Smrtna obsodba za Bašarja al-Asada

Nekdanji sirski predsednik Bašar al-Asad je bil obsojen na smrt, kar je bilo pričakovano v luči njegovih zločinov. Bašarjeva vladavina za tipičnega bližnjevzhodnega diktatorja ni bila dolga, vsekakor pa je bila burna ter polna vzponov in padcev. Asad je začel vlogo diktatorja v želji regionalne ekspanzije in vpliva, končal jo bo ali kot zagrenjen ujetnik moskovskega stanovanja ali na vislicah v Siriji.

Smrtna obsodba

Sodnik Fahr al-Din al-Arjan je na kazenskem sodišču v Damasku obsodil Bašarja al-Asada na smrt. Obsojen je bil načrtovanja umorov, mučenja, ugrabitev in zločinov proti človečnosti. Kazen je seveda v odsotnosti, kajti Bašar trenutno uživa v luksuznem zatočišču v Moskvi. Bašar ima verjetno edini strah, da bi se Putin poskušal dogovoriti za ponovno odprtje zaseženih vojaških baz, trenutni predsednik Sirije Ahmed al-Šara pa bi vrnitev baz pogojeval z vrnitvijo Bašarja.

Poleg Bašarja je bil na smrt v odsotnosti obsojen še njegov vročekrvni brat Maher, ki je bil znan po svoji okrutnosti in trgovino z drogami. Edini, ki mu v Siriji grozijo vislice, je nekdanji pripadnik in šef zloglasne sirske notranje policije Atef Nagib, ki je bil znan po mučenju, ugrabitvah in umorih. Nekdo namreč mora plačati za grehe Asadove dinastije, glede na to, da niti Bašar niti Maher nista več prisotna v Siriji, pa kaže, da bo to ravno Atef Nagib.

Obsojen je bil načrtovanja umorov, mučenja, ugrabitev in zločinov proti človečnosti.

Bašar preskoči Maherja v nasledstvu

Bašar sprva ni bil v vrsti za prevzem oblasti po smrti očeta Hafeza al-Asada. Oblast bi namreč moral prevzeti njegov brat Basel, ki je umrl v prometni nesreči leta 1994 na poti na letališče v Damasku. Basel je bil namreč odličen smučar in je potoval v Alpe. Bil je atlet, pripadnik padalskih enot in specialec ter poveljnik sirske Republikanske garde. Poleg tega se je udejstvoval mednarodnih tekmovanj v konjeništvu, čeprav je bil znan po tem, da je boljše sotekmovalce sem ter tja zaprl, se je proslavil kot bolj umirjen brat dinastije Asadov.

Po njegovi smrti bi oblast moral prevzeti Maher, ki pa je bil znan po nenadzorovanih izbruhih jeze, ni imel trohice potrpljenja, vsak, ki je stopil predenj pa se je nadejal neizmerne okrutnosti. Oče Hafez je hitro uvidel, da je Maher težava, ki je niti on ne more umiriti, kaj šele drugi v državni oblasti. Vladavina takšne osebe pa hitro privede do državnih in vojaški udarov, zato je za naslednika določil Bašarja, ki je takrat študiral oftalmologijo v Veliki Britaniji.

Bašar, kar v arabščini pomeni 'tisti, ki prinaša dobre novice', naj bi vzpostavil poglavje novih odnosov z zahodom, ki bi Siriji spremenili pečat regionalne podpornice terorizma. Bašar je svetu kazal umirjenost in predvidljivost, kajti Hafez je z zamenjavo želel sporočiti, da se Sirija umirja. Britansko izobraženi sin oftalmolog je bil kot nalašč za novo vlogo, evropski voditelji so namreč eden za drugim podlegali čarom novega naslednika in kasneje predsednika.

Bašar, kar v arabščini pomeni 'tisti, ki prinaša dobre novice', naj bi vzpostavil poglavje novih odnosov z zahodom, ki bi Siriji spremenili pečat regionalne podpornice terorizma.

Oftalmolog prevzame oblast

Bašar je relativno hitro vzpostavil odnose z zahodnimi voditelji, ki so želeli videti spremembe na Levantu. Zahod je namreč predvsem želel zmanjšanje moči Hezbolaha in palestinskih terorističnih organizacij, v Bašarju pa so videli primernega človeka za pogovore v tej smeri. Toda dinastija Asadov je vedno delovala konspirativno in z enim samim namenom – širitev sirskega vpliva v regiji. Kot levi, Asad v arabščini namreč pomeni lev, so takoj zaustavili kakršne koli poskuse zmanjšanja sirske moči.

