Alex Schadenberg: Ko enkrat izvoliš ljudi, ki so te pripravljeni ubiti oz. se strinjajo s tem, da to naredi vaš zdravnik, ne bodite presenečeni, če to postane zakon. Nikoli se ne podajte na to pot (2. del)

Alex Schadenberg, Foto: Tomo Strle, CItrus
POSLUŠAJ ČLANEK

V prvem delu intervjuja z Alexom Schadenbergom, ki ste ga na Domovini lahko prebrali včeraj, smo spregovorili o družbenih spremembah, ki jih je evtanazija prinesla Kanadi, problematiki evtanazije, motivaciji nasprotnikov ter filozofiji zagovornikov

V drugem delu pa smo se osredotočili na svobodno voljo,  boj proti evtanaziji v praksi, vprašanje samomora, kako evtanazija poteka v praksi, ugovoru vesti in možnosti, da v Kanadi pride do preobrata.

Ne le, da ljudje posegajo po evtanaziji iz osamljenosti, obupa in pomanjkanja smisla življenja, v nekaterih primerih jih  v evtanazijo celo silijo oz. vzbujajo slabo vest, češ da s tem, ko se ne evtanaziraš, jemlješ vire drugim. Kaj je na tem?

Problematika siljenja v evtanazijo je, da je to nemogoče nadzorovati. Dogaja se za zaprtimi vrati. Zdravnik ne skliče bolnikov v skupno sobo in reče »Mislim, da je noro, da ta in ta gospa želi živeti dlje. Mislim, da bi bilo dobro, da jo jutri ubijemo.« Nikakor ni tako. Vse se dogaja za zaprtimi vrati, potem pa samo izvemo, da je gospa ta in ta »izbrala smrt«. 

V resnici ni izbrala smrti, samo počutila se je, kot da nima nobene druge možnosti, čutila je pritisk. Morda je imela res slab dan. Človek gre tudi skozi težka obdobja. Takrat ima hitro lahko občutek, da življenje nima nobenega smisla in da ne ve, kako dolgo bo v takšnih razmerah še zdržal. Kljub vsem čustvom, ki jih čutimo, ko smo na tleh, je smiselno zato človeka ubiti?

Takim smrtim pravim smrti iz obupa. Ko te bolnike vprašaš, zakaj želijo, da jih zdravnik ubije, povedo, da ne vidijo smisla življenja. Ampak hej, to še ni razlog za ubijanje. Pa pri nas ubijamo ljudi iz tega razloga.

In ko jo odpreš na enem področju, se razširi. Ko smo odobrili evtanazijo za duševne bolnike, si nisem mogel predstavljati, da to pomeni tudi evtanazijo odvisnikov. In nedavno sem bral o konferenci, ki jo je organizirala vlada, kjer so dognali, da so določene oblike odvisnosti povezane z duševnimi boleznimi. Torej je možno človeka na tej osnovi evtanazirati.

Ali pa revščina. Bi si kdaj predstavljali, da vas zaradi revščine ubijejo s smrtonosno injekcijo? Ampak prav invalidi so pogosteje med revnimi, ker so invalidske pokojnine nizke. Stroški pa so enaki, oz. kakšni celo višji.

Delavka dobrodelne organizacije je javno spregovorila o tem, da so nekateri njeni odjemalci poročali, da se bodo na osnovi svoje invalidnosti dali evtanazirati, ker živijo v revščini. Tako daleč gredo stvari. Ko enkrat dovoliš ubijanje, na koncu pristaneš tukaj.

Alex Schadenberg, Foto: Tomo Strle, CItrus

Kako se borite proti evtanaziji?

Najprej na kulturni ravni. Nihče teh stvari ne želi poimenovati takšnih, kot so. Ustvarili so novo besedišče, da bi se ljudje ob tem počutili dobro. Rečejo, da gre za medicinski poseg. Mi želimo poimenovati to s pravimi besedami. To nekatere ljudi prizadene. Ampak moj namen ni prizadeti ljudi. Želim samo, da vedo, v kaj se spuščajo, preden bodo ubiti.

