Šah mat desnice

In vendar se Janez Janša kljub tveganjem, ki so s tem povezana, ni odrekel sestavi desne koalicije in še četrtemu vodenju vlade ter tako ponovno dokazal svojo sposobnost in politično spretnost pri premagovanju vsakršnih ovir. Janša uradno sicer še ni predsednik vlade, a njegova izvolitev po potrditvi koalicijske pogodbe s strani organov strank nastale koalicije je zgolj še formalnost.

V povolilni kombinatoriki, kdo naj bi sestavljal koalicijo, je največji osmoljenec relativni zmagovalec volitev Robert Golob s svojim Gibanjem Svoboda. Golob, vidno načet v svoji namišljeni veličini in izgubljen v igri realnih številk, je v povolilnem pokru izgubil igro in iz nje izšel kot veliki poraženec. Ne neki način se je ponovila zgodba Zorana Jankovića iz leta 2011, ko ta kljub zmagi na parlamentarnih volitvah ni uspel sestaviti koalicije in vlade, ampak je to namesto njega uspelo narediti drugouvrščenemu na volitvah Janezu Janši s svojo SDS.

Namesto da bi se dosedanja koalicija sprijaznila z dejstvom, da so bile desne politične stranke spretnejše od nje pri vzpostavljanju koalicije, poniglavo opleta o prevari volivcev s strani nastale koalicije. Resnična prevara volivcev se je zaradi številnih neizpolnjenih obljub in škodljivih ravnanj Golobove vlade zgodila v preteklem mandatu, ne pa z nastankom sedanje koalicije.

Golob, vidno načet v svoji namišljeni veličini in izgubljen v igri realnih številk, je v povolilnem pokru izgubil igro in iz nje izšel kot veliki poraženec.

O oblikovanju nove parlamentarne večine

Nastanek desne koalicije je deloma nakazoval že rezultat parlamentarnih volitev, saj je na njih desni politični pol v skupnem seštevku dobil več glasov volivcev kot levi politični pol, še veliko bolj pa je njen nastanek nakazovala izvolitev Zorana Stevanovića na mesto predsednika parlamenta, s čimer se je oblikovala sicer še nejasna, a vendarle »neka« parlamentarna večina.

Zaradi osebnih zamer v preteklosti, nekaterih programskih razlik in oportunističnih ali nepremišljenih Logarjevih in Stevanovičevih predvolilnih obljub (s kom ne bosta šla v koalicijo) pa ta parlamentarna večina ni predstavljala naravne večine, ampak kvečjemu večino v nastajanju. Prav zato je bilo politično modro, da začasna parlamentarna večina ni podlegla pritisku večinskih medijev in javnosti za takojšnjo sestavo koalicije, ampak si je vzela čas za razmislek, vzpostavitev zaupanja in za vsebinsko ali programsko usklajevanje.

Pred nastankom desne koalicije so se pojavila ugibanja, kaj bo naredil Janez Janša – ali bo kljub drugačnim napovedim z njegove strani tvegal s sestavo manjšinske (ali bolje rečeno »lebdeče«) koalicije ali pa se bo zavzel za predčasne volitve. Da gre za »lebdečo« koalicijo, kažejo številke: v najboljšem primeru ima ta brez glasov manjšinskih poslancev zagotovljenih 43 glasov, dodatnih pet pa je (ali bo) odvisnih od »vsakokratne dobre volje« zunajkoalicijske partnerice ali stranke Resni.ca. No, Janša je ponovno dokazal, da se ne boji izzivov, in se odločil za sestavo takšne koalicije ter vodenje vlade.

Janša je ponovno dokazal, da se ne boji izzivov, in se odločil za sestavo takšne koalicije ter vodenje vlade.

Najšibkejši oziroma najranljivejši člen znotraj koalicije so Logarjevi Demokrati, saj gre za neizkušeno in nazorsko heterogeno stranko, kar predstavlja določeno tveganje pri delovanju koalicije. Ta koalicija bo izpeljala celoten mandat le pod pogojem, da katera od koalicijskih strank ne bo podlegla zakulisnim dejanjem opozicije in če se ne bodo znotraj koalicije odpirale programske razlike, ampak bo njeno delovanje temeljilo na skupnih programskih točkah in ciljih. V nasprotnem primeru sedanja koalicija ne bo zdržala dolgo.

V javnosti se je pojavila tudi domneva, da Janši ob sedanjih razmerjih v parlamentu ni do sestave koalicije in vodenja vlade, še posebej ne sedaj, ko se zaradi naftne oziroma energetske krize napovedujejo krizni časi, in ob dejstvu, da je Slovenija zaradi nastale proračunske luknje – ta trenutno znaša že več kot dve milijardi evrov – povsem nepripravljena na omenjeno krizo. A Janša je ugriznil tudi v to kislo jabolko, medtem ko so tisti, ki so kritično stanje javnih financ povzročili, »z veseljem« odšli v opozicijo.

O izzivih in zahtevnem mandatu nove koalicije

Prvi med njimi je, da bo imela vladajoča koalicija na nasprotni strani močno opozicijo in celotno levo sfero, vključno z neformalnimi omrežji v ozadju, predsednico države, ustavnim sodiščem, večinskimi mediji, aktivističnimi nevladniki in paradoksalno s sindikati, ki bi po vsej logiki morali podpirati prizadevanje koalicije za boljši gmotni položaj delavcev, ne pa temu nasprotovati. To je še toliko bolj nelogično ob misli, da sindikati oziroma njihovi predstavniki – tako nekdanja predsednica največjega sindikata Lidija Jerkič, pa tudi »večni« sindikalist in mešalec megle Branimir Štrukelj – ne znajo pojasniti, zakaj so proti zvišanju neto plač delavcev.

