Andrej Rekar: »Na začetku so jokali, potem pa se je še pes navadil, da me nikoli ni doma«

Intervju: Andrej Rekar, meteorološki opazovalec na Kredarici

Pred letom 1995 smo v službo na Kredarico hodili izključno peš, tako pozimi kot poleti. – Avtomatska meteorološka postaja deluje od leta 1994 in nam je močno olajšala delo, še vedno pa je treba vsako uro preverjati njene nastavitve in jih primerno vzdrževati. – Če vojaški helikopter ne more vzleteti, se naš turnus podaljša, ni izključeno, da si tukaj kar cel mesec, zato nikoli ne veš, kdaj se boš vrnil domov. – Pozimi se včasih zgodi, da tudi mesec dni ni naokrog nobene žive duše, tukaj preživiva cel mesec povsem sama med gorami.

Trideset let ste že zaposlen tukaj na Kredarici. Kako se je vaše poslanstvo v visokogorju sploh začelo? Slišal sem, da je to družinska tradicija.

Tako nekako, oče je bil tukaj kot meteorološki opazovalec zaposlen 43 let in pred 12 leti odšel v pokoj, jaz pa sem se mu tukaj pridružil po končani srednji metalurški šoli. Najprej sem sicer nekaj let delal v jeseniški železarni, ko pa je bilo moje delovno mesto nato ukinjeno, se je ponudila možnost nove zaposlitve na Kredarici in sem se prijavil.

Zakaj je bila meteorološka opazovalnica na Kredarici sploh vzpostavljena? Tukaj se vreme neprekinjeno meri že 70 let.

Z neprekinjenim opazovanjem vremena so začeli okrog leta 1956, najprej so tukaj delali šolani vremenarji, vsi so morali zaključiti fakulteto s te smeri, a ni nihče tukaj zdržal dlje kot tri leta (smeh). Delovnik je bil popolnoma drugačen, tudi opazovanja so bila zgolj na vsake štiri do šest ur, pogoji so bili drugačni, vse merilne naprave so morali vedno ročno nastaviti, danes pa merimo vsako uro, a so naprave seveda avtomatizirane. Okrog leta 1970, ko je začel delati moj oče, se je v nekaj letih sestavila ekipa štirih, ki so tukaj ostali praktično vse življenje; od te ekipe je šel zadnji v pokoj leta 2006. Takrat nas je bilo šest opazovalcev, po dobrih deset dni na mesec smo vztrajali na Kredarici, potem pa se nam je približno v istem obdobju pridružila Slovenska vojska. Takrat so se pojavljala namigovanja, da bodo delovna mesta na Kredarici ukinili, a je bilo tako ARSO kot Slovenski vojski v interesu, da observatorij ostane, saj ga je treba vzdrževati na licu mesta. ARSO je prispeval enega zaposlenega in bivalne prostore, Slovenska vojska pa drugega zaposlenega in helikopterske prevoze na Kredarico in nazaj v dolino. Tako je že 20 let. Smo po trije zaposleni iz ARSO in Slovenske vojske, ki se izmenjujemo. Tandem ima enake delovne zadolžitve, oba delata v dveh izmenah, eden zgodaj zjutraj in dopoldne, drugi popoldne do večera. Naša ekipa se vedno zamenja v vojašnici na Bohinjski Beli, nekje od leta 1995 pa do 2006 so bile možne menjave tudi s policijo, starejši kolegi so se včasih na Kredarico ali pa v dolino kljub možnosti prevoza odpravili kar peš. Pred letom 1995 so namreč menjave potekale izključno peš. Tako pozimi kot poleti.

Kakšen je vajin delovnik na Kredarici?

Po sončni uri ob pol četrti zjutraj je treba vstati. Preveriti je treba prve podatke in jih vpisati v dnevnik. Preveriti je treba tudi avtomatsko postajo in poslati podatke v dolino. Avtomatska meteorološka postaja deluje od leta 1994 in nam je močno olajšala delo, še vedno pa je treba vsako uro preverjati njene nastavitve in jih primerno vzdrževati. Včasih gre kaj narobe. Vsakih šest ur je treba preveriti tudi stanje glede padavin, ali je torej na vidiku sneg, dež. Če je sneg, je treba sestaviti nekoliko daljše poročilo. Ker smo tukaj sami, pa je čez dan še veliko pospravljanja in urejanja prostorov, govorimo seveda o celi planinski postojanki; pozimi, ko je dom uradno zaprt, pa je tu tudi kuhanje, vse tisto, česar ti v dolini poleg redne službe ne bi bilo treba postoriti. Ampak tukaj gor ni čistilke, kuharice ali sobarice in si za vse sam.

Po sončni uri ob pol četrti zjutraj je treba vstati. Preveriti je treba prve podatke in jih vpisati v dnevnik. Preveriti je treba avtomatsko postajo in poslati podatke v dolino.

Zakaj so podatki, ki jih popisujete, tako pomembni za ARSO v Ljubljani?

Zadnje čase pravzaprav bolj za statistiko, smo pa pomembni tudi pri kakšnem reševanju, zlasti če je helikoptersko reševanje kje v našem koncu, okrog Kredarice. Pilot se pogosto oglasi pri nas, da ga seznanimo z aktualnimi vremenskimi razmerami, denimo hitrostjo vetra. Če so planinci zainteresirani za obisk naših gora, imajo možnost obrniti telefonsko številko in informacije pridobiti neposredno od nas, skratka, dosegljivi smo na telefonsko številko in ponujamo koristne informacije (smeh).

Ko vse skupaj seštejemo, med gorami preživite kar lep del leta. Najmanj štiri mesece.

Pravilo je takšno, da delaš tretjino meseca in se potem vrneš v dolino. Če pa helikopterski prevoz ni možen zaradi vremena, pa podaljšaš svoj turnus in pač počakaš na ugodnejše vremenske razmere. Ko prideš domov, si načeloma doma, potem pa se vrneš čez 20 dni v službo. V dolini je treba kdaj opraviti še kakšno stvar, denimo transport; ponavadi imajo vojaki več dela, kaj je treba postoriti v vojašnici.

V nadaljevanju boste izvedeli še več. Privoščite si ga.