Dr. Leonida Zalokar, dolgoletna ravnateljica Strokovnega centra Planina: Dokler bo stroka ignorirana, rešitev ne bo

Intervju: dr. Leonida Zalokar, dolgoletna ravnateljica Strokovnega centra Planina

»Če je glavni cilj zadovoljiti različne institucije, urade, posameznike in inštitute, ne pa zaščititi otroke, žrtve in širšo skupnost, je moje sodelovanje v skupini zgolj alibi, da stroka sodeluje,« je ob izstopu iz fokalne skupine za celovito obravnavo otrok in mladostnikov z nevarnim vedenjem poudarila doktorica socialne pedagogike in magistrica psihologije Leonida Zalokar. V pogovoru nam je pojasnila svoje poglede, opisala nadaljnje načrte in nam tudi zaupala, zakaj se je v zadnjih dneh njen notranji kompas neizogibno preusmeril.

Kaj se je pravzaprav dogajalo? Zakaj ste izstopili iz fokalne skupine? Na vaš račun je menda letelo tudi nekaj očitkov.

Iz fokalne skupine sem izstopila v trenutku, ko mi je postalo jasno, da po moji oceni ne deluje kot strokovno odločevalsko telo, ampak kot forum za politično sprejemljive kompromise. V ospredje ni prišla klinična realnost najzahtevnejših otrok in mladostnikov, ampak želja, da so »vsi deležniki zadovoljni«. Če je glavni cilj zadovoljiti različne institucije, urade, posameznike, institute, ne pa zaščititi otroke, žrtve in širšo skupnost, je moje sodelovanje zgolj alibi, da »stroka sodeluje«, čeprav se ključni predlogi sistematično razvodenijo ali ignorirajo.

Očitek, da moram biti bolj »povezovalna« in da ne smem biti »izključevalna«, izhaja iz tega, da sem kmalu po uvodnih srečanjih skupine jasno problematizirala sestavo skupine: v njej so bili posamezniki in institucije, ki z resnimi oblikami mladostniškega nasilja in s profili, s katerimi se srečujemo v zavodih in forenzičnih kontekstih, sploh nimajo izkušenj. Po mojem razumevanju to ni izključevanje, ampak osnovni strokovni kriterij. O najzahtevnejših profilih lahko odločajo tisti, ki z njimi vsakodnevno delajo in nosijo odgovornost za posledice. Očitali so mi tudi, da uporabljam izraze, kot so 'psihopatija', 'psihopatske poteze', 'brezčutne in neobčutljive poteze'. V slovenskem prostoru se ti pojmi še vedno razumejo kot žaljivke ali stigma, v mednarodni literaturi pa gre za uradno terminologijo.

Fokalna skupina ni delovala kot strokovno odločevalsko telo, ampak kot forum za politično sprejemljive kompromise.

Nekatere vaše predloge so ocenili za preveč radikalne.

Za »preveč radikalne« so bili v preteklosti označeni mnogi moji predlogi, ki so v državah z razvito razvojnoforenzično prakso povsem standardni – na primer vzpostavitev forenzičnega oddelka za otroke in mladostnike z najvišjim tveganjem za nasilno kriminaliteto ter zakonsko obvezno sodelovanje staršev pri obravnavi primerov, kjer otrok predstavlja pomembno tveganje za sebe ali za druge. Radikalen se jim je zdel tudi predlog uvedbe kaznivega dejanja slabega starševstva. V Skandinaviji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem in drugod so takšne strukture ter pravne obveznosti staršev del osnovnega sistema, ne pa radikalen ukrep.

Moj cilj nikoli ni bil »prepričati« skupine, naj sprejme moje osebno videnje, ampak da se pri oblikovanju ukrepov naslonimo na znanost in na izkušnje tistih, ki dejansko delamo z najtežjimi primeri in nosimo odgovornost za posledice. Ko je postalo jasno, da skupina ostaja pri deklarativnih in politično varnih rešitvah, ne pa pri realnih, sem ocenila, da je moj izstop edina strokovno poštena poteza. Ne želim delovati v skupini, kjer je vsaka omejitev ali obveznost avtomatično označena kot uvajanje policijske države. To kaže, da del članov zelo slabo razume naravo problematike, o kateri odloča.

