Ali Trump iranskemu režimu podaljšuje življenje?

V tem trenutku še vedno poteka drama o podpisu sporazuma med ZDA in Iranom. Iz obeh taborov prihajajo popolnoma različne novice; ameriška administracija govori o medsebojnem strinjanju, kar se tiče iranskih nuklearnih kapacitet in razvoja balističnega orožja, Iran pa zanika, da so pristali na takšne pogoje. Ameriški zunanji minister Marco Rubio je sporočil, da bi lahko sporazum podpisali danes, medtem je tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministra povedal, da se sicer strinjajo na mnogih točkah, vendar to ne pomeni skorajšnjega podpisa sporazuma. Kaj natančno sporazum vsebuje, dobro skrivata obe strani, kar bi lahko pomenilo popuščanje enih in drugih v določenih točkah.

Razlogi za ustavitev ameriških operacij

Analitiki govorijo o več razlogih, vendar je v tem trenutku nemogoče oceniti, zakaj točno so ZDA nenadoma zaustavile operacije proti Iranu. Predsednik Trump redko natančno poda razloge, njegova administracija pa redko poda uradne informacije, ki so konsistentne s predsednikovimi izjavami. Tiskovni predstavniki vojske sicer zagotavljajo, da ZDA niso porabile vseh pomembnih zalog raket, toda prošnja obrambnega ministrstva Ameriškemu kongresu za večjo proizvodnjo raket nakazuje, da temu morda ni tako. Nekateri menijo, da je razlog Trumpovo samoprepričanje v njegovo pogajalsko genialnost, drugi govorijo o pritisku zalivskih držav. Nazadnje bi lahko šlo za dogovor na ravni Trump-Xi, kjer naj bi kitajski predsednik pritiskal na Iran.

Zmanjševanje zalog ameriških raket

Več analitikov verjame, da so ZDA morale zaustaviti vojaške operacije zaradi zmanjšanja zalog prestreznih in vodenih raket. V iranski vojni je bila porabljena približno tretjina raket, v večini rakete, katerih rok trajanja je bil blizu izteka. Za ta namen so prepeljali skoraj 20 let stare rakete iz pacifiških baz in Južne Koreje, ki so bile tako namenjene uničenju in zamenjavi z novimi. Največ je bilo porabljenih prestreznih raket SM-3 in THAAD, približno dve tretjini zalog.

Porabili so tudi približno polovico raket sistema Patriot in okoli petino sistema SM-6. Če govorimo o napadalnih sistemih, so porabili največ balističnih raket PrSM, okoli polovico, medtem ko je bilo v primeru sistemov Tomahawk in JASSM porabljenega približno petino arzenala. To je sedem najbolj uporabljenih tipov raket, ki imajo kritično raven zalog.

V iranski vojni je bila porabljena približno tretjina raket, v večini rakete, katerih rok trajanja je bil blizu izteka.

Po ocenah vojaških strokovnjakov ne gre za kritično zmanjšanje raket, ki jih bodo ob trenutni proizvodnji lahko nadomestili v štirih letih, ampak za kritično zmanjšanje raket v primeru konflikta v Pacifiku. Zato je Trumpova administracija naročila dodatne nakupe raket, ki so vključeni v obrambni proračun za leto 2027. Upoštevati je treba tudi, da nimajo vsi raketni sistemi kritičnih zalog, kot na primer iz sistema Aegis, JGAM, ki je nadomestil sistem Hellfire, potem SDB I in SDB II, AIM-9X, AMRAAM in JDAM.

Obrambno ministrstvo se je preusmerilo v cenejše rešitve, kot na primer sistem LUCAS, ki je kopija iranskega samomorilskega drona Šahid-136, na katerem temelji tudi ruski Geran-2. Ameriški lovci dronov so še Roadrunner in Coyote, prestrezni sistem C-RAM in APKWS z laserskim radarjem.

Uporaba cenejših orožij v modernih vojnah je vedno pogostejša, na kar se navaja tudi ameriška vojska, ki dražjih sistemov ne bo uporabila proti samomorilskim dronom in cenejšim raketam. Pomemben je še en aspekt, saj ne gre le za število proizvedenih raket, ampak za zmožnost proizvodnje. ZDA so namreč radikalno zmanjšale proizvodnjo raket po koncu hladne vojne, še manj pa imajo kapacitet za proizvodnjo amonijevega perklorata, ki je potreben za vzgon.

ZDA bodo v prihodnosti morale povečati kapacitete ne le proizvodnje raket, ampak tudi osnovnih komponent za rakete. Ne le to, ključna bo tudi varnost takšnih proizvodenj, saj bodo vedno pod grožnjo terorističnega napada.

ZDA bodo v prihodnosti morale povečati kapacitete ne le proizvodnje raket, ampak tudi osnovnih komponent za rakete. 

