Angelika Mlinar in njeno nikoli hoteno slovensko državljanstvo

Že tedne se nam pred očmi vrti zgodbo o Angeliki Mlinar in njenim procesom pridobivanja slovenskega državljanstva. Namreč pogoj za delovanje v slovenski vladi je, ne boste verjeli, slovensko državljanstvo. In to kljub temu, da lahko pri nas opraviš skoraj karkoli brez tega nadležnega papirja. Črpaš socialne pravice, stalno bivaš, imaš podjetje in še kaj. Dokaz tega pa niso samo stotine priseljencev z bivše Jugoslavije, ki z lažnim prebivanjem in službami v Sloveniji zajedajo našo socialo in zdravstveni sistem. Dokaz tega je tudi Angelika Mlinar.



Namreč trenutno nam Alenka Bratušek na vsak način želi predstaviti Angeliko Mlinar kot koroški meteorit z uspešno mednarodno kariero, ki si na vsak način želi prileteti Sloveniji na pomoč. Najprej kot kandidatka za evropsko poslanko, sedaj v funkciji ministrice brez resorja, pristojne za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Na kratko: za črpanje evropskega denarja.

Toda, ali je Angelika Mlinar res tako nepopisan list, kar se tiče Slovenije? Namreč pred pričetkom svoje »zamejske« politične kariere je Mlinarjeva delala v Bruslju. Svojo vidno politično pot pa je izgleda začela kot vodja kampanje leta 2008 za Rudija Vouka.

Z Voukom kot glavnim kandidatom za Koroško je stranka Liberalni forum na avstrijskih Državnozborskih volitvah leta 2008 prejela 1,5 % glasov. Kar seveda ni bilo dovolj za kakšno obetavno službo, je pa v tem času Mlinarjeva nabrala nekaj nazivov v manj pomembnih organizacijah ter se pozicionirala na zamejskem zemljevidu z vodenjem Narodnega sveta koroških Slovencev med majem 2009 in julijem 2010.

Njena politična pot v Avstriji pa jo je potem peljala skozi liberalno stranko NEOS, kjer je bila leta 2014 kot nosilka liste izvoljena za Evropsko poslanko.

In v vsem tem času njene kariere je ni zanimalo slovensko državljanstvo, niti, kot zgleda, slovenska politika.

Vmes pa je Angelika Mlinar zanimivo raztegnila pojem »zamejskega« Slovenca. Kajti z njenim takratnim partnerjem Stefanom Vavtijem,sta leta 2006 kupila stanovanje na »slavni« Gradaški ulici, kjer najdemo tudi Mira Senico, Katarino Kresal in še koga iz podobnih krogov. Pred tem pa naj bi skupaj bivala na Wolfovi v centru Ljubljane. Od leta 2006 do leta 2014 pa je imela Angelika Mlinar v Trnovem registriran tudi s.p. za podjetniško in poslovno svetovanje, ki je na koncu, pred njenim povratkom v Bruselj v funkciji avstrijske evropske poslanke, končal v rdečih številkah. In v vsem tem času njene kariere je ni zanimalo slovensko državljanstvo, niti, kot zgleda, slovenska politika.

Temu navkljub velja sklepati, da se z Alenko Bratušek ne poznata ravno od včeraj. Namreč partner Mlinarjeve, Stefan Vavti, je že stalnica slovenskega bančnega sistema od UniCredita do Sparkasse banke. Zanimivo pa je bil leta 2009 imenovan za enega izmed nadzornikov v Mercatorju, kjer je zastopal interese UniCredita. Njegov mandat pa se je bližal koncu ravno, ko se je s prodajo Mercatorja ukvarjala vlada Alenke Bratušek. Toda, če vprašate Alenko Bratušek, je Angelika Mlinar uspešen obraz, ki je novost na slovenski politični sceni.

Naturalizacija v čigavem interesu?

