Arktika bo brez ledu do 2040. Kako bo to vplivalo na naše življenje

Kdor ne verjame v globalno segrevanje planeta, bi se o tem zlahka prepričal na Arktiki, kjer je topljenje ledene ploskve vidno na prvi pogled.

V zadnjih trideset letih se je najnižja poletna pokritost z ledom skrčila za polovico, prostornina ledu pa kar za tri četrtine. Po sedanjih trendih bo arktični ocean brez ledu do leta 2040.

In čeprav nekateri v tem vidijo poslovno priložnost, bodo posledice naglega taljenja arktičnega ledu negativne za vso Zemljo pišejo pri The Economistu. 

Krajše ladijske poti iz pacifiških obal Azije v atlantska evropska pristanišča ter možnosti odkritja novih zalog nafte in zemeljskega plina nikakor ne odtehtajo domino efekta takšnega porasta temperature na severnem polu za ves svet.

Manj ledu na Zemlji pa segrevanje ozračja še pospešuje: morska voda je namreč precej temnejša od ledu, zato zadrži več sončne toplote, ki bi se sicer od svetlega ledu odbila v vesolje.

Zaradi tega učinka se Arktika ogreva mnogo hitreje od ostalega dela planeta. Četudi bi porast svetovnih temperatur uspeli omejiti pod 2° C glede na predindustrijsko dobo, kar (pre)optimistično predvideva Pariški podnebni sporazum iz leta 2015, bi se zimske temperature nad Arktičnim oceanom kljub temu dvignile za 5 do 9° C glede na povprečje med leti 1986-2005.

Drugi pospeševalni učinek bi povzročila sedaj pod ledom zmrznjena tla (permafrost). Ta namreč nase vežejo mnogo organskega materiala, ki se ob odmrzovanju zaradi gnitja ali ognja v obliki ogljikovega dioksida ali metana sprosti v ozračje.

Manj vetrov, več vročinskih valov na nepredvidenih območjih

Vetrovi na Zemlji v veliki meri nastajajo zaradi temperaturnih razlik med tropskimi predeli in obema poloma.

Manjšanje temperaturnih razlik med tema območjema pomeni upočasnitev hitrosti vetra. To se je v zadnjih 30 letih že zgodilo za 5 do 15 odstotkov.

Na prvi pogled se to zdi pozitivno, a v resnici ni. Prva posledica je nenavadno vedenje polarnega krožnega vetrovnega stržena, katerega oscilacije občasno na jug prinašajo hladni zrak in obratno. Bolj poudarjene oscilacije bi pomenile več nepredvidenih in nenadnih neviht ter vročinskih valov na nepričakovanih mestih ob nepričakovanem času.

Morski tokovi

Upočasnili se bodo tudi morski tokovi. Topljenje arktičnega ledu redči slano vodo, ki prihaja iz tropov, zaradi česar se težje potopi za povratno potovanje po oceanskih globinah. To počasnejše kroženje oceanske vode pa vpliva na vse morske tokove po svetu in ima učinke na vrsto neobičajnih naravnih pojavov, od indijskega monsuna, do vzorca El Niña na gladini Tihega oceana.

Leden pokrov Grenlandije

Po najbolj strašljivem scenariju pa bi vse skupaj vplivalo na ledeno ploskev, ki pokriva Grenlandijo in vsebuje 10 % vse svetovne sladke vode. Če bi se del te stopil ali se sprostil v ocean, bi morska gladina narasla veliko bolj od napovedanih 74 cm do konca stoletja. Kako verjeten je ta scenarij, je sicer težko napovedati, ampak to, da se led na Grenlandiji topi, je dejstvo.

Veliko vprašanje je, kaj se glede vsega tega sploh da narediti. Led na severnem polu bo izginil, četudi bi dosegli cilje iz Pariškega podnebnega sporazuma. Pri Economistu kot ideje, ki jih je vredno poskusiti, omenjajo razprševanje sulfatov v polarni zrak za odbijanje sončnih žarkov ali uporabo soli za netenje oblakov, čeprav ne poznamo njihovih stranskih učinkov.

A kruta resnica je, da je Arktika kot jo poznamo, preteklosti in da človeštvu ostane le prilagoditev na podnebne spremembe, zaključujejo pri The Economistu.