odrešilnega posredovanja v človeško zgodovino.

V prvem berilu vidimo, kako Jahve da kralju Davidu prečudovito obljubo. Ko je David začel razmišljati o zidavi svetišča, v katerega bi shranil Skrinjo zaveze, mu je Bog preko preroka Natana spregovoril, da bo iz njegovega potomstva izšel tisti, ki bo vladal vekomaj. A približno petsto let kasneje se je vladanje davidove dinastije zaključilo z bolečim Babilonskim izgnanstvom. Izraelsko kraljestvo je bilo napadeno, tempelj uničen, preživeli pa so bili odgnani v »Babilonsko sužnost«. In ljudje so se začeli spraševati. Kaj se je torej zgodilo z obljubljenim večnim kraljestvom? Ali je mogoče Jahve pozabil na svojo obljubo kralju Davidu?

Vrnimo Božiču njegovo dostojanstvo! Vrnimo Jezusa nazaj v Božič! Postanimo kot otroci in z veseljem pričakajmo Emanuela, Božjega Sina, ki je zaradi nas in naših stranpoti postal človek, da bi mi postali Božji.

Današnji evangelij je v bistvu odgovor na to vprašanje. Bog ni pozabil na svojo obljubo: On vedno, poudarjam vedno, drži svojo obljubo. Pri Gospodovem oznanjenju Mariji je nadangel Gabriel jasno povedal, da bo Odrešenik, ki bo rojen, iz Davidove hiše in Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in njegovemu kraljestvu ne bo konca. Z drugimi besedami je angel povedal, da je v Jezusu izpolnitev Božjih obljub Davidu. Resnično, Bog je zvest svojim obljubam, katerih nikoli ne prelomi.

Kako tolažilno in vzpodbujajoče je to za nas! V času, ko stojimo na zelo trhlih varnostnih temeljih, majhen virus je popolnoma spremenil svet, kot smo ga poznali, ko se zdi, da je edino denar in še več denarja merilo uspeha, ko tehnologija napreduje z nepredstavljivo hitrostjo in prinaša pred nas nove strahove, takrat je najboljše zdravilo za vse to, da se naslonimo na Gospoda, čigar zvestoba nima meja. Tudi če se slučajno zgodi, da jaz nisem popolnoma zvest, On ostaja zvest. Ne glede na vse, svojemu bistvu, svoji nalogi se enostavno ne more izneveriti.

Naslednji dnevi, ki še ostanejo do Božiča, so lahko ali blagoslov ali prekletstvo. Vse je to odvisno od nas samih. Ali bo Bog res tisto pravo bistvo našega praznovanja, ali bomo svojega Boga postavili kam drugam. V darila, smrekico, prepolno praznično mizo, v lepo tradicijo? Ne pravim, da je to narobe, ampak če nimamo pravega razloga za praznovanje je bolje, da ne vstopamo v Božično skrivnost, ker nas bo samo še bolj izpraznila in bomo na koncu ostali brez vsega z novim kupom šare in prazničnih kil, ki smo jih pridelali letos. Vrnimo Božiču njegovo dostojanstvo! Vrnimo Jezusa nazaj v Božič! Postanimo kot otroci in z veseljem pričakajmo Emanuela, Božjega Sina, ki je zaradi nas in naših stranpoti postal človek, da bi mi postali Božji.

Zahvalimo se Gospodu za njegovo zvestobo do nas, prosimo za milost hvaležnosti, da se bomo lahko do konca zahvaljevali Bogu, katerega z nestrpnostjo pričakujemo v naslednjih dneh.