Drugo področje je ustvarjanje bolj skrbne in sočutne družbe.

Ko pogledaš številke, gre za 16.000 smrti samo v letu 2023, kar predstavlja 5 % vseh smrti v Kanadi oz. največji delež na svetu. Ko se zaveš tega, se sprašuješ, kako bi ljudem pomagal.

Spoznaš, da eno prijateljstvo lahko obrne življenje na glavo. Poznam primer gospoda Tylerja, ki je bil osem let brezdomec. Ko je zaprosil za evtanazijo, ga je spoznal eden naših prostovoljcev, ki mu je ponudil svoje stanovanje. Njegovo življenje se je povsem spremenilo. Zdaj ima upanje, kljub zdravstvenim težavam, s katerimi se sooča, ker so ob njem ljudje, ki jim ni vseeno zanj. Napisal je celo knjigo Iz obupa v upanje.

Za to se borimo nasprotniki evtanazije. Vzpostavili smo telefonski center za pomoč ljudem. Prek tega sem govoril z ogromno ljudmi. Običajno je ključni razlog za odločitev za življenje dejstvo, da so nekomu pomembni. V tem najdejo smisel.

Eno od  nasprotij modernih družb, ki ga opažam, je tudi, da imajo na eni strani poskuse preprečevanja samomora, medtem ko ponujamo pomoč pri samomoru oz. medicinsko usmrtitev – evtanazijo, ki je po svoje samomor s pomočjo medicinskega sistema. Kako gre to skupaj?

Ne gre.

Kanada ima telefonsko linijo za preprečevanje samomora. Ampak to dvoje ne gre skupaj. In tudi podatki jasno kažejo, da v vsaki državi, kjer legalizirajo evtanazijo, naraste število samomorov.

V družbah načeloma imamo tabuje, ki preprečujejo, da bi se ljudje ubili. Ko pa slišijo, da je legalno, da se lahko ubijejo z zdravniško pomočjo, in da je evtanazija nekaj pozitivnega, potem mislim, da odpade marsikateri tabu, da se človek ne ubije.

Nekateri ljudje ocenjujejo, da bo manj ljudi posegalo po samomoru, če obstaja evtanazija, ki je v bistvu isto, samo da daje vtis večje »čistosti«. Zgodi pa se ravno nasprotno, samomori narastejo. To kažejo podatki z vseh območij, kjer so uzakonili evtanazijo. Najlepše se to vidi, ko gledamo statistiko po posameznih zveznih državah. 10 držav z legalno evtanazijo  je doživelo večji porast samomorov kot preostalih 40.

To naredi sprememba v kulturi, ko dovoliš ubijanje.

In Slovenija je že danes visoko v Evropi pa samomorih. Legalizacija evtanazije bi to za nas še poslabšala?

Rezultat je v praksi tak zaradi spremembe kulture. Spremeni se tudi medicina, ko enkrat zdravnikom daš dovoljenje za ubijanje.  Zagovorniki bi radi, da jo razumemo kot le še eno obliko zdravljenja. Ampak zgodi se tudi, da jo dejansko začnejo ponujati kot še eno obliko, ki je bolj enostavna od drugih. Že to dejstvo povečuje številko evtanaziranih.

Veste, ni lahko biti človek v zahtevnem zdravstvenem stanju. Ko ti nekdo ponudi enostaven izhod iz tega, se ljudje običajno ne zavedajo posledic. In tako končajo svoje življenje z injekcijo strupa.

Mnogi tudi ne vedo za kaj gre. Mislijo, da gre za mirno smrt, kot če bi prejeli paliativno oskrbo in zdravljenje simptomov. Včasih se niti ne zavedajo, da gre za to, da te na koncu ubijejo.

Alex Schadenberg, Foto: Tomo Strle, CItrus

Ne le, da te ubijejo, ubijejo z utapljanjem, če sva natančna, ne?

Če pogledamo, kako zadeva poteka v praksi, gre za uporabo treh učinkovin. Prva te paralizira, druga te spravi v komo, tretja pa ustavi delovanje pljuč. Najprej te paralizirajo, ker gre za zelo jedko snov za telo.

