Božidar Premrl napisal knjigo Glas kamna spod Čavna

Založba ZRC je izdala knjigo Božidarja Premrla z naslovom Glas kamna spod Čavna, zgodbe kamnarjev in zidarjev iz srednje Vipavske doline. Obsežna knjiga obsega skoraj 495 strani in 560 slik.

Raziskovalec kamnite dediščine in njenih ustvarjalcev Božidar Premrl, ki je pred nekaj leti v knjigi Nesmrtni kamen temeljito obdelal zgodovino kamnarstva in kulturo kamna v gornji Vipavski dolini in okolici, v novi obsežni knjigi Glas kamna izpod Čavna obravnava enako tematiko še v srednji Vipavski dolini in jo vsebinsko še razširja.

Avtor je z etnološkega in umetnostnozgodovinskega zornega kota predstavil naravno, stavbno in kulturno dediščino ter njene ustvarjalce.

Ta obsežna monografija je njegova že 24. samostojna knjiga, v kateri obravnava zgodovino kamnarstva in kulture kamna na Primorskem. Avtor je v njej z etnološkega in umetnostnozgodovinskega zornega kota predstavil naravno, stavbno in kulturno dediščino ter njene ustvarjalce v srednji Vipavski dolini od Ajdovščine do Šempasa in Ozeljana v obdobju od srede 15. stoletja do današnjih dni.

Knjiga je pomemben dosežek etnološke in umetnostnozgodovinske stroke

Knjiga se še dodatno odlikuje s sistematičnimi in izčrpnimi predstavitvami ljudskega izrazoslovja za različne kamnine na območju srednje Vipavske doline, opisi nekdanjih ročnih tehnik izboljševanja kmečkih zemljišč, pridobivanja, obdelovanja in vgrajevanja kamna ter prikazi tipičnih primerov kmečkega stavbarstva in njegovih reprezentativnih kamnoseških členov, zlasti portalov. Posebej je treba omeniti tudi tehtna poglavja o sakralni arhitekturi in kamnitih nabožnih znamenjih ter njihovih ustvarjalcih. 

Knjiga se odlikuje s sistematičnimi in izčrpnimi predstavitvami ljudskega izrazoslovja za različne kamnine na območju srednje Vipavske doline.

Knjiga je pomemben dosežek etnološke in umetnostnozgodovinske stroke, saj z objavo ustnih pričevanj kamnarjev, zidarjev in kmečkega prebivalstva o tradicionalnih tehnikah ročnega dela prispeva k ohranjanju nesnovne kulturne in tehniške dediščine, zanimiva pa je tudi za širše slovensko občinstvo.

Slikovite stare kmečke domačije s svojimi portali in portoni

Glas kamna spod Čavna je že štiriindvajseta knjiga, ki jo posveča mojstrom kamna na Primorskem. V njej predstavlja številne kamnoseke, kamnolomce, zidarje in stavbarske mojstre iz podčavenskih vasi z njihovimi življenjskimi zgodbami in imenitnimi deli. Pri tem imajo prav posebno mesto kamnoseki v vaseh pod Čavnom, zlasti v Stomažu in Vrtovinu, ki so s svojim posebnim, podčavenskim stilom dali svojevrsten pečat domačijam v teh krajih.

V knjigi so s podrobnimi opisi ter številnimi fotografijami in risbami prikazane slikovite stare kmečke domačije s svojimi portali in portoni, cerkve in zvoniki, kapelice in nabožna znamenja, sklesana iz kamna. Za domače občinstvo bo knjiga še privlačnejša tudi zaradi besedila, ki se odlikuje po tem, da je v njem v čim večji možni meri zajeta domača govorica.

Različne kamnine in bogastvo ljudskih poimenovanj zanje

Kot je na predstavitvi na ZRC SAZU v Ljubljani 22. oktobra 2026 dejal Božidar Premrl njegova knjiga pomeni še eno belo liso manj na tem strokovnem področju, s katerim se ukvarja že skoraj štiri desetletja. V uvodnih poglavjih je povzel poglavitne geološke in geografske značilnosti obravnavanega območja. Podrobno popisuje različne kamnine in izredno bogastvo ljudskih poimenovanj zanje. Temu logično sledi poglavje o številnih kamnolomih in peskokopih po posameznih krajih, ki so nekdaj dajali kruh krajevnemu prebivalstvu. Novost v primeri z njegovimi dosedanjimi objavami je posebno poglavje o tradicionalnih ročnih načinih izboljševanja sveta, o katerih pričajo nešteti suhi zidovi, groblje in slikovite podzidane kulturne terase. Lapidarne orise »kamnarsko najbolj aktivnih« vasi je v knjigi dopolnil in popestril s poglavjem o »ljudski geografiji« Vipavske doline in z njo povezanih vaških zbadljivkah ali špotljivkah.

Poglavje o podeželskemu oziroma kmečkemu stavbarstvu

Zajetno poglavje je posvetil podeželskemu oziroma kmečkemu stavbarstvu, v katerem razčlenjuje splošne značilnosti kmečkih domačij, v nadaljevanju pa je podrobneje predstavil kamnoseške člene kmečkih stavb. Največ prostora in slikovnega gradiva je namenil portalom in portonom kot najbolj reprezentativnim kamnoseškim izdelkom, ki jih obravnava tako v zgodovinskem kot v tipološkem pogledu. Najbolj izčrpno je predstavil v besedi in sliki portale v podčavenskem stilu, ki dajejo poseben pečat kamnoseštvu in stavbarstvu tamkajšnjih vasi. V tem poglavju je torej avtor doslej odkritim in opisanim regionalnim in vaškim kamnoseškim stilom (repentaborski, avberski, volčjegrajski) dodal še en zanimiv, a doslej spregledan krajevni kamnoseški stil.