Ne želim delovati v skupini, kjer je vsaka omejitev ali obveznost avtomatično označena kot uvajanje policijske države.

Kakšen pa je bil vaš cilj v tej skupini?

Moj cilj v skupini je vsekakor bil, da vzpostavimo konceptualni okvir, ki izhaja iz sodobne klasifikacije (DSM-5, ICD-11): jasno razlikovanje podtipov motnje vedenja, zlasti tistega z omejenimi prosocialnimi čustvi (CU/LPE), razvoj verige zgodnjega presejanja, oblikovanje ločenih intervencijskih poti za travmatične in za CU-profile ter povezava med šolstvom, socialo, zdravstvom, zavodi in policijo v enoten, koherenten sistem. Torej uvesti logiko, ki jo poznajo sodobni sistemi – to pomeni, da najprej z natančno diagnostiko ločimo podtipe motenj (vključno s CU-podtipom in drugimi dimenzijami otroške psihopatije), nato pa oblikujemo specifične, ciljno usmerjene programe za vsako od teh skupin, pri čemer bi se morali nasloniti na obstoječe modele z dokazano učinkovitostjo: multisistemsko terapijo, prilagojene oblike PCIT za CU-profil, programe za delo z družinami in okoljem, ki imajo merljive učinke na zmanjševanje recidiva in nasilja.

Tisto, kar sem večkrat povzela v eni povedi, je: če ne vemo, za katero motnjo in za kateri podtip oblikujemo program, potem program ni strokovno orodje, ampak birokratski ritual. In če ne znamo ločiti travmatiziranega otroka od otroka s CU-podtipom, potem ne ustvarjamo rešitev, temveč sistemsko slepoto.

Zdi se, kot da se nekaterim pojmom v Sloveniji namenoma izogibamo in se pretvarjamo, kot da določene motnje ne obstajajo.

Uporaba teh pojmov ni moralna sodba, temveč znanstveni opis kliničnega profila, ki ima drugačno etiologijo, drugačno nevrokognitivno ozadje in bistveno drugačno prognozo kot »klasične« čustveno-vedenjske motnje. Raziskave zadnjih desetletij jasno kažejo, da visoka in stabilna prisotnost CU-potez v otroštvu napoveduje trajnejšo in težjo agresivnost, proaktivno nasilje in večjo verjetnost recidiva v odraslosti.

Ustanovljenih je bilo že cel kup delovnih skupin, a redkokdaj je opaziti kakšen konkreten rezultat. Kaj je po vaši oceni težava teh skupin in tudi konkretno te zadnje fokalne skupine?

Temeljni problem je, da večina takih skupin nastane kot odziv na javni šok, medijski pritisk ali politično potrebo po »nekaj narediti«, ne pa kot del premišljene arhitekture sistema. Nimajo jasno opredeljenega mandata, jasne odgovornosti, časovnice in predvsem ne znanstveno-kliničnega ogrodja, na katerem bi temeljile. Delujejo na ravni splošnih formulacij – »preprečevanje nasilja«, »povečanje preventive«, »celostna obravnava« – ne da bi odgovorile na osnovno vprašanje: za koga natančno? Temeljni problem je namreč, da se večina takih skupin ne začne pri vprašanju, kdo so otroci, o katerih govorimo, in kakšne so njihove razvojne poti, ampak pri tem, kako zadovoljiti vse deležnike.

Govori se o »nasilju mladih«, kot da gre za homogeno populacijo, čeprav je znanost dala izredno jasno sliko: vsaj dve veliki podskupini sta etiološko in prognostično popolnoma različni. Prva so travmatizirani, zanemarjeni, impulzivni otroci, pri katerih nasilje izvira iz okolja; pri njih so ključni 'trauma-informed' pristopi, stabilizacija okolja in varna navezanost. Druga pa so otroci z izrazitimi CU-potezami, pri katerih prevladuje notranja, nevrorazvojna ranljivost, drugačno procesiranje čustev, empatije in kazni, njihovo nasilje pa je pogosto proaktivno in instrumentalno. Razmišljati o eni sami široki kategoriji »čustveno-vedenjske motnje« ali »težavnih mladostnikov« je strokovno problematično. Vemo namreč, da gre za heterogeno populacijo s povsem različnimi etiologijami, potekom in odzivnostjo na obravnavo. Pišejo se generični programi za »motnje vedenja«, ki v resnici ciljajo na neobstoječega »povprečnega« otroka.