Na Nizozemskem so sprva uporabljali nekoliko drugačno kombinacijo učinkovin, ki so veliko ljudi spravile v hude tonične krče. Ker je bil to negativen stranski učinek – nihče ne mara gledati svoje mame, kako jo tresejo krči med umiranjem – zato zdaj najprej uporabijo zdravilo, ki paralizira, da prepreči vidne krče.

Z drugo učinkovino nato padeš v komo, da je vse skupaj videti mirno, nato pa tretja učinkovina ustavi delovanje pljuč, kar pomeni, da jih zalije tekočina. Ko tekočina zalije pljuča, človek običajno umre v roku nekaj minut, običajno 5 ali 6, včasih več. In ja, dejansko umreš zaradi utopitve. To predstavljajo kot mirno smrt.

Dejansko najprej človeka paraliziraš, nato ga spraviš v komo, kar za zunanjega opazovalca daje vtis mirnosti, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je dejansko tako.

To delo pa naložimo zdravnikom, ki tako postanejo rablji. Večina zdravnikov v Sloveniji temu nasprotuje, prav tako zdravniške organizacije. Kako je v Kanadi urejeno z ugovorom vesti za takšne zdravnike, ki ne želijo ubijati?

Tudi v Kanadi je najprej večina zdravnikov in tudi zdravniška zveza temu nasprotovala. Slednji so nato sčasoma zavzeli nevtralno stališče, zdravniki pa čutijo pritisk, da morajo pri tem sodelovati. Večina zdravnikov noče ubijati ljudi, saj je njihov poklic zdravljenje, ne ubijanje. Ampak so pod pritiskom, da morajo pri tem sodelovati, ker zakon določa, da četudi nočeš sam ubijati, moraš pacienta preusmeriti k drugemu zdravniku, ki ga je pripravljen ubiti.

To je velik pritisk na vest. Ker, če te sam nočem ubiti, zakaj bi te napotil k nekomu, ki pa te bo? To je resen problem vesti. Prav zaradi nezmožnosti zagotavljanja resničnega ugovora vesti je veliko dobrih zdravnikov zapustilo regijo Ontario, od koder prihajam, oz. emigriralo iz Kanade. Večinoma v ZDA, v zvezne države, kjer evtanazija ni uzakonjena, saj nočejo sodelovati pri ubijanju ljudi.

Hkrati pa tudi nočejo pred sodišče zaradi tega, ker nočejo ubijati ali napotovati ljudi k tistim, ki jih bodo ubili. Enostavno jim to nalaga zakon pri nas.

Zakon je zelo slab tudi za institucije. V regiji Britanska Kolumbija, blizu Vancouvra, je delovala Družba Delta Hospic. Kot institucija so zavrnili izvajanje evtanazije. Lokalna vlada Britanske Kolumbije jim je najprej odvzela financiranje, nato pa zasegla njihovo stavbo.

V takšne ekstreme gremo v Kanadi. Samo zato, ker niso želeli ubijati. Tako so zagotovili, da je stavbo prejel v upravljanje nekdo, ki je bil pripravljen tudi ubijati. Zaprli so hospic, ker ni bil pripravljen ubijati, ne ker bi šlo za slab hospic.

V Quebecu se je paliativna oskrba povsem spremenila. Skupine, ki nudijo paliativno oskrbo so primorane ponujati tudi evtanazijo, sicer ostanejo brez financiranja tudi za preprečevanje bolečine in simptomatsko zdravljenje bolezni. To spremeni tudi paliativno zdravljenje.

Se soočate s pritiski in grožnjami, ker nasprotujete evtanaziji?

Naša organizacija obstaja od leta 1999 in sam se s tem ukvarjam profesionalno. Razprave o evtanaziji so se v Kanadi začele že v 90-ih. Na začetku smo bili del debate v medijih in politiki. Na neki točki, ko pa se je vlada odločila, da bo zadevo dejansko uzakonila in da ima dovolj glasov v parlamentu za to, se je medijska situacija povsem spremenila.

