Alenka Virant, ravnateljica OŠ Rogatec: Pomembno je, da smo strogi pri ohranjanju in spoštovanju slovenskega jezika (2. del)

Alenka Virant, Foto: Tomo Strle, Citrus
POSLUŠAJ ČLANEK

V prvem delu intervjuja z Alenko Virant, ravnateljico Vzgojno izobraževalnega zavoda Rogatec, ki vključuje Osnovno šolo s podružnicama in vrtec, smo se pogovarjali o soočanju z grožnjo strelskega napada in delu šolskih pravil, ki določajo kodeks oblačenja otrok v šoli. Ta del intervjuja ste lahko prebrali včeraj.

V drugem delu pa bomo spregovorili o mobilnih napravah in nekaterih novostih, ki se obetajo osnovnim šolam.

Poleg oblačil nova šolska pravila omejujejo tudi uporabo mobilnih naprav in pametnih ur. Kako velik problem predstavljajo te naprave?

Prepoved uporabe je bila že v prejšnjem pravilniku. Zdaj smo dorekli postopek odvzema. Prej ni bilo nikjer določeno, kaj narediti v primeru, da učenec pravilo krši in napravo uporablja.

Pravila določajo, da če telefon prinesejo v šolo, ga zaklenejo v garderobno omarico. Večina pa telefonov v šolo niti ne nosi. Če je kakšna nujna situacija, imamo telefon, s katerega lahko pokličejo starše ali dežurne telefonske številke v tajništvu.

Uporaba mobilnih telefonov med poukom je zelo moteča, poleg tega pa bi se lahko zgodilo, da bi prišlo do snemanja, objavljanja na družbenih omrežjih in podobno, kar je zelo velik problem.

Če kdo uporablja telefon, ga učitelj odvzame, razrednik o tem obvesti starše in se dogovori, kdaj bodo telefon prevzeli. Lahko je to tudi v naslednjih dneh. Kazen mora biti. Če otroku vzameš telefon in mu ga po treh minutah vrneš, nisi naredil ničesar. In seveda za vsak prekršek dobijo opomin.

Še opažate kakšne mobilne telefone v šoli kljub prepovedi?

Ni mobilnih telefonov. Niti ko gremo na ekskurzije. Jih ne nosijo s sabo. Jih imajo učiteljice, če bi nastopila kakšna stiska. Takrat lahko pridejo do učiteljice in ona pokliče starše. Nekateri otroci danes so zelo razvajeni.

Alenka Virant, Foto: Tomo Strle, Citrus

So se prej v šoli pojavljali?

Kot rečeno, prepovedano je bilo že prej, samo da red ni bil natančno določen.

Sama bi stroge omejitve uvedla v vse šole. Tako kot možnosti pregleda šolske torbe.

Kakšna pa je v vzgojno-izobraževalnem sistemu vloga staršev? Svet staršev je pravila potrdil. Kako sicer sodeluje šola s starši?

Zelo dobro sodelujemo. Poleg sestankov in govorilnih ur, ki jih imajo razredniki, se z vsemi starši sestanemo trikrat letno, imamo pa seveda tudi svet staršev. Včasih prejemam kakšne korespondenčne pobude. So pomemben dejavnik, pri nas so starši delavni in soustvarjajo nekatere projekte.

Naslednji mesec denimo imamo koncert in prireditev za zbiranje sredstev v šolski sklad. Če je kakšna težava, vedno sodelujejo. Tudi na novoletni tržnici in proslavah. Naši otroci radi pojejo, plešejo, igrajo inštrumente. V vsakem razredu imamo vsaj tri harmonikarje. Ti dogodki niso nujno v šoli, ampak so lahko tudi v lokalnem okolju.

Včasih slišimo zgodbe, ko prihajajo v šolo starši z odvetniki, denimo zaradi slabe ocene oziroma, kot ste omenili v prvem delu, zaradi zlomljenega nohta. Doživljate tako vmešavanje staršev v šolski proces?

Na žalost. Ocenjujem, da je 95 % vseh staršev zelo v redu in z njimi dobro sodelujemo. 5 % pa je takšnih, ki kar naprej delajo probleme. Ti so glasni in mečejo slabo luč na vse. Tudi pri nas imamo nekaj staršev, s katerimi imamo ves čas probleme, so glasni in prihajajo z odvetniki.

Kako reagirate, ko se pojavijo starši z odvetniki?

Vljudno jih povabim, da se pogovorimo. Imam debelo kožo. Vem, da imamo stvari dobro urejene, in stojimo za svojimi načeli. Če delamo dobro, se nam ni treba bati nobenega odvetnika.

Sama ničesar ne skrivam, vse je tako, kot mora biti. Sem pa že vrsto let v šolstvu in se spominjam zgodb, ki so prišle na sodišče. Je pač tako, da je odvetnik človek kot vsak drugi in ima svojo službo. Jaz pa imam svojo. In če imaš čisto vest, se ti ni treba nikogar bati.