Razmišljati o eni sami široki kategoriji »čustveno-vedenjske motnje« ali »težavnih mladostnikov« je strokovno problematično.

V najinem pogovoru ste omenili, da je bila preveč radikalna ali pa problematična tudi ideja, da bi bilo sodelovanje staršev v programih obvezno. Je po vaši oceni sodelovanje staršev tako zelo pomembno, da bi moralo biti obvezno?

Pri nas se pogosto zgodi, da starši, ki so sami del problema ali v zanikanju resnosti stanja, sodelovanje zavrnejo, sistem pa nima realnih vzvodov. Posledica je, da otrok ostane brez možnosti intenzivne obravnave in se njegova pot nadaljuje v smeri vse težjega nasilja in kasneje kazenskih sankcij. To ni zaščita družine, ampak opuščanje dolžnosti do otroka in do skupnosti. Problem je tudi v tem, da starševsko sodelovanje razumemo skoraj izključno kot pravico staršev, ne pa tudi kot dolžnost v primerih, ko gre za varnost otroka, drugih otrok in širše skupnosti. Če starš odkloni sodelovanje v programih, ki dokazano delujejo, svojega otroka in druge pušča v večjem tveganju – sistem pa se pred tem kapitulantsko umakne.

Obvezno sodelovanje staršev pri obravnavi otrok z visokim tveganjem ni represija, temveč standard v sistemih, ki izhajajo iz dokazov. V vseh resnih programih za mladoletnike s težkimi vedenjskimi motnjami je vključitev staršev in družine temeljni element. Multisistemska terapija (MST), ki ima eno najdaljših tradicij in najboljše podatke o zmanjšanju kriminalitete, ponovnih kaznivih dejanj in potreb po institucionalizaciji, je v celoti zgrajena na ideji, da mora terapija delovati v vseh sistemih, v katerih živi mladostnik – torej tudi v družini, domačem okolju in s starši. Pri otrocih z izrazitimi CU-potezami klasični programi, usmerjeni samo na otroka ali samo na socialni kontekst, preprosto ne delujejo. Randomizirana kontrolirana raziskava PCIT-CU je pokazala, da standardna oblika PCIT pri tej skupini ne zadostuje, prilagojena verzija, ki cilja na specifične deficite empatije, emocionalne odzivnosti in razumevanje čustev, pa ima pomembno boljše učinke – in v središču teh programov so prav starši in njihov stil vzgoje.

Obvezno sodelovanje staršev je zato zame ne toliko »neprijeten ukrep«, temveč etični minimum: otrok ima pravico, da odrasli okoli njega naredijo vse, kar je mogoče, da preprečijo, da bo njegova razvojna pot šla v smer trajne škode zanj in za druge. Dejstvo je torej, da obvezno sodelovanje staršev pri obravnavi ni represiven, temveč zaščitni ukrep. Pri najzahtevnejših profilih otrok – zlasti pri kombinaciji zgodnje motnje vedenja, CU-potez in več področij delovanja (šola, vrstniki, kriminaliteta) – v mednarodno preverjenih programih, kot so multisistemska terapija (MST), različni modeli »parent management training« ter prilagojene oblike PCIT-CU, obravnava brez aktivnega starševskega sodelovanja preprosto ne deluje. Študije MST in sorodnih pristopov kažejo, da intenzivno delo z družino in okoljem zmanjša kriminalno vedenje, hospitalizacije in potrebe po institucionalni namestitvi, pri čemer se vsak vložen evro povrne večkratno v prihrankih za pravosodje, socialo in zdravstvo.

