Kapitulacija človečnosti

Evtanazija, tudi če jo preoblečemo v pomoč pri samomoru ali če odkrito rečemo, da gre za »smrt po naročilu«, je kapitulacija človeštva in človečnosti, poudarja zdravnica družinske medicine v kranjskem zdravstvenem domu Andreja Štular. Gre za linijo najmanjšega napora, ki ljudem prinaša nezaslišane stiske, tako zdravnikom kot svojcem. Da evtanazija nima nobene zveze s paliativno oskrbo, se strinja mag. bioetike in specializantka družinske medicine Meta Krajnc.

Da je zakon o »pomoči« pri samomoru, o katerem bomo 23. novembra odločali na referendumu, v popolnem nasprotju s stališči zdravniških organizacij, pa tudi v temeljnem nasprotju s poslanstvom zdravnikov, je bilo koalicijskim predlagateljem zakona jasno že od vsega začetka.

Strokovnjaki za etična vprašanja opozarjajo, da je zavajajoče že ime zakona, ki asociira na »pomoč« in tako skuša pomensko sprevračati posledice, ki bi jih v primeru dokončne uveljavitve povzročil. Že v izhodišču je zdravnikova primarna dolžnost ohranjanje življenja in lajšanje trpljenja, ne pa povzročanje smrti.

Poleg tega pa izkušnje iz držav, kjer so pomoč pri samomoru legalizirali, kažejo, da je bil ukrep sprva resda dopusten le za terminalno bolne odrasle, a se je pozneje razširil tudi na duševno bolne in dementne ter celo mladoletne in tiste, ki niso terminalno bolni.

Sprevrženost umeščanja samomora v paliativo

V luči javne razprave o takšni zakonodaji pa so bile pogosto izpostavljene tudi neresnične trditve, da naj bi zakon pripomogel k dodatnemu zagonu paliativne oskrbe, nekateri so ga obravnavali celo kot del paliative.

A takšna trditev je sprevržena in ne drži, nam je zaupalo več zdravnic, ki se pri svojem delu srečujejo z umirajočimi oziroma s hudo bolnimi pacienti. Nasprotno, zakon, kot je zastavljen, predstavlja pljunek v obraz vsem tistim, ki se tudi pri nas z vsemi močmi trudijo za razvoj paliativne oskrbe, za to, da bi tudi v terminalni fazi življenja bolnikom in ostarelim omogočili dostojno slovo.

Dr. Maja Ebert Moltara, ki na Onkološkem inštitutu Ljubljana vodi Oddelek za akutno paliativno oskrbo, pa je v avgustovskem intervjuju za Domovino tudi izpostavila, da je bilo v teh razpravah izrečenega marsikaj nepravilnega in zastrašujočega za bolnike in njihove svojce.

Ko bolnika umirijo, si želi živeti

Takšen javni diskurz pa stisko bolnikov in svojcev samo poglablja. »Ob vpeljevanju tega zakona je bilo marsikaj izrečeno v tako zastrašujočem tonu, da ljudem, ki teh stvari ne poznajo in jim niso blizu, hkrati pa ves čas poslušajo, da bodo umrli v bolečinah in se dušili, to povzroča le še dodatno stisko,« je opozorila dr. Ebert Moltara.

Ljudje že tako v hudih bolečinah in stiski rečejo marsikaj. A zdravnik mora to prepoznati kot stisko zaradi simptoma, ki ga medicina vseeno lahko obvlada. »Ko bolnika umirimo, uredimo, želja po predčasni smrti absolutno izgine,« je poudarila.

Paliativna medicina je pri nas še v razvoju, a tudi izkušnje iz tujine kažejo, da je trpljenje mogoče tudi v skrajnih primerih lajšati na človeški način. Tega se dobro zavedata tudi družinska zdravnica v kranjskem zdravstvenem domu Andreja Štular in specializantka družinske medicine ter mag. bioetike Meta Krajnc. Še več, obe imata pri delu z bolniki tudi posredno ali neposredno izkušnjo, ko je bila primerna paliativna oskrba v zadovoljstvo tako bolniku in njegovim svojcem kot zdravniškemu osebju.

