Anketi: Izrisujeta se glavna tekmeca - SDS in SD. Kdo bi lahko postal slovenski Trump?

Uredništvo

21. 11. 2016 ob 6:34
0 komentarjev

Slovenija

Bolj kot se bližamo rednim volitvam (ki se sicer še vedno zdijo daleč v letu 2018), očitneje se v anketah slovenskega javnega mnenja izrisujeta stranki, ki se bosta najverjetneje pomerili za relativno volilno zmago.

To sta Slovenska demokratska stranka (SDS) in Socialni demokrati (SD), ki ju v takšnem vrstnem redu na vrh podpore strankam postavljata obe dosedanji novembrski anketi slovenskih televizij: tista TV Slovenija (Ninamedia) in Planeta (Episcenter).

Kot je včeraj poročal Planet TV, bi SDS po raziskavi Episcentra volilo 21,6 % opredeljenih anketirancev, po Ninamediji iz preteklega tedna pa 23,6 % opredeljenih.

SD bi na drugem mestu po Episcentru dobil 12,8 % podporo, po Ninamediji pa 21 % opredeljenih glasov.

V obeh raziskavah se na tretjem mestu nahaja SMC z 12 %, oziroma 18 % podporo. Četrta je ZL z 11,2 %, oziroma 12 % opredeljenih po Ninamediji, peta NSi 11%, oziroma 10,5 % ter šesti DeSUS s 4,6 % po Episcentru ter 8,4 % po Ninamediji.

Episenter s tem zaključi nabor strank, ki bi se uvrstile v parlament, Ninamedija pa tja ponovno postavlja Slovensko ljudsko stranko s 4,6 % opredeljenimi glasovi.

A glavna neznanka, ki zna na volilni dan temeljito premešati strankarski vrstni red, je dobrih 40 % neopredeljenih volivcev - takšnih, ki pravijo, da ne bi šli na volitve ali ne znajo navesti, katero stranko bi volili. Če k temu dodamo še informacijo, ki jo navaja Dnevnik, da je 45 % vprašanih nezadovoljnih tako z vlado kot z opozicijo, je po sklepanju tega časnika to priložnost za "slovenskega Donalda Trumpa".

KOMENTAR: Uredništvo

Kdo bi bil slovenski Trump?

Nezadovoljstvo nad etablirano politiko, ki z Brexitom in Trumpovo zmago na evropski volilni sceni dobiva pomemben zagon, je že dlje časa razvidno tudi iz javnomnenjskega nezaupanja slovenskim strankam in predvsem vladi, podpora kateri se, ne glede na njeno barvo, tradicionalno giblje okrog 33 % in nižje. Veliko število neopredeljenih in pasiviziranih volivcev v teh okoliščinah vsekakor pomeni priložnost za populističnega politika, ki bi ljudi uspel prepričati, da bo deloval drugače od obstoječih političnih struktur. Ta val bosta nedvomno poskušala zajahati dva politika, ki se umeščata močno desno na politični sceni: Aleš Primc in Franc Kangler, morda pa, predvsem v predsedniški kampanji naslednje leto, zna presenetiti še kdo. Čeprav se na prvi pogled in po zgodnjih javnomnenjskih anketah zdi, da je tako Primčev kot Kanglerjev domet vendarle omejen na nekaj odstotkov volilnega telesa, pa prav ameriški primer kaže, da se nikogar ne da vnaprej odpisati, še posebej, ko gre za osebe s potencialno karizmatičnim karakterjem. Zametke tega pa sta v svoji družbeno-politični zgodovini pokazala oba omenjena akterja. Od njune spretnosti pa bo odvisno, ali bosta ugodne razmere znala obrniti v svoj prid.