Prikaz dejavnosti kamnolomcev, minerjev in kamnosekov

V posebnem poglavju obravnava zidanje cerkvenih stavb, pri čemer se je omejil na tiste cerkve in njihove stavbne faze, za katere je v pisnih ali ustnih virih dobil podatke o mojstrih, ki so jih zidali ali klesali kamen zanje. Opisom cerkva je pridružil tudi nekaj zanimivih kapelic, sklesanih iz kamna.

V drugem in tretjem delu knjige je podrobno opisal nekdanje ročne načine pridobivanja in obdelave kamna, torej dejavnosti kamnolomcev, minerjev in kamnosekov. Kamnarski dejavnosti sledijo opisi raznovrstnih zidarskih del in tradicionalnih zidarskih običajev.

Biografije kamnarjev in zidarjev ter drugih s kamnom povezanih delavcev

Četrti del knjige obsega delovne biografije kamnarjev in zidarjev ter drugih s kamnom povezanih delavcev, ki si sledijo po krajevni pripadnosti. Začenjajo se z Lokavcem pod Čavnom, kjer se je v 17. stoletju rodil sloviti altarist Mihael Kuša, dobrih sto petdeset let kasneje pa njegov soimenjak in »zidarski umetnik« Miha Blažko, kakor se je podpisoval na svoje načrte. V petem poglavu je temeljito in izčrpno predstavil brusarsko in oslarsko dejavnost, ki je bila na obravnavanem območju najbolj razvita v Stomažu in Lokavcu.

Ustno izročilo o delovnih poteh in življenjskih zgodbah kamnarjev

Od še živečih zidarjev, potomcev nekaterih kamnosekov ter številnih starejših kmečkih poznavalcev in pripovedovalcev je Božidar Premrl zlasti v zadnjem desetletju 20. stoletja izvedel veliko ustnega izročila o njihovih delovnih poteh in življenjskih zgodbah, o načinih dela ter o kamnoseških ali gradbenih delih, ki so jih ustvarjali ali sodelovali pri njih. Poleg vsebine njihovih pripovedi je poskušal v čim večji meri zajeti tudi njihovo slikovito domačo govorico, ki je zanimiva že sama na sebi, obenem pa tudi odseva razmere in duha časa.

Tako kot za Premrlova dosedanja dela s tako tematiko je tudi za to in sicer še v večji meri značilno, da ohranja domačo narečno govorico in daje poudarek domačemu (tudi žargonskemu) strokovnemu izrazju, ki je na koncu knjige obrazloženo v obsežnem slovarju narečnih in žargonskih izrazov na koncu. Pohvala velja tudi za slovarček strokovnih izrazov.

Božidar Premrl in  »kamnarski zemljevid« Primorske

Božidar Premrl je na »kamnarskem zemljevidu« Primorske doslej s svojimi objavami v knjigah, člankih, predavanjih in, kot pove, nekaterih še ne objavljenih besedilih, že veliko območij. »Če jih naštejem od juga proti severu, sem to tematiko bolj ali manj izčrpno obdelal na Kraškem robu nad Istro, deloma v Brkinih in na Pivki, na velikem delu Krasa, na Vrheh med Krasom in gornjo Vipavsko dolino, v gornji Vipavski dolini in na Gori nad njo, na Banjški in Trnovski planoti, v Goriških brdih, na Šentviški planoti in deloma v Idriji.« V teh delih je precejšen poudarek na cerkveni arhitekturi, na kamnitih nabožnih znamenjih, predvsem kamnitih križih, ter na epigrafiki in drugih znakih v kamnu.

Večina pripovedovalcev se je poslovila od tega sveta in jih ne morem več vprašati ...

Še to, avtor te knjige, v katero je vložil izjemno veliko truda in dela, je v zadnjem odstavku zapisal (str. 446): »Ko sem med pisanjem te knjige v svojih zapiskih, ki sem jih delal na raziskovalnih poteh po Vipavski dolini pred tridesetimi in več leti, prebiral, kaj vse so mi takrat vedeli povedati preprosti kmetje, kamnarji in zidarji, sem se zmerom bolj zavedal, kako srečen sem, da sem jih še pravočasno obiskal in izprašal. Večina teh odličnih pripovedovalcev, ki so zrasli iz domače zemlje ter ostali tesno povezani z njo in svojim okoljem, se je že poslovila od tega sveta in jih ne morem več povprašati za kakšno dodatno pojasnilo tega, kar so mi povedali.

Žal mi je tudi, da se jim nisem mogel še za njihovega življenja oddolžiti s to knjigo, ki jo posvečam njihovemu spominu. V njej se bo vsaj do neke mere ohranilo in kot tako imenovana nesnovna dediščina živelo njihovo izročilo o domačem kamnu in raznovrstni kamnarski dejavnosti, temelječi na tem naravnem bogastvu. Poleg tega v njej iz anonimnosti prihajajo na dan številne zgodbe ljudi, ki so v potu svojega obraza z ročnim delom in občutkom za lépo ustvarjali raznovrstna, tudi najimenitnejša dela iz kamna. Iz teh človeških zgodb razbiramo njihov odnos do narave, do dela, do življenja in do sveta, obenem pa lahko opažamo, kako se v njihovih usodah zrcalijo takratne zgodovinske razmere.«

K temu naj dodam, da podobno tudi jaz doživljam občutke, koliko priložnosti je bilo pri raziskovalnem delu na terenu zamujenih in koliko ljudi je medtem umrlo, tako da jih nimam(o) več možnosti vprašati za marsikaj. In da si kabinetni »zgodovinarji« s tem ne belijo glave. Hodijo v službo.