Andreja Štular: Evtanazija, tudi če jo preoblečemo v t. i. pomoč pri samomoru, je kapitulacija in izraz nesposobnosti pomagati človeku v njegovi telesni oziroma duševni stiski.

Dozorevanje spoznanja o smrti

Kot je za Domovino dejala zdravnica Andreja Štular, je celostna oskrba bolnika in njegovih svojcev lahko tudi eno najbolj zadovoljujočih del v poklicu zdravnika družinske medicine. Gre za primere, ko se človek začne zavedati, da je »dozorel« za svojo smrt, svojci pa dozorijo v spoznanju, da bo bolnik umrl, zato za svojega bližnjega naredijo vse, kar je v njihovi moči. Obenem pa so zadovoljni s tem, kako zdravnik oziroma zdravnica pomaga bolniku in kako hrabri njegove svojce ter jim daje orodja, s katerimi mu bodo lahko pomagali tudi takrat, ko zdravnika ni v bližini.

Če zdravnik v tem pogledu uspešno sodeluje z bolnikovo družino, so to lahko zelo lepi trenutki, pojasnjuje Andreja Štular. Niso pa seveda vsi zmožni tega. »Nekateri psihično ali fizično tega ne zmorejo, čeprav imajo zelo radi svojca. Pogosto se počutijo tudi nemočne, da bi mu lahko pomagali v njegovem trpljenju.« Takrat ga sprejmejo v bolnišnico, pravi zdravnica, in ga ne vračajo za vsako ceno domov.

Res pa je, da si vsak, ki ima doma ljubeče okolje, tam želi preživeti tudi zadnje trenutke življenja. Okolje sicer ni v vseh družinah takšno, da bi si bolnik želel umreti doma. »Mislim pa, da je velika večina družin takšnih, da so pripravljene sprejeti svojca in poskrbeti zanj,« ocenjuje naša sogovornica.

Zdravniki kot zagovorniki pacienta

Vlogo svojcev in družine izpostavlja tudi mag. bioetike Meta Krajnc, sicer specializantka družinske medicine. Kot poudarja, je odgovornost zdravniškega osebja, da je dovolj pozorno na vrednote tako bolnika kot njegove družine. Njihovim besedam prisluhnejo, tudi ko se je v terminalnih fazah treba odločati o morebitni opustitvi zdravljenja ali o nadaljnjih terapijah.

Vendar pa vsaka napotitev ne koristi bolniku in zdravniki so po njenih besedah zagovorniki pacienta. »Če bi nekaj zelo pretirano obremenilo bolnika, ki ni zmožen izraziti svojega mnenja, ga moramo braniti pred pretiranimi napotitvami in posegi,« pravi Meta Krajnc.

Pogosto je namreč prav družina tista, ki težje sprejema neko bolezensko stanje svojca kot pacient sam. V svoji nemoči želijo svojci storiti vse, kar je mogoče, razloži, toda včasih je to bolniku v večjo škodo kot v korist.

Meta Krajnc: Pogosto družina težje sprejema neko bolezensko stanje svojca kot pacient sam. V svoji nemoči želijo svojci storiti vse, kar je mogoče, toda včasih je to bolniku v večjo škodo kot v korist.

Mlajšim generacijam je umiranje precej tuje

Podobno različni pa so tudi odzivi različnih družin na žalostno vest, da se bolniku bliža zadnja ura »Zdi se, da je starejšim generacijam, zlasti na podeželju, še zelo naravno, da se stanje ljudem na neki točki v življenju začne slabšati. Bolj naravno, bolj enostavno sprejmejo to, da se jim na primer omeji zdravljenje,« izpostavi Meta Krajnc. Na drugi strani pa je mlajšim generacijam to še vedno precej tuje. V stiski soočenja z minljivostjo težje razumejo, da je v določenih primerih za bolnika bolje, da mu zdravljenje omejijo.