Pritisk zalivskih držav

Zalivske države so načeloma zaprisežene sovražnice Irana, vendar so v preteklosti že večkrat igrale dvojno vlogo, poleg tega pa so popolnoma odvisne od prodaje energentov. Ne pozabimo, da je Iran aktivno delal na uničenju Savdske kraljeve družine, vendar je Savdska Arabija po zadnjem paktu s Pakistanom prevzela lastno vlogo in pobudo pri vzpostavljanju nove zalivske politike. Njihov načrt o ekonomski preobrazbi do leta 2030 ne poteka tako hitro, kot so si zamislili, zato je zanje nemoten izvoz ključen. Zato se ne gre čuditi, da so v sporu z ZAE, ki je v tem trenutku najtrdnejša ameriška zaveznica.

Katar je po drugi strani zaveznica Irana, igra dvojno vlogo proti ZDA, saj bil v preteklosti poleg Irana največji financer ekstremističnega islamizma in terorizma. Zalivske države nimajo več enotnih ciljev kot pred dvema desetletjema, zato težko govorimo o enotnem pritisku.

Zalivske države nimajo več enotnih ciljev kot pred dvema desetletjema, zato težko govorimo o enotnem pritisku.

Ali lahko ZDA zaupajo Pakistanu?

Pakistan je jalova zaveznica ZDA, saj je vedno igral zahrbtno vlogo proti ameriškim interesom. V osemdesetih letih je prevzel mudžahedine v Afganistanu in praktično omogočil Talibanom pohod na oblast. Benazir Buto je bila ena najbolj aktivnih financerk modernega terorističnega gibanja v devetdesetih letih 20. stoletja in je delovala aktivno proti zahodnim interesom. Kasneje je pakistansko vodstvo vedelo, da je bin Laden v Afganistanu ustanovil neke vrste odskočno državo za izvajanje terorističnih napadov na ZDA.

Še huje, ko je ameriška vojska obkrožila bin Ladna v Tora Bori, mu je Pakistan omogočil varen prehod v državo. Zato ne gre čuditi, da Pakistana Američani niso obvestili o lovu na bin Ladna. Zato je toliko bolj presenetljivo, da ima Pakistan danes tako močan vpliv na odločanje ZDA, saj se je pokazalo, da sporoča konfliktne informacije med ZDA in Iranom. Pakistan je mediator, ki je na strateški osi skupaj s Kitajsko in Iranom že zadnjih 35 let.

Pakistan je mediator, ki je na strateški osi skupaj s Kitajsko in Iranom že zadnjih 35 let.

Dogovor s Kitajsko

Nekateri analitiki poudarjajo, da je bil med kitajskim predsednikom Xijem in Trumpom sklenjen dogovor, po katerem bi Kitajska pritisnila na Iran med pogajanji, medtem pa bi Trump delal na zmanjšanju carin proti Kitajski. Kitajska namreč nujno potrebuje izvoz za svoje presežne izdelke, predvsem za avtomobilsko industrijo, saj je ta na robu kolapsa, medtem ko se domača potrošnja niža. Vsaka ekonomska kriza je za kitajsko gospodarstvo grožnja, ki si je ne more privoščiti.

Glede na to, da Kitajski ravno tako ni v interesu Iran z nuklearnim orožjem, pa bi šlo za obojestranski interes, kjer bi Iran končal bogatenje urana in ekspanzijo balističnega raketnega programa. Toda v tem trenutku ni videti, da četudi o tem obstaja dogovor, kakšen nadzorni mehanizem bi lahko Iran prisilil v upoštevanje dogovora med državama.

Vsaka ekonomska kriza je za kitajsko gospodarstvo grožnja, ki si je ne more privoščiti.

Trumpova obsedenost s pogajanji

Eden izmed Trumpovih minusov je prepričanje, da je najboljši pogajalec na svetu. Vstopil je na mednarodno areno, kjer je veliko izjemnih pogajalcev, Iran pa je absolutno v vrhu. Trumpova težava je, da ima na svoji strani zalivske države, ki imajo že med sabo neusklajene interese. Medtem ko ZAE vztrajajo na totalni razorožitvi in so na podobnem stališču kot Izrael, pa so Savdijci na stališču, da se zaradi njihovih ekonomskih interesov pri pogajanjih deloma popusti, četudi gre morda celo za prihodnjo grožnjo Savdijcem. Nazadnje pa ostaneta Katar in Oman, kjer je prva tiha, druga pa glasna iranska zaveznica.

Po drugi strani je Trump svojo največjo zaveznico Izrael postavil na stranski tir. Sočasno je Trump predlagal, da vse države podpišejo Abrahamski sporazum, kar sta pozdravila ZAE in Bahrain, Katar tega v nobenem primeru ne bo storil, Savdijci pa pogojujejo s palestinsko državo, kar pomeni, da so zadevo porinili daleč v prihodnost.

Eden izmed Trumpovih minusov je prepričanje, da je najboljši pogajalec na svetu.