Slovenci smo Angeliko Mlinar po bližje spoznali preko evropskih volitev, kjer je na koncu zanjo glasovalo 15.311 ljudi. Stranka Alenke Bratušek pa je prejela 19.369 glasov ali 4,02 % glasov. Stranski produkt vsega tega pa je, da smo prvič lahko izmerili »nacionalni interes«. Namreč to je argument »naturalizacije« Angelike Mlinar: da je to v nacionalnem interesu. Čeprav zakon, ki to opisuje pravi naslednje: »Državljanstvo Republike Slovenije lahko pridobijo tudi osebe, ki so dopolnile starost 18 let, če njihov sprejem koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov …« Morda je imenovanje Angelike Mlinar v interesu Alenke Bratušek ali Marjana Šarca. Gotovo pa ne gre za nacionalni interes.

Sploh pa ne gre za nacionalni interes, ko gledamo, za katero funkcijo gre. Ministrica brez listnice za črpanje evropskega denarja. Ministrstvo, ki je v razsulu že leta in mu čas vladavine SAB ni čisto nič pomagal, da bi ugledal luč na koncu tunela. Čeprav bi si verjetno številni zaposleni želeli, da bi bila ta luč kar prihajajoči vlak. Kajti večje blamaže od tega, da izjemno drag operacijski in poročevalski računalniški sistem, ki smo ga zasnovali v Sloveniji na ocenjevanju Evropske komisije suvereno pogrne, si težko privoščimo. V nacionalnem interesu bi morda bilo uvoziti nemškega, avstrijskega ali švedskega ministra za to področje. Pa ko smo pri tem, še nekaj sto davčnih revizorjev, delovnih inšpektorjev ter družinskih zdravnikov.

Povprečnih politikantov, ki so pripravljeni prevzeti kako ministrstvo, imamo v Sloveniji pa ja dovolj.

Zanimivo je tudi to, da se Angelika Mlinar vedno znova spomni na svojo »zamejskost« potem, ko izgubi možnosti za kako novo službo. Bodisi v Avstriji ali Sloveniji. Tako je bila junija letos izvoljena za eno izmed petih podpredsednikov mednarodne Federativne zveze evropskih narodnosti. Zanimivo, da ni iskala priložnosti v Sloveniji, če jo le-ta že tako zanima. Kako bo to delo združevala z ministrovanjem, še ni znano.

Na koncu dneva je jasno eno: "uvoziti" političarko, ki je uspešno kandidirala za relevantno funkcijo samo enkrat, pa še takrat na tujem valu popularnosti, drugače pa si je vedno znova polomila zobe na volitvah, gotovo ni v nacionalnem interesu.

Tudi "nacionalističnega" argumenta o tem, da gre za Slovenko, ki živi in dela zunaj slovenskih meja ter je pripravljena delati v Sloveniji, za Slovenijo, ne sprejemam. Tako romantiziranje naših zamejcev in zdomcev je škodljivo. Njihov izvor jih v polnosti ne definira, saj ne gre več za povojno generacijo, niti za generacijo ali posameznico vzgojeno v ideološko homogenem okolju. Primerjati Mlinarjevo denimo z Bajukom je tako neprimerno in celo žaljivo do Bajuka ter dediščine argentinskih Slovencev.

Angelika Mlinar je Slovenka, je zamejka, je liberalna političarka s povprečno kariero ter zanimivimi političnimi povezavami, ki si v Sloveniji želi voditi pomembno ministrstvo. Dajmo se torej pogovarjati o tem in ne o njenem potnem listu. Kajti za to gre: kaj in kako bo delala; ne koliko državljanstev ima. In o tem ne vemo ničesar. Vemo le to, da je uspešno krmarila skozi katerikoli sistem tako, da je imela nekaj od tega. Takih povprečnih politikantov, ki so pripravljeni prevzeti kako ministrstvo, imamo v Sloveniji pa ja dovolj.

Če še za to potrebujemo tuji uvoz, pa res najbolje, da zapremo trgovino in se proglasimo za južno avstrijsko provinco. Morda nam bo pa Angelika tudi takrat hotela »stati ob strani«, kot je dejala v svojem letošnjem povolilnem govoru, in se bo predlagala za pokrajinsko predsednico. Proces samopredlaganja ji bo pa gotovo Alenka znala razložiti.