Našo stran razprave so povsem ignorirali. Ker je kazalo, da gredo stvari v to smer, so se odločili prikazovati samo še argumente za evtanazijo. Prikazovali so ljudi, ki umirajo in bi »potrebovali« evtanazijo.

Zdaj se znova dogajajo spremembe. Zdaj prihajajo v javnost zgodbe ljudi z invalidnostmi, zgodbe brezdomcev in revežev, ki umirajo v evtanaziji. Zdaj prihajajo v javnost tudi zgodbe, kot je zgodba ženske s hudimi zdravstvenimi težavami, ki ni želela umreti v evtanaziji, a ker ji je bilo zagotovljene premalo zdravstvene oskrbe, se je odločila zanjo, ker ni več zmogla živeti s tako slabo oskrbo.

V poslovilnem pismu je jasno zapisala, da ne želi umreti, a da ji vlada ni dala nobene druge izbire. V mestu London, v Ontariu, je prišla na dan zgodba Rogerja Foleyja, ki je bil močno prizadet in so ga v evtanazijo dobesedno silili, čeprav je sam to odločno zavračal. Zdravniki pa so mu govorili: Roger, glej, tvoja oskrba je zelo draga, on pa odgovarja, da želi samo živeti.

Ja, nihče ga še ni evtanaziral, se pa nanj izvaja izjemen pritisk. To bi bilo pred uzakonitvijo evtanazije povsem nepredstavljivo. Zdaj tudi liberalni mediji že ugotavljajo, da so razmere na tem področju šle bistveno predaleč. Ampak, kako zdaj obrniti ta proces?

Naredili smo nekaj, česar ne bi nikoli smeli, zadevo smo legalizirali. Edina prava rešitev je, da se nikoli ne podaš na to pot, da ne odpreš teh vrat.

Drži, so ljudje s hudimi zdravstvenimi stanji, ampak kot družba se moramo zavzeti zanje in jih zdraviti ter jim zagotoviti nego , ki jo potrebujejo, ne pa jih ubiti. Ubijanje res ni potrebno. Ko pa enkrat ubijanju odpreš vrata, se nikoli ne konča.

Alex Schadenberg, Foto: Tomo Strle, CItrus

Verjamete, da lahko Kanada doseže obrat na tem področju?

Naš prvi cilj je trenutno, da odpravimo evtanazijo za duševne bolnike. Zaenkrat uspešno odlašamo datum njene uveljavitve. Tik pred najinim intervjujem sem izvedel, da je vlada znova odložila začetek izvajanja evtanazije za duševne bolnike, kar je zelo dobro.

Odpraviti evtanazijo v celoti pa bo zelo težko. Mislim, da bo za to potrebna konkretna sprememba na oblasti, kar pa je težko napovedati. Potrebne bodo velike družbene spremembe.

Ko enkrat izvoliš ljudi, ki so te pripravljeni ubiti oz. se strinjajo s tem, da to naredi vaš zdravnik, ne bodite presenečeni, če to postane zakon. Če verjameš, da je nekaj prav in nekaj narobe, moraš tako tudi voliti. To je zelo pomembno. Biti moramo zelo previdni pri odločitvi, koga izvolimo na oblast.

Samo poglejte, kaj se dogaja v Kanadi. Sam si ne bi mogel izmisliti teh zgodb, ki se dogajajo resničnim ljudem. Sam nisem nikoli verjel, da se lahko zgodi kaj takega, pa se je. In ljudje se sprašujejo, kako je do tega prišlo. Razlog pa je, ker smo legalizirali evtanazijo. Tam je izvor celotnega problema.

Nikoli se ne podajte na to pot. Ne moreš reči, da je prav, da se nekoga ubije. To ni kultura. To ni dobro. Ne prinese ničesar dobrega.

Alex Schadenberg je izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije, ki pozna razmere v Kanadi, pa tudi pri nas. Je eden največjih borcev proti evtanaziji na svetu. 

 

 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
16
JUL
16
Urejanje okolice - HSDM
10:00 - 13:00
JUL
18
Sekiromet, prvenstvo
12:00 - 19:00