Neodzivnost Evrope

Ameriška administracija je pričakovala odzivnost Evrope predvsem zato, ker gre za vitalne evropske ekonomske in varnostne interese. Resnično se lahko čudimo, da je Evropa zavzela tako sovražni nastop proti ZDA in Izraelu, kar je verjetno tudi posledica Trumpovega nastopa proti EU v lanskem letu. EU je pustila ZDA na cedilu, kot so ZDA pustile na cedilu Evropo, kar se tiče vojne v Ukrajini.

Čeprav vse Trumpove napovedi o umiku vojakov ne bodo uresničene, kot recimo tista o umiku 5.000 vojakov iz Poljske, pa lahko opazujemo tenzije med celinama še naprej. Težava Evrope je vendarle dejstvo, da je iranska grožnja blizu in da vojne, sprožene s pomočjo Irana, porinejo ne le begunski val v Evropo, ampak poslabšajo varnostno situacijo. Evropska dvojna igra se ji lahko nekoč maščuje, saj se je nenazadnje Iran celo pohvalil na javni televiziji, da njegove rakete brez težav zadenejo evropske prestolnice.

EU je pustila ZDA na cedilu, kot so ZDA pustile na cedilu Evropo kar se tiče vojne v Ukrajini. 

Vmesne volitve v ZDA in svetovno prvenstvo v nogometu

Trump je občutljiv na javno mnenje in predvsem na vmesne volitve, ki ga lahko stanejo podpore v Kongresu in Senatu. Čeprav je večina podpirala napad na Iran, pa je ravno dolgotrajno začasno premirje porinilo javno mnenje v zmanjšanje podpore nadaljevanju vojne. Iran se tega zelo dobro zaveda, saj ima več svojih zaveznikov v Demokratski stranki, ki so celo podporniki islamističnih gibanj, na primer kongresnici Ilhan Omar in Rashida Tlaib. Obe sta namreč neomajni podpornici teokratskega režima, prav tako pa sta glasni zagovornici Hamasa in Hezbolaha.

Letošnje leto ZDA gostijo še svetovno prvenstvo v nogometu, pri čemer se Iran predobro zaveda, da želi Trump končati iranski spopad še pred začetkom prvenstva. Že tako ima Iran podporo skrajnih levih in desnih gibanj ter financiranjem skrajno levih milijarderjev, kot sta Neville Roy Singham in predsednica Code Pink Jodie Evans. Tudi zato je velika verjetnost prisotnosti skrajno levih ekstremističnih protestnikov pod krinko neprofitnih in nevladnih organizacij, ki bodo poizkušali prvenstvo izkoristiti za promocijo zahodu nasprotnih držav.

Iranski pogajalci

Iran je bil stisnjen za vrat in na robu totalne ekonomske krize, ko je rešitev ponudil ravno Trump. Iranski pogajalci so bili vedno odlični, kar so že pokazali v pogajanjih tako z Evropo kot z ZDA. Obe zahodni entiteti delujeta po ključu, ki ga Iran razume, predvsem pa razume, da zahodne države ne bodo sledile svojim grožnjam, kot bi to v nasprotnem primeru storil Iran. Odvisnost od javnega mnenja in politična razdeljenost je dovolj, da nobena zahodna država ne bo sledila cilju do konca in bo raje dvignila roke.

Iran je bil stisnjen za vrat in na robu totalne ekonomske krize, ko je rešitev ponudil ravno Trump.

Če pa v to zmes vržemo še njim naklonjene neprofitne in nevladne organizacije, ki so namenjene polariziranju javnosti na zahodu in konstantnemu občutku krize, potem se iranski režim zaveda, da ima ne glede na razsuto gospodarstvo, obupno finančno situacijo in vedno večjo nepriljubljenostjo med ljudmi več kart v rokah, kot si to predstavlja Trump. Režim točno ve, da bo sporazum odpravil blokado in dvignil del sankcij, kar pomeni, da bo dotok denarja s pomočjo Kitajske in Rusije kmalu v Iranu. Potem bo ponovno vse po starem in začaran krog terorizma in vojn se bo lahko spet nadaljeval do nasledjega duela.

Nekdanji predsednik Hasan Ruhani je v spominih 'Nacionalna varnost in nuklearna diplomacija' pisal točno o tem. Ko so se pogajali z Evropejci, so medtem nameščali nuklearne kapacitete v Isfahanu. Ko je bilo na obisku v Iranu deset evropskih zunanjih ministrov, je bilo nameščenih 10 centrifug, po sporazumu so odšli in danes imamo nameščenih 1.700 centrifug. Poudaril je, da fatva o neširjenju nuklearnega orožja ni bila mišljena resno, ampak kot zavajanje nasprotnika. Medtem je Hamenej ob nagovorih IRGC povedal, da so te obljube del takije (taktika skrivanja pravih namenov). Iz tega lahko zaključimo, da so pogajanja za Iran le predstava za svet.

Zaključimo lahko, da so pogajanja za Iran le predstava za svet.