Bo Alep postal nova Srebrenica?

Drama v Alepu se stopnjuje. Največje sirsko mesto  je od leta 2012 razdeljeno na vzhodni predel pod nadzorom uporniških milic ter na zahodni pod nadzorom Asadovih vladnih sil.

Po dolgotrajni ofenzivi ter ob pomoči Irana in Rusije, je v torek svet zaobšla novica, da so vladne sile upornike stisnile v kot. Torej, v nekaj alepskih ulic.

V teh naj bi se na parih kvadratnih kilometrih stiskalo približno 100.000 civilistov ter 8.000 upornikov.

To tragedijo lahko spremljamo v živo, prebivalci vzhodnega Alepa twitajo in snapchatajo svoje oporoke, mrtve lahko na internetu opazujemo, še preden se ohladijo. Pa čeprav je tam izjemno mraz - po neki čudni igri usode je bližnji vzhod zasnežen, Skandinavija pa zelena.

Vseeno je ob množici informacij iz terena težko razbrati, kaj se v resnici dogaja. Novinarski pogled pa se v preobilju podob in čustev v glavnem omejuje na dvojno dikcijo: ali je Alep osvobojen ali zavzet, na vzhodnem delu so militanti ali teroristi, uporniki ali islamisti.

Začela so se pogajanja o evakuaciji, ki poteka počasi in v drobcih, ko na območje spustijo konvoj pomoči, se hipoma ponovno vnamejo spopadi. Enkrat  evakuacijo blokirajo Iranske pro-vladne milice, kasneje sami uporniki.

Ni čisto jasno komu koristi nadaljevanje in večanje tragedije, a zdi se, da to odgovarja obema stranema. Po muktorpnih pogajanjih naj bi včeraj (v ponedeljek) končno stekel umik, do sedaj naj bi evakuirali že 20.000 ljudi.

Pomenljivo je tudi dejstvo, da se o (začasni) prekinitev ognja ne pogaja sirska vlada in uporniki, ampak obrambni ministri Irana, Rusije ter Turčije. To postavlja pod vprašaj koliko je Sirska vojna v resnici državljanska.

Po podatkih nevladne organizacije Siege watch v Siriji pod obleganjem, tako vladnih sil kot upornikov, živi še približno 1.3 milijona ljudi. Zanje na spregledu ni nobene rešitve.

Varne cone

Dosedanja pogajanja nakazujejo, da po končanih spopadih v Alepu vojne ne bo konec. Potekajoči boji vse bolj razkrivajo kompleksen mednarodni konflikt. Tega Združene države Amerike za zdaj opazujejo le od daleč in mu namenijo občasne moralne obsodbe, ki odzvanjajo v javnosti.

Po podatkih nevladne organizacije Siege watch v Siriji pod obleganjem, tako vladnih sil kot upornikov, živi še približno 1.3 milijona ljudi. Zanje na spregledu ni nobene rešitve.

Zanimivo, da se je med begunsko krizo, ob navalu pribežnikov, večkrat izpostavilo, da se gre bolj zavzemati za rešitev konflikta v Siriji. Še bolj pomenljivo, da so isti glasovi sedaj potihnili.

Govorilo se je o varnih conah, primerljivih Srebrenici, kar je v svojih točkah o begunski krizi predlagal  Janez Janša. A Alep ni Srebrenica, je pa glasnik novega sveta, brez globalnega hegemona.

Sedaj se spet pojavlja ideja o ustanavljanju “varnih con”, čeprav je Obama rekel, da bi bila vzpostavitev  in nadzor nemogoča. Trump je sicer najavil njihovo izgradnjo, plačale pa naj bi jih zalivske države. Tudi Panos Kammenos, grški obrambni minister, je v petek najavil, da se zavzema za vračanje beguncev iz Grčije v varne cone, vzpostavljene znotraj Sirije.

A izkušnja Srebrenice, ko mednarodna skupnost  vendarle ni uspela ustaviti pobojev, daje vedeti, da se v tem boju na »varne cone« in na mednarodno skupnost ne gre zanašati.

Nov simbol nemoči mednarodne skupnosti?

Dežujejo primerjave, Sirski Stalingrad, nova Srebrenica, nova Ruanda. Tragedija je seveda neizpodbitna, v zraku je vonj po genocidu, po svetu krožijo podobe množičnih usmrtitev, čeprav ni jasno, kdo naj bi jih zagrešil. Ruski mediji trdijo, da gre za grehe islamistov, zahodni, da za Asadove.

Kljub mnogoterim podobam, izjavam in fotografijam - rusko obrambno ministrstvo je za spremljanje evakuacij ponudilo tudi live stream, nihče točno ve, kaj se dogaja.

Mednarodnih opazovalcev praktično ni, kar blokira Rusija v Varnostnem svetu Združenih narodov, vse informacije prihajajo izključno od strani vpletenih.

A izkušnja Srebrenice, ko mednarodna skupnost vendarle ni uspela ustaviti pobojev, daje vedeti, da se v tem boju na »varne cone« in na mednarodno skupnost ne gre zanašati.

Kljub svetovni pozornosti in evakuacijam se v mrzlem Alepu še zmeraj nahaja znatno število civilistov. Odhod jim preprečuje bodisi Asad bodisi uporniki, dejstvo pa je, da so civilisti za obe strani le politična igrača.

Glavna žrtev te vojne so vendarle človekove pravice, med nas pa se vrača real politika 19. stoletja.

Miha Turk