Včasih spremljamo dogajanje, ko se v šolah izvajajo delavnice, ki posegajo v pravico staršev, da vzgajajo otroke po svojih vrednotah. Kje najti mejo med izključevanjem staršev tam, kjer morajo biti vključeni, in preprečevanjem ekscesov, ko hodijo v šolo z odvetniki?

Težko je postaviti mejo. Starši so različni, prav tako njihovi pogledi. Eni se enostavno morajo vmešavati.

Epidemija covida 19 je bila zanimiva šok situacija. Dobili smo navodila, da šole zapremo in da starši ne smejo več vanje. Starši, ki so bili navajeni otroka pripeljati do razreda, posebej v nižjih razredih, so zdaj morali ostati izven šole. In potem so gledali v šolo skozi žaluzije. To je bil direktni poseg v učni proces.

Učiteljice so me klicale, da starši visijo na oknih, in sem prišla in enostavno zagrnila žaluzije. Eni starši pač želijo vse narediti po svoje. Sama zagovarjam tezo, da je učitelj strokovno usposobljen, suveren in profesionalen ter dela po najboljših močeh v dobrobit otroka. Ampak nekateri ljudje enostavno ne zaupajo nikomur, tudi šoli ne.

Nacionalno preverjanje znanja (NPZ) naj bi predstavljalo poenotenje standarda med različnimi šolami. Pred leti je nastala tudi lestvica, ki je primerjala šole in je bil to velik škandal. Slovenci se očitno ne maramo primerjati. Kako gledate na te razlike, so nekatere šole res boljše kot druge?

Po eni strani so NPZ dobri, ker pokažejo, kaj naj bi otroci znali. Sama imam izkušnjo poučevanja v gimnaziji, kjer sem več kot 30 let dijake pripravljala na maturo. Ampak to je drugače, ker se maturo ocenjuje in jo vsi jemljejo zelo resno.

NPZ ni obvezen in učenci ga vzamejo zelo na lahko. Na nekaterih šolah učitelji vzamejo NPZ bolj resno kot drugod in potem nastanejo razlike. Če bi bil obvezen, bi ga morda vzeli bolj resno.

Je pa tako, da je vsaka osnovna šola specifična, za razliko od srednje šole pa je obvezna za vse. Srednjo šolo si dijaki izberejo glede na interese in akademski nivo. Tukaj pa so vsi otroci skupaj in učni načrti so tako preobsežni. Niso vsi za vse. Eni se lažje učijo, drugi so bolj praktiki. Če imaš veliko otrok, ki nimajo ambicije »se mrcvariti« na faksu, je drugače, kot če si osnovna šola v okolišu z elito – tam je normalno, da bo tudi NPZ potem višji.

Mislim, da bi tudi v osnovni šoli potrebovali neke vrste diferenciacijo učnih načrtov. Premalo je zgolj nivojski pouk. Nekje do petega razreda bi bila šola lahko za vse enaka, potem pa bi že bila smiselna diferenciacija med poklicnimi in gimnazijskimi programi. Nemčija in Avstrija imata tak sistem. Sprašujem se, če mora res vsak učenec znati vse, kar je v načrtu, in kje bo to zanj uporabno. Za mnoge je tudi pretežko.

Dajmo jih že prej usmeriti in jim dati priložnost na področjih, na katerih so dobri. Nekdo, ki bo šel denimo za zdravnika ali pravnika, pa bo morda tudi v trenutni količini snovi užival. Mislim, da so tukaj potrebne korenite spremembe.

Alenka Virant, Foto: Tomo Strle, Citrus

Ob vsej količini snovi pa nekateri po končani OŠ ne znajo niti brati in pisati, Slovenija pada tudi na bralni pismenosti. Je nekdo, ki konča OŠ, sploh zagotovo pismen?

Ne moremo reči tega. Ministrstvo sicer temu problemu posveča veliko pozornosti, saj vse manj otrok piše in bere. Danes so najpomembnejši telefoni in računalniki. Zato mislim, da bi bilo prav, da bi tudi doma starši uporabo teh naprav vsaj nekoliko omejili. Še v gimnaziji sem imela primere, ko v tretjem letniku dijak ni znal sestaviti niti enostavnega dopisa.

To ni samo problem Slovenije, ampak celega sveta, v katerega vstopata digitalizacija in umetna inteligenca, zaradi česar se zdi, da branja in pisanja ne potrebujemo več.

Na naši šoli sem lani zagotovila nekaj interaktivnih tabel, ampak vseeno zagovarjam kredo in običajno tablo. Z gibanjem razvijaš umske sposobnosti. Tako smo nastali ljudje. Z uporabo rok so se nam začeli razvijati možgani. Sicer pa se možgani polenijo in delujejo počasneje. Kar samo vidiš, je manj verjetno, da tudi ostane v spominu.

Zelo pa se hiti z učenjem tujih jezikov, obvezno bi ga zdaj vključevali v prvi razred, v sedmega že drugega. Kdaj je primeren čas, da se učenec začne učiti tujega jezika?