V vseh resnih programih za mladoletnike s težkimi vedenjskimi motnjami je vključitev staršev in družine temeljni element.

Marsikaj je bilo problematičnega tudi ob sprejemanju t. i. Šutarjevega zakona; ukrepe so na koncu precej omilili – v našem prostoru restriktivni ukrepi očitno niso sprejemljivi. Menite, da bodo sprejeti ukrepi delovali? Kakšni ukrepi bi bili potrebni?

Tukaj je treba biti popolnoma jasen: v slovenskem prostoru se vsaka resna omejitev, vsak strokovno utemeljen varovalni ukrep in vsaka oblika odgovornosti za visoko rizične profile takoj označi za 'radikalno', 'represivno' ali 'preveč restriktivno'. Ta mentaliteta ni zaščitniška – je nevarna. Mehkoba ukrepov pri populaciji z visoko stopnjo CU-potez in dolgo zgodovino agresivnih dejanj ne pomeni humanosti, ampak odsotnost realne zaščite drugih otrok, partnerjev, družin in skupnosti. Preveč tolerance do nasilja in minimiziranje nevarnosti pod krinko najmilejšega ukrepa ni etično ali humano – je strokovno zgrešeno in družbeno neodgovorno.

Težava pri Šutarjevem zakonu – in pri večini sorodnih zakonodajnih iniciativ – je, da smo v Sloveniji izjemno hitri pri simbolnih, na videz humanih gestah, medtem ko smo skoraj paralizirani, ko pride do oblikovanja realnih, operativnih in strokovno utemeljenih mehanizmov za obravnavo najzahtevnejših profilov. Omilitev ukrepov v smeri »manj restriktivnosti« je politično razumljiva; nihče ne želi, da bi ga obtožili uvajanja represije ali prevelike stroge regulacije. Toda strokovno gledano je takšna omilitev problematična povsod tam, kjer govorimo o majhni, a izjemno visoko rizični populaciji otrok in mladostnikov, pri katerih so prognostični markerji za nasilje, recidivizem in instrumentalno agresijo zelo jasni.

Pri tej populaciji varnost ni abstraktna kategorija, ni »čustveni vtis«, ampak zelo konkretno, merljivo in empirično izkazano tveganje, ki ga potrjujejo longitudinalne študije v zadnjih desetih letih. Otroci s stabilnimi callous-unemotional (CU) potezami, visokim instrumentalnim nasiljem, zgodnjimi proaktivnimi agresivnimi vzorci in neodzivnostjo na klasične socialne intervencije sodijo med najtežje razvojne profile v mladostniški forenzični psihologiji. Pri teh profilih ni prostora za »najmilejše mogoče ukrepe« – ne zato, ker bi si kdo želel uvedbe represije, temveč zato, ker je takšna »mehkoba« ukrepov strokovno neprimerna in nevarna.

Mednarodne izkušnje v zadnjem desetletju kažejo izjemno konsistentno sliko: učinkoviti sistemi pri visoko rizičnih mladostnikih vedno vključujejo tri elemente, ki morajo delovati sočasno. Prvi element je zgodnje presejanje in ciljno usmerjena preventiva, ki prepozna otroke s stabilnimi CU-potezami, disocialnimi vzorci ali neodzivnostjo na kazen že v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju. Drugi element je diferencirana, visoko strukturirana obravnava, vključno z metodami MST (Multisystemic Therapy), FFT (Functional Family Therapy), PCIT-CU (Parent-Child Interaction Therapy – modul CU), Wraparound modeli in drugimi pristopi, ki imajo dokazano učinkovitost pri težjih oblikah antisocialnega vedenja. Tretji element pa je vzpostavitev varovanih ali forenzičnih struktur za tiste mladostnike, pri katerih niti intenzivni družinski programi ne zadostujejo. V številnih razvitih zahodnoevropskih državah, ki imajo vzpostavljene učinkovite sisteme za delo z visoko rizičnimi mladostniki, varnost okolice in strokovna obravnava otrok nista nikoli postavljeni v ideološki konflikt. Ne pojmujejo ju kot dva nasprotujoča si pola (»zaščita družbe« proti »pravicam otroka«), ampak kot dve nujni, medsebojno povezani zahtevi, ki morata delovati hkrati.

