Azilna mineštra

Slovenija vso svojo zunanjo politiko prilagaja trenutnim razmeram. Praktično že desetletja nima pametne strategije, saj je po vstopu v EU in Nato ostala povsem brez želja in načrtov. Človek se vpraša, zakaj potem sploh imamo zunanje ministrstvo? Bolj ali manj samo še za to, da bodo pripravljali odgovore na vprašanja Bruslja in novinarjev?

Tabula rasa slovenske zunanje politike je vzrok, da je premier Miro Cerar čez noč obrnil ploščo in na vzhodno mejo postavil bodečo žico. Naredil je to, kar je še nekaj tednov prej, ko so to zahtevali razumniki in opozicija, z vidnim odporom zavračal. In tistim, ki so opozarjali, da država, ki ne nadzoruje državnih meja, preneha biti država, očital ksenofobijo.

Vladni azilni predlog zastarel, še preden so ga sprejeli

Povsem enako se bo zgodilo z azilno zakonodajo. Aktualni vladni predlog sprememb je zelo mil in bi bil smiselen le, če bi ga sprejeli pred leti. Za današnje razmere je že zastarel. Seveda bo tako kot pri varovanju meja tudi tukaj Bruselj prej ali slej prisilil Ljubljano, da se bo uskladila z evropsko prakso. In ponovno bo z nekajmesečnim zamikom naredila natančno tisto, kar ji danes predlaga zlobna opozicija.

Vlada si zatiska oči in ne vidi, da so tisoči priseljencev postali stalnica. Migrantska kriza ni več kriza, ampak novo dejstvo za več prihodnjih let.

Vlada si zatiska oči in ne vidi, da so tisoči priseljencev postali stalnica. Migrantska kriza ni več kriza, ampak novo dejstvo za več prihodnjih let. Lahko si ponavljamo do onemoglosti, da so tudi naši sorodniki in predniki bili migranti in da si moramo zemeljske dobrine deliti vsi, a vendar zato svoje postelje in službe ne bomo kar prepustili prišlekom.

Ne nacionalizem, ampak matematika

Zdaj je čas, da se odločimo. Ali bomo ohranili civilizacijsko dediščino treh tisočletij ali pa bomo domovino in celino prepustili drugi civilizaciji. Ali nam je vseeno, če si bodo naše vnukinje čez pol stoletja morale obraz zastirati s tančico. Ali nam je prav, da bomo v mestih namesto zvonov poslušali arabske pozive k molitvi. Kaj se je zgodilo z mnogimi mesti na Zahodu, verjetno ni treba ponavljati. Kam to pelje, pa je jasno vsakemu, ki zna seštevati in deliti. Bo kdo rekel - nacionalizem. Bom odgovoril, sploh ne, to je preprosta - matematika.

Kot sin priseljenca in potomec begunca dobro vem, kaj je šovinizem. Zavedam se tudi, v kako nepriviligiranem položaju so danes v naši državi številni priseljenci prve in druge generacije. Zato tudi zagovarjam, da je treba muslimane po eni strani začeti aktivno vključevati v slovensko družbo, po drugi strani pa jim na mnogih področjih omogočiti, da živijo po svoji veri. Če si niti grobov na pokopališču ne morejo obrniti po svojih verskih pravilih in v vsej državi nimajo niti ene mošeje, to ni ravno pohvalno.

Slovenska nacija danes je kot zelenjavna mineštra: večina je zelenjave, malce začimb in nekaj mesa. Če bomo vanjo stresli kup mesa, to ne bo več zelenjavna juha, ampak mesni golaž.