Nasploh pa imajo svojci v družinski medicini pomembno vlogo. Zdravnice in zdravniki jim morajo prisluhniti in vprašati za mnenje, sploh v primerih, kadar bolniki niso sposobni izražati svojih misli, svojih vrednot. A na drugi strani včasih, kadar jih zdravnice oziroma zdravniki povprašajo po ključnih odločitvah, čutijo tudi breme. Odgovornost zdravnikov, da sprejemajo strokovne odločitve, da jih usklajujejo z vrednotami družine in da vsakič znova poiščejo skupni jezik, je zato še toliko večja, poudarja sogovornica.

Ne nazadnje pa čas slovesa po besedah Mete Krajnc ni čustveno zahteven samo za svojce, pač pa tudi za zdravnika. Zlasti v družinski medicini se v dolgotrajnem odnosu med osebjem in bolnikom splete čustvena vez in včasih je gotovo naporno pustiti, da se nekdo poslovi. A kot pravi sogovornica, so tudi po izkušnji njenih starejših kolegov to pravzaprav lahko lepi trenutki.

Če za bolnika in njegove svojce poskrbijo celostno, če poskrbijo za mirno umiranje, ta čas tudi zdravnikom lahko pomeni zadoščenje. »To je dragoceni vidik družinske medicine, da pospremiš bolnika do konca, čeprav je težko,« je ponazorila.

Meta Krajnc: Čas slovesa ni čustveno zahteven samo za svojce, pač pa tudi za zdravnika. Zlasti v družinski medicini se v dolgotrajnem odnosu med osebjem in bolnikom splete čustvena vez.

Zdravniku vsiljujejo vlogo rablja

V tem pogledu marsikdo zdravniškega poslanstva v času paliativne oskrbe po oceni zdravnice Andreje Štular ne razume oziroma meša pojme. Kot poudarja zdravnica v ZD Kranj, se absolutno ne more strinjati s teorijo, da naj bi bila t. i. pomoč pri samomoru del paliative.

V paliativni fazi bolnike seveda oskrbijo tudi z močnejšimi zdravili, saj je prioriteta, da človeku olajšajo trpljenje. Vidne stranske učinke bodo upoštevali, ne bodo pa se bali hipotetičnih redkih stranskih učinkov, pojasni sogovornica.

Pristop je torej v temelju nasproten od tistega, ki ga z novim zakonom zasleduje del slovenske politike. Bolniku v paliativni fazi zdravil namreč ne dajejo, ker bi mu hoteli skrajšati življenje, pač pa, ker mu želijo lajšati bolečine. Na drugi strani pa je evtanazija, tudi če jo preoblečemo v t. i. pomoč pri samomoru, po besedah Andreje Štular kapitulacija in izraz nesposobnosti pomagati človeku v njegovi telesni oziroma duševni stiski.

Ne nazadnje pa zakonodaja po njeni oceni pomeni tudi »posiljevanje zdravništva, in to na več ravneh«. Zdravnicam in zdravnikom med drugim vsiljujejo vlogo rablja. »Če ga hočejo imeti, naj si ga omislijo, ne morejo pa to biti zdravniki,« poudarja.

Poslanstvo zdravnikov je po njenih besedah namreč v tem, da ljudem pomagajo, ne pa da jih ubijajo. Zdravništvo si ves čas prizadeva in teži k temu, da bi bolnikom pomagali na najboljši možni način. Še pred časom so denimo menili, da je najboljši način podaljševanje življenja za vsako ceno, a danes po njenih besedah vedo, da to ni vedno v najboljšem interesu bolnika.