Preveč tolerance do nasilja in minimiziranje nevarnosti pod krinko najmilejšega ukrepa je strokovno zgrešeno in družbeno neodgovorno.

V teh sistemih je popolnoma jasno, da ni mogoče zagotavljati kakovostne, razvojno usmerjene obravnave, če hkrati ne zagotoviš varnosti otrok, odraslih, zaposlenih in skupnosti. In obratno: ni mogoče zagotavljati varnosti, če otrok ne dobi strokovno prilagojene, intenzivne, dokazano učinkovite obravnave. To ni dilema, ni etični paradoks in ni politični problem. To je osnovno pravilo strokovne prakse: varnost je prvi pogoj obravnave, obravnava pa je pogoj za dolgoročno varnost. V Sloveniji ravno to osnovno načelo večkrat obrnejo na glavo: varnostne ukrepe vidijo kot grožnjo pravicam, nujne in potrebne strokovne ukrepe pa kot »preveč represivne«. S tem pa ne naredimo nič drugega kot oslabljenje obeh: otrok ne dobi ustrezne obravnave, okolica pa ostane nezaščitena. Pri visoko rizičnih profilih so najmilejši ukrepi pogosto najslabši možni ukrepi. Ne zato, ker bi bili »preblagi«, ampak zato, ker niti v teoriji niti v praksi ne morejo obvladati tveganja, ki ga ti profili predstavljajo. Posledice teh napačnih odločitev ne nosijo odločevalci, temveč žrtve.

Torej ukrepi ne bodo delovali?

Prihodnost sistema bo uspešna le, če bomo imeli pogum nedvoumno reči: omejitve, zahteve, struktura in – kadar je nujno – tudi restriktivni ukrepi niso policijska država. So minimalni strokovni standard za zaščito življenja in integritete ljudi. Če tega ne razumemo, potem nismo blizu rešitvi – smo sredi problema in s takšnimi zakoni ga samo poglabljamo oziroma aktivno utrjujemo, ker sprejemamo zakone, ki so pisani za »povprečnega problematičnega otroka«, ki v realnosti ne obstaja. Poleg tega ignorirajo najtežje profile z visokim tveganjem (CU-poteze, instrumentalno nasilje, neodzivnost na kazen) in omilijo ukrepe tam, kjer bi morali biti ti najstrožji in najbolj strukturirani. Poudarjajo »najmilejši poseg« tudi tam, kjer je tak ukrep dokazano neučinkovit in varnostno tvegan. Taki zakoni dajejo politični vtis »humanosti«, a v praksi ogrožajo otroke, družine in skupnost. Poleg tega ustvarjajo sistem, ki je bolj osredotočen na pravice storilca kot na zaščito žrtve, ter ne vključijo ključnih strokovnih mehanizmov – diagnostike, varovanih enot in specializiranih programov.

V Sloveniji varnostne ukrepe vidijo kot grožnjo pravicam, nujne in potrebne strokovne ukrepe pa kot preveč represivne.

Ravno nesrečni primer Šutarjevega uboja je bil morda eden izmed tistih primerov, ki bi ga s preventivnim, predvsem pa z delujočim sistemom morda lahko preprečili.

Znanstveno korektno je reči, da posameznega dogodka za nazaj ne moremo z gotovostjo označiti kot preprečljivega. Za posamezen primer je vedno metodološko nepošteno reči, da bi ga 'zagotovo' lahko preprečili. Lahko pa argumentiramo, da v državah, kjer obstajajo dobro razviti sistemi zgodnjega presejanja za težke vedenjske motnje, vključno s CU-potezami, kjer so vzpostavljeni forenzični oddelki za mladostnike in kjer je starševsko sodelovanje pravno zavezujoče, tveganje za skrajne izide zmanjšujejo bistveno bolj sistematično, kot to počnemo pri nas.