Hitro se je Bašar spopadel s kurdskim vprašanjem v regijah Gezira, Raka in Kamišli. Kurdi so namreč podobno kot v Iraku in Turčiji zahtevali regionalno avtonomijo, saj je projekt Arabskega pasu dobil pod Bašarjem nov zagon. Ta projekt je potekal desetletja in izgnal okoli 150.000 Kurdov in okoli 50.000 v večini beduinskih Arabcev ter kristjanov iz njihovih domov. Tam je sirska država eksperimentirala s sirsko verzijo razdelitve zemljišč in kolhozov ter uničila relativno uspešno kmetijstvo, ki je tam potekalo tisočletja. Ravno slabe razmere povezane z razdelitvijo zemlje, korupcijo in gangsterizmom vladajočih so pripeljali do kasnejše sirske revolucije in državljanske vojne.

Vojna v Afganistanu 2001 in Iraku 2003

Bašar je bil javno velik nasprotnik vojne. Že pred začetkom napada na Irak je skupaj s Sadamom načrtoval regijski upora proti »križarskemu« Izraelu in ZDA. S Sadamom sta naredila načrt urbanih vstaj in bojevanja, obstajajo tudi dokazi, da je Sadam del orožja za množično uničevanje prenesel v Sirijo. To orožje je Bašar kasneje uporabil v državljanski vojni. Bašar je sicer igral dvojno vlogo – po eni strani je ZDA pošiljal signale, da sodeluje proti terorističnim organizacijam, ki so v Iraku sprožile sektaški spopad velikih razsežnosti.

Bašar je bil javno velik nasprotnik vojne.

Še danes se lahko čudimo naivnosti ameriških oblasti, ki so Bašarju zaupali, da jim bo v Iraku pomagal. Bašarjeve aktivnosti pred vojno so namreč jasno nakazovale, da temu ne bo tako. Bašar je namreč vojno izkoristil za financiranje terorizma v Iraku, mejo z Irakom pa je pustil namenoma prehodno. Tako so pripadniki več islamističnih organizacij prehajali med državama neovirano, Bašar pa jim je omogočil tihotapljenje orožja in streliva preko pristanišča v Latakiji. Eden izmed glavnih dobaviteljev je bil ravno Iran, ki je preko Latakije in Bejruta dostavljal orožje Hezbolahu.

Bašar je Američanom sicer vrgel nekaj bombončkov in »zaslišal« kakšnega islamista, vendar je bila to farsa. Njegov načrt je bila razširitev vpliva dinastije Asad v regiji tako v Irak kot v Libanon. Sirija je bila še vedno pod velikim vplivom Irana, ki ga je uveljavljal Hezbolah, vendar si je Bašar želel avtonomijo od Irana. Toda prepustna meja in neovirano prehajanje množice islamistov pod zastavami več džihadističnih organizacij je nazadnje privedlo utrjenih območij in kampov ravno v regijah, v katerih je kasneje operirala Islamska država. To ji je nehote omogočil ravno Bašar.

Umor Rafika Haririja

Libanon se je že več let želel otresti vpliva dinastije Asad in Irana. Nekdanji predsednik vlade Rafik Hariri je aktivno delal na področju osamosvojitve Libanona od tujih vplivov. Libanon je zaradi vdora palestinskih beguncev v državo zapadel v večletno brutalno državljansko vojno, z iransko izpostavo Hezbolaha pa je bil leta zapleten v več spopadov in vojn z Izraelom. Hariri je imel podporo tako sunitskih kot krščanskih prebivalcev, Bašar in Hezbolah pa mu tega seveda nista mogla dovoliti. S pomočjo IRGC, Hezbolaha in sirskih obveščevalnih služb je bil Hariri ubit v atentatu. Mnogi se še danes bojijo, da bi trenutnega libanonskega predsednika, ki si prizadeva za zmanjšanje moči Hezbolaha, doletela podobna usoda.

Aretacija fantov v Daraji

Državljanska vojna je bila začetek konca Bašarja in dinastije Asad. Bil je izjemno nepriljubljen, poleg tega je začel izgubljati podporo še med Alaviti. Njegova oblast je zaznamovala visoka stopnja gangsterizma, kjer so lokalni poveljniki notranje policije in stranke Baas praktično vodili samostojne fevde. Ti so se ukvarjali s tihotapljenjem in izdelavo drog, orožja, izsiljevanja lokalnih podjetij in kmetov, poleg tega pa so monopolizirali še podjetja in izrinili iz ekonomske dejavnosti velik del lokalnega prebivalstva. Privilegije so podeljevali sorodnikom, političnim veljakom in članom varnostnih agencij, drugi pa so se morali zadovoljiti s korupcijo.

Državljanska vojna je bila začetek konca Bašarja in dinastije Asad.

