Antijanša refleks

Privzeta profilna slika
Robert Hlede
Vir: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK
»Na volitvah izražena volja ljudi je jasna in nedvoumna sprememba političnega programa na čelu države, ne samo v vsebinskem smislu, temveč tudi v sestavi in barvi bodoče koalicije. Ta ima v programski sorodnosti, ko gre za gospodarstvo, davke, zdravstvo in boj proti korupciji, v parlamentu 48 glasov. Edina ovira za njen nastanek je en sam človek, ki pa hkrati k njej prispeva največ svojih poslancev.« (Rok Čakš, Zanima.me, 8.4.2026)

Uporabljen citat ni namenjen kritiki zapisanega, ampak sem ga uporabil za izhodišče svojega razmišljanja o fenomenu »antijanša« ali »antijanševskem refleksu«. Omenjeni novinar v citatu namreč jasno namiguje, kdo je tisti, ki predstavlja oviro za nastanek desnosredinske koalicije. Seveda je s tem mislil na Janeza Janšo in s tem posredno pokazal, da tudi sam razmišlja v okviru dolgoletnega vzorca, ki se je v Sloveniji vzpostavil kot samoumeven odpor do Janše in njegovega političnega delovanja. Ta odpor je v Sloveniji postal tako močan, da ga mnogi sprejemajo brez tehtnega premisleka in kot odziv, ki se mora sprožiti ob vsakem dogodku, povezanim z Janšo.

Dolgoletno medijsko in siceršnje ponavljanje mantre »samo, da ni Janša« je postala stalnica v slovenski družbi. Prav neverjetno je, da je z Janšo obremenjenih vsaj polovica Slovencev, da so z njegovim imenom obremenjeni do te mere, da ga ne dojemajo več kot možno politično izbiro, temveč kot simbol, ki sproža negativni čustveni odziv, pogojen tudi s pregovorno slovensko zavistjo in škodoželjnostjo, z elementi diskvalificiranja ter izključevanja tistih, ki drugače mislijo.

Ko se politika začne dojemati skozi prizmo osebne obremenjenosti z nekom, se prostor za trezno presojo bistveno zoži. Takšna obremenjenost neizogibno vodi v polarizacijo — ne zaradi posameznika samega, temveč zaradi načina, kako se družba odziva na določenega posameznika. Povedano drugače: polarizacijo ustvarjajo tisti, ki jo s svojimi odzivi in interpretacijami vzdržujejo, ne pa posameznik sam po sebi.

Polarizacijo ustvarjajo tisti, ki jo s svojimi odzivi in interpretacijami vzdržujejo, ne pa posameznik sam po sebi.

Dokaz nepojmljivega odpora in celo sovraštva do Janše je tudi dejstvo, da se mu v celotnem obdobju njegovega političnega delovanja, poleg domnevne koruptivnosti, podtika bodisi domnevna nezakonita ravnanja ali pa vpletenost v različne afere. Naj spomnim na najbolj odmevne primere. Med njimi so domnevno trgovanje z orožjem, afera »Depala vas«, afera »Patria«, afera v zvezi z nakupom zemljišča oziroma hiše v Trenti ter pred nedavnimi parlamentarnimi volitvami afera »Black Cube«, v kateri naj bi s pomočjo tujih obveščevalnih služb pripravljal oziroma izvajal konspirativne dejavnosti. Ob tem je pomenljivo, da nobeno od očitanih dejanj ni bilo in ni podprto z dokazi.

Janez Janša je politik z večplastnim značajem, v katerem se prepletajo tako vrline kot slabosti. Med slednje sodijo nekatere njegove značajske lastnosti (denimo, da trmasto vztraja pri svojih stališčih) kot tudi precej nenavadna stališča do določenih vprašanj. Med takšna sodijo denimo njegova stališča glede meje s Hrvaško ali pa odklonilen odnos do uvedbe nepremičninskega davka, ki bi — ob pravični in progresivni ureditvi — nedvomno prispeval k normalizaciji nepremičninskega trga, skratka davka, ki ga Slovenija kot ena redkih evropskih držav še nima.