V Sloveniji nimamo niti sodobne diagnostike (MKB-10 ne razlikuje podtipov), niti sistemskih presejalnih poti, niti forenzične strukture za mladoletne, niti obvezne vključitve staršev pri rizičnih primerih. V takem kontekstu je iskreno priznanje, da smo kot sistem daleč od tega, da bi lahko verodostojno trdili, da storimo vse, kar je mogoče, da se takšni primeri zmanjšajo.

Torej – sistemi, ki imajo zgodnje presejanje za CU-poteze, specializirane programe in forenzične oddelke za mladoletnike, imajo jasne poti, kako ravnati z otroki in mladostniki, pri katerih se kažejo stabilno, proaktivno nasilje, pomanjkanje empatije in nereagiranje na klasične ukrepe. Pri teh mladostnikih se tveganje z leti ne zmanjšuje, ampak praviloma povečuje, če ni ustrezne intervencije. V takih sistemih je bolj verjetno, da bo mladostnik z zelo rizičnim profilom zgodaj identificiran, več let intenzivno obravnavan v posebnem okviru in pod nadzorom. Posledično se verjetnost najhujših izidov – čeprav je nikoli ne moremo zvesti na nič – zmanjša. Pri nas tega mehanizma praktično ni. Če otrok ali mladostnik s CU-profilom ne ustreza klasični psihiatrični sliki in ni »ozdravljiv« v kratki bolnišnični epizodi, hkrati pa zavodi nimajo pogojev za varno in dolgotrajno obravnavo, potem preprosto ostane v sistemski praznini.

Zato bi raje, kot da za nazaj ugibamo, ali je bil konkreten primer striktno preventabilen, postavila drugo vprašanje: ali imamo sistem, ki bi tak profil sploh zaznal, ga pravilno diagnosticiral, ga namestil v ustrezen program in ga spremljal toliko časa, kot je to potrebno? Odgovor je, žal, ne.

Leta v zavodu nikoli niso bila zgolj delovno mesto; zame je bil zavod del življenja.

Kmalu po izstopu iz fokalne skupine ste še sporočili, da boste ravnateljica Strokovnega centra Planina le še do avgusta 2026. Kako gledate na vsa ta leta, ki ste jih preživeli v zavodu – kaj so vam dala, morda tudi kaj vzela? Kaj so vas vaši varovanci naučili?

Leta v zavodu nikoli niso bila zgolj delovno mesto; zame je bil zavod del življenja. Ker sem sama kot mladostnica prehodila institucionalno izkušnjo, so bili mladostniki, ki sem jih spremljala, vedno več kot uporabniki sistema – bili so ljudje, ki sem jih razumela na visceralni ravni in jih imela iskreno rada. Ker sem tudi sama kot mladostnica prehodila del te poti, sem te otroke razumela globoko in neposredno – ne le strokovno, ampak iz lastne izkušnje, iz poznavanja njihove notranje realnosti. Prav to me je skozi leta znova in znova soočalo s spoznanjem, kako velik razkorak obstaja med tem, kar ti mladi potrebujejo, in tem, kar jim država dejansko omogoča.

Ta leta so me izurila, izostrila in zelo jasno postavila na realna tla: sistem ni zatajil zaradi otrok, ni zatajil zaradi strokovnjakov na terenu – zatajil je zaradi političnih odločitev, ki so se desetletja sprejemale brez strokovne hrbtenice. Zaradi birokratskega nerazumevanja najtežje mladostniške psihopatologije. Zaradi ideoloških bitk in akademskih krogov, ki vztrajajo v konceptih, ki jih sodobna znanost že dolgo presega. In zaradi strukturnih pomanjkljivosti, ki jih vsi vidimo, a politika vztrajno odlaša pri njihovem reševanju.

Otroci in mladostniki v zavodu so me naučili, da 'hudih' otrok ni – so hude posledice strokovnih in političnih odločitev, ki so otroke prepustile naključju, pomanjkanju ali napačnim prioritetam. Naučili so me tudi, da nasilja ne smemo idealizirati, a ga tudi ne moremo demonizirati brez razumevanja njegove razvojne logike: največje tveganje nastane tam, kjer se strokovna pomoč ustavi zaradi politične neodgovornosti.