V demokraciji je opozicija nekaj normalnega, problematično pa je, če opozicija namesto predlaganja rešitev v skupno dobro deluje na ideološki osnovi, spreobrača dejstva in straši ljudi pred napovedanimi ukrepi koalicije oziroma nastajajoče vlade. Čeprav je pričakovati ideološko, populistično in razdiralno delovanje opozicije v parlamentu in zunaj njega, bi bilo napačno, če bi ali bo sedanja koalicija ponovila ravnanja prejšnje koalicije oziroma podlegla skušnjavi, da sedanji opoziciji vrne vse tisto, kar je kot opozicija doživljala v preteklem mandatu. Dosedanja koalicija je namreč že dovolj kaznovana s tem, da je izgubila volitve in možnost ohranitve oblasti.

Vladajoča koalicija bo imela na nasprotni strani močno opozicijo in celotno levo sfero, vključno z neformalnimi omrežji v ozadju, predsednico države, ustavnim sodiščem, večinskimi mediji, aktivističnimi nevladniki in paradoksalno s sindikati, ki bi po vsej logiki morali podpirati prizadevanje koalicije za boljši gmotni položaj delavcev, ne pa temu nasprotovati.

Precejšnja preizkušnja za vladajočo koalicijo bo premostitev ali vsaj ublažitev nezavidljive finančne situacije. Po volitvah postaja vedno bolj jasno, da je politika Golobove vlade pustila za seboj rekordni strukturni primanjkljaj (več kot 1,5 milijarde evrov), intenzivno zadolževanje države v preteklih štirih letih in močno povečan javni dolg (do marca letos se je ta povišal za 3,2 milijarde evrov). Ekonomista Mojmir Mrak in Matej Lahovnik ter fiskalni svet opozarjajo, da gre za hojo po robu. Vsi omenjeni poudarjajo, da finančni primanjkljaj pri polni zaposlenosti ni sprejemljiv, kot tudi, da so ad hoc ukrepi Golobove vlade (obvezne božičnice, umetno zvišanje minimalnih plač in drugi nepremišljeni ukrepi) ta primanjkljaj še dodatno povečali.

Neodgovorno ravnanje z davkoplačevalskim denarjem je pri levičarjih običajna praksa. Ali kot je nedavno slikovito zapisal finančni analitik in publicist Tomaž Štih (javnosti znan tudi pod psevdonimom Libertarec): »Če bi levičarjem dali v varstvo puščavo, bi tam začelo zmanjkovati peska.« Zaradi nastale finančne situacije bo vladajoča koalicija prisiljena sprejemati nepriljubljene ukrepe, vključno z določenimi posegi na odhodkovni strani državnega proračuna. Za zmanjšanje finančne luknje v državnem proračunu bo treba zmanjšati prekomerno trošenje javnega denarja in omejiti nenujne odhodke iz proračuna. Potrebna bo tudi finančna in kadrovska racionalizacija v vseh državnih podsistemih, še posebej v javni upravi.

Tomaž Štih: »Če bi levičarjem dali v varstvo puščavo, bi tam začelo zmanjkovati peska.«

O vplivu mednarodnih razmer na delovanje vlade

Vladajoči koaliciji ne gredo na roko niti trenutne razmere v mednarodnem okolju. Vse bolj se namreč kažejo posledice vojne v Ukrajini in še posebej na Bližnjem vzhodu, ki je povzročila nestabilne razmere na svetovnem naftnem trgu in posledično krizo z enormnim zvišanjem cen naftnih derivatov ter zemeljskega plina. Vse to so dejavniki, ki so vplivali in vplivajo tako na gospodarstvo kot na splošno zvišanje cen blaga in storitev ne le v drugih državah, ampak tudi v Sloveniji, ki je kot izrazito izvozno usmerjena država še posebej izpostavljena in ranljiva.

Sedanja koalicija in prihajajoča vlada bo morala najprej poskrbeti za ljudi oziroma za ublažitev draginje (za umiritev cen blaga in storitev), nato pa se premišljeno posvetiti saniranju ali uravnoteženju javnih financ, reševanju težav v gospodarstvu, zdravstvu, kmetijstvu in še marsikje, kar je predhodna oblast zavozila. Golobova vlada je Slovenijo namreč pripeljala do stanja, v katerem ni (več) enostavnih rešitev.

Golobova vlada je Slovenijo pripeljala do stanja, v katerem ni (več) enostavnih rešitev.

Interventni zakon, ki ga je v parlamentarno proceduro vložil »tretji blok« in ga je državni zbor potrdil, se zdi korak v pravo smer, sploh pa, ker ne jemlje nikomur, a zahteva proračunsko disciplino. S tem zakonom bodo pridobili vsi: zaposleni in samostojni podjetniki z višjo osnovno olajšavo ter vsi drugi državljani z nižjimi stroški za hrano ter nižjimi položnicami. V parlamentarni razpravi je opozicija temu zakonu kajpak nasprotovala in mu z različnimi lažmi še nasprotuje. Ena izmed laži je denimo ta, da se bodo po tem zakonu zaposleni prisiljeni predčasno upokojevati, čeprav tega zakon ne določa – omogoča pa, da se vsakdo po upokojitvi lahko ponovno zaposli in poleg polne pokojnine prejema tudi plačo.

Po sprejetju nujnih interventnih ukrepov se bo nova vlada morala lotiti tudi razbohotene korupcije v državi, začenši z odstranjevanjem posameznikov v vseh državnih podsistemih (v zdravstvu, policiji, tožilstvu itd.), ki jih obvladujejo ter omogočajo oziroma izvajajo koruptivna dejanja.