Med njegovimi slabostmi bi se seveda našla še kakšna, a te ne prevladujejo nad vrlinami, ki jih ima. Ena vidnejših vrlin je njegova izrazita sposobnost vodenja kot tudi to, da zna prevzeti odgovornost in sprejemati odločitve v zahtevnih okoliščinah. V tem smislu ga je mogoče opredeliti kot politika, ki razmišlja trezno, strateško in dolgoročno. Njegove vodstvene sposobnosti oziroma vrline je že večkrat izkazal. Ne le v času osamosvajanja Slovenije, ampak tudi kasneje, kot predsednik SDS-a in kot trikratni predsednik slovenske vlade.

Foto: Jaka Krenker / Domovina

Da je Janša trn v peti slovenskim levičarjem, je razumljivo (če zaradi drugega ne, ker je bil »nekoč« njihov in o njih veliko ve), z opombo seveda, da taisti levičarji pozabljajo, da jih prav umetno ustvarjeni »antijanševski refleks« skozi vrsto let ohranja na oblasti, nenavadno in rekel bom tudi bizarno pa je, da se nad Janšo spotika tudi veliko desničarjev, vključno z desnimi političnimi analitiki in komentatorji.

Vsi Janševi nasprotniki pozabljajo, da se Janša ni postavil sam na čelo SDS-a, ampak da so ga za predsednika (in to že večkrat) izvolili člani te stranke, predvsem pa pozabljajo na dejstvo, da SDS pod Janševim vodstvom, v nasprotju z drugimi desnimi strankami, ki ostajajo na približno enakih odstotkih dobljenih volilnih glasov, dobi na vsakokratnih parlamentarnih volitvah vedno več glasov volivcev in krepi svoj primat na desnem političnem polu.

V času, ko še ni jasno, kdo bo sestavljal vladajočo koalicijo in kdo bo prevzel vodenje vlade, se pojavljajo tudi pobude, da naj bi se Janša v dobro države umaknil iz kombinacij za sestavo (desno-sredinske) koalicije oziroma prepustil vodenje vlade nekomu drugemu. Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj pa naj bi se politik z dolgoletnimi izkušnjami, izrazito prepoznavnostjo in dokazano sposobnostjo vodenja, umaknil politikom, ki teh lastnosti nimajo ali vsaj ne v enaki meri, ali pa celo kakšnemu voditelju manjše politične stranke, ki je prvič prestopila parlamentarni prag?

Poskusi umikanja politika, ki ima za seboj podporo tretjine volivcev, so milo rečeno nespodobni, z vidika običajnih povolilnih dogajanj oziroma pogajanj pa tudi neresni. Če bi namreč Janša na to pristal, bi se izneveril svojim volivcem, bi to bilo podobno, kot če bi Pogačar na prestižni kolesarski dirki prepustil zmago nekomu zato, ker si slednji to neizmerno želi.

Poskusi umikanja politika, ki ima za seboj podporo tretjine volivcev, so milo rečeno nespodobni, z vidika običajnih povolilnih dogajanj oziroma pogajanj pa tudi neresni.

Kot se to zgodi pri vsakem dolgoletnem političnem akterju, se bo tudi Janša slej ko prej umaknil iz politike, in šele takrat bo jasno, kaj pomeni njegov umik iz slovenske politike, ali bo z njegovim umikom desni politični pol pridobil ali pa izgubil. Osebno ocenjujem, da bo z Janševim umikom slovenska desnica več izgubila kot pridobila.

V izogib napačnemu sklepanju naj povem, da nisem podpornik oziroma volivec SDS-a — to stranko sem volil samo enkrat, in sicer na zadnjih evropskih volitvah, in še takrat iz povsem taktičnih razlogov 

Ocenjujem, da bo z Janševim umikom slovenska desnica več izgubila kot pridobila.
Izbrano za naročnike
Mladi ne bodo slepo sledili
Predhodni postopek Terčeljeve beatifikacije ni ustavljen, je pa (pre)počasen
Kaj je komuniciranje?
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Janez Janša in mag. Andrej Šircelj, Slovenska demokratska stranka (SDS): Treba je iti na volitve in vzeti s sabo zdravo pamet
  • 14. 03. 2026
Šefi strank bodo sneli rokavice: začenja se uradna volilna kampanja
  • 19. 02. 2026
Janez Janša: vlada nam kriminalna združba, čas je, da ji pokažemo vrata, vrata zapora
  • 15. 03. 2026