Hkrati so me ta leta naučila še nečesa: da želje po sistemskih spremembah ne moreš več nositi izključno znotraj sistema, ki se sam od sebe ne želi premakniti. Ostajam predana svojemu področju – razvojnoforenzični psihopatologiji – vendar svoje delo nadaljujem zunaj javnega sektorja, kjer lahko delujem svobodneje, učinkoviteje in z več integritete. V zasebnem prostoru bom lahko delala to, za kar vem, da je potrebno: povezovala znanost in prakso, razvijala protokole, izobraževala strokovnjake in ustvarjala strukture, ki jih sistem že predolgo ni bil sposoben vzpostaviti. V zasebnem prostoru lahko neodvisno razvijam protokole, prakse in izhodišča, ki temeljijo na empiričnih modelih, ne na političnih »povezovalnih« kompromisih. Če sem se česa naučila v teh letih, je to, da spremembe ne nastanejo zaradi lepih besed, temveč zaradi jasnih konceptov, strokovne hrbtenice in poguma, da rečeš: Dovolj je. In to je moj korak dalje.

Sistem ni zatajil zaradi otrok ali zaradi strokovnjakov na terenu – zatajil je zaradi političnih odločitev, ki so se desetletja sprejemale brez strokovne hrbtenice.

V zasluženem pokoju vas čakajo tudi novi izzivi, v načrtu imate še en doktorat, pravite, da ga boste opravili v tujini. Gre za doktorat iz psihologije – katerega področja se boste lotili in na kakšen način boste uporabili to znanje?

Doktorski študij v tujini sem do nekaj dni nazaj razumela kot priložnost, da poglobim raziskovalno delo na področju, ki ga v praksi že dolgo živim: razvojnoforenzična psihopatologija otrok in mladostnikov, s posebnim poudarkom na CU-potezah, zgodnjih razvojnih poteh do težkih antisocialnih izidov in učinkovitih intervencijskih modelih. V literaturi je v zadnjih letih veliko napredka – od nevrobioloških raziskav do študij o mallejabilnosti (plastičnosti, zmožnosti preoblikovanja, op. a.) CU-potez in učinkovitosti specifičnih programov – vendar veliko tega znanja še ni prevedenega v nacionalne sisteme, kot je slovenski. Moja ambicija je bila, da to, kar bom raziskovala in se naučila v okviru doktorata, ne ostane zgolj v akademskem prostoru, ampak da se prevede v konkretne protokole, smernice in strukture – od diagnostike do obravnav in sistemskih rešitev. Ne zato, da bi imeli še en teoretični dokument, ampak zato, da bi imeli sistem, ki ve, koga ima pred sabo, in ki zna z najzahtevnejšimi otroki delati na način, ki je resnično strokoven, etičen in varnostno odgovoren.

Moje akademske ambicije ostajajo jasne in dolgoročno nespremenjene, vendar pa se je v zadnjih dneh moj notranji kompas neizogibno preusmeril. Oseba, ki jo ljubim, je doživela nenaden srčni zastoj in zahtevno intenzivno zdravljenje, obdobje umetne kome in postopnega prebujanja pa je na novo postavilo razmerje med tem, kar je nujno, kaj je potrebno, in tem, kar lahko počaka in kaj je sedaj bagatela (še včeraj pa je bilo pomembno). Trenutno je zame najpomembnejše, da sva skupaj, da je njegovo okrevanje stabilno in da proces nosiva v dvojini, ki jo doživljam kot novo središče svojega življenja. Doktorski študij pri tem ne izgublja vrednosti – ostaja del mojih dolgoročnih načrtov – vendar ga v tem obdobju zavestno odlagam, ker želim biti tam, kjer sem zdaj najbolj potrebna in najbolj živa. Ko bova ponovno stala na trdnih tleh, bo prišel čas tudi za nadaljevanje akademske poti.

Spremembe ne nastanejo zaradi lepih besed, temveč zaradi jasnih konceptov, strokovne hrbtenice in poguma, da rečeš: Dovolj je.

(D229: 18-22)