Za prvi tuj jezik že pred šolo. Manj kot imaš informacij, več jih lahko pridobiš. Mlajši otroci se hitreje učijo. Pri nas imamo že v vrtcu učenje angleščine, kar je nadstandard, ki ga plačuje občina. Tako začnejo nekje pri petih ali šestih letih. V šoli je bila možnost učenja angleščine v prvem razredu izbirna, ampak jo imajo vsi, tudi na podružnicah.

Ne strinjam pa se z drugim tujim jezikom za vse. Kdor bo kasneje potreboval več jezikov, naj se jih začne učiti, ne pa vsi. Zato je potrebna diferenciacija.

Na šoli imate tudi učence iz Ukrajine, Bosne, Rusije, Kosova. Kako poteka integracija, sploh za nekoga, ki jezika še ne zna?

Z ministrstva imamo konkretna navodila. Ti otroci imajo dodatne ure slovenščine in prvo leto niso ocenjeni, razen pri športni vzgoji, likovni in glasbi, kjer jih lahko ocenimo. Prvo leto naj bi bilo namenjeno učenju jezika in privajanju, drugo leto naj bi jezik že obvladali.

Eni ga, drugi ne. Ker imamo malo učencev iz drugih držav, nimamo veliko tovrstnih problemov. Tisti, ki so, pa se lepo integrirajo.

Alenka Virant, Foto: Tomo Strle, Citrus

Pa je smiselno, da je v učilnici nekdo, ki jezika sploh ne razume?

Osebno mislim, da ne. Če ne razumeš jezika, nimaš česa iskati v učilnici. Mislim, da bi jih morali dati skupaj s starši na obvezen tečaj slovenščine, ko znajo jezik, pa bi jih vključili v pouk. Imajo sicer dodatne ure slovenščine, kar pa ne zadošča. Nesmiselno je tudi, da jih že prvo leto »vlečemo« skozi pouk.

V Sloveniji imamo tudi šole, kjer je v razredu po 70 % tujcev, ki ne znajo slovensko. Tukaj mislim, da je pomembno, da smo strogi, da ohranimo slovenski jezik in ga spoštujemo. Če mi spoštujemo kulturo, ko gremo v drugo državo, zakaj ne bi ljudje, ki prihajajo k nam, spoštovali našega jezika.

Vrniva se k NPZ, ki bi ga jemali bolj resno, če bi bil obvezen – je smiselno, da je faktor za vpis v srednjo šolo preverjanje znanja, ki na eni šoli preverja fiziko, na drugi pa športno vzgojo?

To ni smiselno. Mi imamo letos smolo, da imamo fiziko, ki je eden težjih predmetov, pa še brez učitelja smo. Prejšnji je šel v pokoj, mi pa imamo zdaj učiteljico matematike, ki šele opravlja modul iz fizike. Tako da ne gre za to, da bi bili naši učenci slabši, ampak je situacija na šoli takšna. Tudi v tej luči gre razumeti rezultat.

Iskreno, NPZ-je bi ukinila, preverjanje kakovosti šol pa opravila na drug način.

Pravite, da je učni načrt preobsežen in vsebuje preveč balasta. Kaj bi ohranili in kaj odstranili, da bi šola res bila priprava na življenje?

Šolski sistem izvira še iz časa Marije Terezije, je okorel in se težko spreminja. Spremembe terjajo svoj čas. Ampak pogovori bi morali teči v to smer. Predmetnik kot tak mislim da je dober, samo treba ga je očistiti balasta.

Če je notri vse to, kar imamo trenutno, potem učitelj težko dela drugače kot s frontalno razlago, saj sicer sploh ne predela celotne snovi. Poleg diferenciacije bi bilo treba tudi zmanjšati količino snovi, da bi lahko vključevali več projektnega dela in drugih oblik, kjer bi učenci sami prišli do zaključkov.

Če neka snov ni bistvena, bi jo dala ven.

Vaša šola ima tudi čebelnjak, vrt. Kako pomembni so ti vidiki vzgoje, ki otroke navadijo na vrtnarjenje, čebelarjenje, ribištvo?

Zelo pomembni. Zagovarjam sobivanje z naravo, učenje ročnih spretnosti in empatije. Narava ni pokvarjena. Pokvarjeni smo lahko samo ljudje.

Na tak način razvijajo čute, spoznavajo okolje, kar je v vsakem primeru dobro. Na vrtičku delajo že v vrtcu. Potem imamo tudi konje. Narava v tem hitrem času otrokom pomaga, lahko bi rekli celo, da deluje terapevtsko, ko se otrok sprosti in najde nek notranji mir.

Bogu hvala, vse to lahko imamo. Kakšna ljubljanska šola v centru mesta to težje izvaja. Po svetu, denimo Španija, Portugalska, Grčija, pa imajo šole ograjene. Pri nas k sreči tega ne potrebujemo in upam, da pri tem tudi ostane.

Trudim se v vsakem človeku videti nekaj dobrega. Tudi v bolj problematičnih učencih je dobro, samo potegniti ga je treba na plano. Potrebujejo malo spodbude, ob kateri lahko rastejo. Tega bi se morali zavedati tudi starši.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Zadnje objave

Napad na vidnega politika SLS
18. 5. 2024 ob 14:19
Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01

Ekskluzivno za naročnike

Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01