Paliativna sedacija – brez bolečin v terminalni fazi

»Danes vemo, da je pomembna kakovost življenja do zadnjega diha. In pri tej kakovosti življenja se da veliko narediti,« razloži sogovornica. Morda slovensko zdravstvo še ni v celoti opremljeno in nima še dovolj paliativnih timov. »Toda to ne pomeni, da se tega ne da narediti. K temu je treba stremeti,« pove Andreja Štular.

Kakovostna in dostojanstvena paliativna oskrba je možna tudi pri najhujših bolnikih, denimo tistih s pljučnimi ali nevrološkimi boleznimi, pravi kranjska zdravnica. Celo v takšnih primerih je ustrezno postopanje zdravnikov omogočilo še mesece, celo leta relativno normalnega življenja bolnikov, in to brez hujših simptomov.

Ko so možnosti izčrpane, ko se bolniki borijo z dušenjem ali neznosnimi bolečinami, ko ne morejo več ne jesti in ne piti, pa je po besedah Andreje Štular na voljo tudi t. i. paliativna sedacija. Gre za umetno komo, v kateri bolnik ne čuti več bolečin, in ko pride čas, v spanju umre, pojasni.

Grozljiva prelomnica, ki spominja na Hitlerjeve čase

Sogovornica je pri tem spomnila tudi na poudarek ameriškega strokovnjaka za paliativno oskrbo Franka Ferrisa, ki je predaval tudi na nedavnem kongresu paliativne oskrbe v Ljubljani. Poudarjal je namreč, da je sicer včasih skupaj s svojci zelo zahtevno najti ustrezen dogovor za obravnavo hudih bolnikov, da pa je prav za vsakega, ki se obrne nanje, mogoče poiskati ustrezno rešitev.

Evtanazija, ne glede na to, s kakšnimi besedami ji nekateri skušajo spremeniti pomensko podstat, je zato po njeni oceni »kapitulacija človeštva in človečnosti«, ki stisk ne prinaša le zdravnikom in bolnikom, pač pa morda še večje tudi svojcem, ki ostanejo za njim.

»Pomislite, koliko ljudi se počuti krive, ko svoje starše dajo v domove za starejše občane. Koliko ljudi čuti krivdo in stisko, ko njihovi svojci naredijo samomor!« je ponazorila Andreja Štular. Tudi iz tega razloga zakon po njeni oceni predstavlja »grozno prelomnico, ki, kakorkoli obračamo, grozljivo spominja na Hitlerja in njegove čase«.

Če bi bil zakon potrjen, potem bi bilo naši sogovornici hudo za vse tiste, ki bi prišli v dilemo, ali storiti samomor, da »bi svoje otroke rešili svoje betežnosti«. Pa tudi hudo za vse otroke, ki bodo pritiskali na svoje starše, naj to storijo, da bodo sami na primer prej prišli do stanovanja.

Andreja Štular: Zdravnicam in zdravnikom med drugim vsiljujejo vlogo rablja. Poslanstvo zdravnikov je namreč v tem, da ljudem pomagajo, ne pa da jih ubijajo.

Prostora za razvoj paliative dovolj

Da evtanazija v vseh pojavnih oblikah nima zveze s paliativno oskrbo, se strinja tudi Meta Krajnc, ki upa, da zakon ne bo izničil njihovih prizadevanj. Osebno ji je paliativna medicina blizu, ker je ob družinski medicini eden najbolj celostnih pristopov do bolnika. Poleg tega je prostora za razvoj tega področja, sodeč po izkušnjah iz tujine, še več kot dovolj.

Sama si v tej luči prizadeva predvsem za okrepljeno sodelovanje oziroma izboljšanje komunikacije med različnimi ravnmi zdravstvene obravnave. Zavedanje, da za določenega bolnika skrbijo različni zdravniki in da ima vsak med njimi svojo pomembno vlogo, bi po njeni oceni lahko pripomoglo k še bolj kakovostni oskrbi.

(D225: 31-33)