Sirija je pod Bašarjem začela ekonomsko pešati, predvsem pa so rasle cene hrane in vode. Sirski kolhozi so propadli, zaradi izsiljevanja in korupcije ni bilo interesa za investicije, varnostne službe so vodile velike tovarne captagona, ki so ga tihotapili v Evropo in zalivske države. Ljudje so imeli dovolj, val protestov pa je sprožil dogodek, ko je več 15 letnih fantov v Daraji varnostna služba zaprla. Ravno Atef Nagib je bil takrat šef lokalne notranje policije v Daraji, staršem pa je enostavno sporočil, naj pozabijo na fante in raje naredijo nove otroke, pomoč pa lahko ponudijo člani notranje policije.

Državljanska vojna v vrtincu brutalnosti

Ubitih je bilo okoli 350.000 civilistov, kar 60 % prebivalcev je moralo zapustiti svoje domove. V Bašarjevih zaporih, ugrabitvah in drugih metodah je izginilo kar 135.000 ljudi, še danes jih 112.000 pogrešajo. Zapori so bili tovarne mučenja še pred državljansko vojno, mučenje je po začetku vojne dobilo še pospešek. Družine izginulih so enostavno dobile na dom certifikat o srčnem napadu, niti približno pa si niso upale spraševati oblasti o mrtvih družinskih članih. Predvsem je vojno zaznamovala uporaba kemičnega orožja, kjer Bašar v 21 kemičnih napadih ubil več tisoč ljudi. Uničevanje vrtcev, šol in bolnic je bila metoda ustrahovanja, ki je deloma z rusko pomočjo uspela.

Vojno je predvsem zaznamovala uporaba kemičnega orožja, kjer Bašar v 21 kemičnih napadih ubil več tisoč ljudi.

Sirski Muhabarat je bila ena najbolj brutalnih regionalnih varnostnih služb, ki je sprožila strah podobno kot sovjetska NKVD za časa Stalina. Ljudje že pred vojno politike niso komentirali, niti dinastije Asad, kajti ovaduhi so bili na vsakem koraku. Ni bilo nenavadno namreč, da je Muhabarat ljudi zgrabil kar med večerjo v restavraciji, na predavanju na univerzi, med jutranjo kavo, iz lokalne pisarne itd. Ljudje niso ničesar komentirali niti po telefonu, kajti ušesa Muhabarata so bila povsod.

V dokaz so bile »Cezarjeve fotografije«, ki so razgalile Bašarjeve mučilnice svetu. Forenzik iz vojaške policije ni mogel več živeti z grehom pobojev in mučenja na tako obsežni ravni, zato je fotografije poslal v svet. Obstaja več kot 28.000 fotografij, ki prikazujejo gola trupla v Bašarjevih centrih za pridržanje, trupla pa kažejo znake surovega mučenja in stradanja. Ti mučeni in stradani zaporniki so uradno umrli zaradi srčnega zastoja. Režim je pokazal svoj obraz in težko je svetu prodal idejo boja proti Islamski državi, če se je sam posluževal podobnih brutalnih metod.

Na koncu ga je premagal nekdanji še Al-Kajde

Bašarja je premagal al-Džolani, oziroma Ahmed al-Šara, ki je nekoč vodil sirsko izpostavo Al-Kajde Al-Nusro. Al-Šara se je na prigovarjanje Turčije odpovedal džihadistični organizaciji in ustanovil vojsko, ki je s pomočjo Turčije prevzela oblast v Siriji. Bašar ni imel nikakršne podpore več, z izjemo nekaj veljakov stranke Bas, dela represivnega aparata in Rusije. Brez Rusije Bašarjeva oblast ne bi nikoli preživela tako dolgo, poleg tega mu je omogočila pobeg v Moskvo, saj bi sicer verjetno že visel.

Brez Rusije Bašarjeva oblast ne bi nikoli preživela tako dolgo, poleg tega mu je omogočila pobeg v Moskvo, saj bi sicer verjetno že visel.

Bašar je več ali manj v hišnem priporu, ruski varnostni organi mu namreč ne dovolijo prostega gibanja. Ima prepoved komunikacije z drugimi, v bolnici pa je zaradi zastrupitve preživel devet dni. Živi v luksuznem stanovanju, ki ga ne sme prosto zapuščati. Morda se druži z drugimi prebežniki v Moskvi, na primer ruskim vohunom Edwardom Snowdenom in Janom Marsalekom. Toda Putin si želi vojaških baz v Siriji, zato Bašarja muči le eno vprašanje – ali ga bo Putin predal Siriji v zameno za baze? Ne vemo, toda v pričakovanju na Putinovo odločitev je zlata kletka v Moskvi za Bašarja nekoliko manj zlata.