Blaženi Anton Martin Slomšek – narodni buditelj

Danes, 24. septembra, goduje blaženi Anton Martin Slomšek, ki se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi in umrl 24. septembra 1862 v Mariboru. Zaradi vsega dobrega, ki ga je storil za slovenski narod, ga lahko imenujemo narodni buditelj. Tradicionalna Slomškova nedelja se bo letos odvila v nedeljo, 27. septembra.

Antona Martina Slomška lahko zaradi vsega dobrega, kar je storil imenujemo tudi narodni buditelj.

Življenje

Anton Martin Slomšek je izhajal s premožne kmetije na Slomu pri Ponikvi. Ker je bil bistre glave, so ga poslali na šolanje v Celje in Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s sodobnikom Francetom Prešernom. Šolal se je tudi v Senju in Celovcu. Leta 1824 je bil posvečen v duhovnika in septembra istega leta obhajal novo mašo v Olimju.

Pastoralno delo ga je najprej čakalo na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi. Od tam je šel v Celovec za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Potem je bil šest let župnik v Vuzenici. Pot ga je vodila v Šentandraž v Labotski dolini, kjer je postal dekan in šolski nadzornik. Po dveh letih se je vrnil v Celje, kjer je bil župnik in opat. Po štirih mesecih je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

V skrbi za slovenstvo je sedež lavantinske škofije iz Šentandraža prenesel v Maribor in preuredil škofijske meje, kar je njegova največja zasluga, da je Maribor ostal slovenski. S tem je Slovence na Štajerskem združil v enotno škofijo in omejil oziroma zajezil potujčevanje. S tem je nastala narodnostna meja na severu, ki jo je lahko šel branit Rudolf Maister.

V skrbi za slovenstvo je sedež lavantinske škofije iz Šentandraža prenesel v Maribor in preuredil škofijske meje, kar je njegova največja zasluga, da je Maribor ostal slovenski.

Slomšek se je odlikoval tudi po kulturnem delu za Slovence. Že v času študija je bil zelo vnet za slovenstvo. Ustanovil je slovensko društvo, poučeval bogoslovce v slovenščini in jih navduševal za govorne in pisne vaje, kot spiritual v celovškem semenišču jih je navajal celo k prevajanju. Napisal je več knjig, zgodb, pesmi in basni. Zelo znane so njegove basni, recimo O lisici in ježu, vzgojna knjiga Blaže in Nežica v nedeljski šoli in ponarodela pesem En hribček bom kupil.

Že leta 1845 je želel ustanoviti slovensko založbo, a mu oblast tega ni dovolila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je veliko let prinašal slovensko besedo v tisoče slovenskih domov. Leta 1851 je Slomšku vendarle uspelo ustanoviti prvo slovensko založbo, ki se je sprva imenovala Društvo Cirila in Metoda, danes pa je to vsem dobro znana Mohorjeva družba, ki je znana med drugim po svojem Koledarju Mohorjeve družbe.

Leta 1851 je Slomšku uspelo ustanoviti prvo slovensko založbo, ki se je sprva imenovala Društvo Cirila in Metoda, danes pa je to vsem dobro znana Mohorjeva družba.

Slomšek je živel v za Slovence pomembnem in domala prelomnem zgodovinskem trenutku. Takrat še meje niso bile tako natančno izrisane kot danes, h katerim pa je močno prispeval prav Slomšek. Lahko bi rekli, da je zelo pravilno ocenil znamenje svojega časa, za kar smo mu Slovenci vsekakor lahko zelo hvaležni.

Anton Martin Slomšek je umrl 24. septembra 1862 v Mariboru. 19. septembra 1999 ga je v Mariboru papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega. Blaženi Anton Martin Slomšek je pokopan v mariborski stolnici.

Po Slomšku je poimenovanih mnogo zgradb, krajev in ustanov; po njem so poimenovane ulice in trgi. Slomškovo ime nosijo tri župnije v Sloveniji, in sicer Maribor – Košaki, kjer je tudi tamkajšnja cerkev posvečena blaženemu Antonu Martinu Slomšku; župniji blaženega Antona Martina Slomška se nahajata še v Celju in Velenju.

Od ustanov, poimenovanih po Slomšku, sta najbrž najbolj znana Gimnazija in Zavod Antona Martina Slomška v Mariboru. Slomškovo ime pa nosijo tudi ustanove v tujini.

Moj pogled

Z blaženim Antonom Martinom Slomškom me marsikaj veže. Kot se za zavednega Slovenca spodobi, sem obiskal njegov rojstni kraj Slom pri Ponikvi in samo Ponikvo, kjer še danes hranijo nekakšno »Slomškovo drevo«, ki je pritrjena na samo cerkev. Bil sem v cerkvi v Olimju, kjer je obhajal novo mašo. Bil sem tudi v stolnici svetega Ruperta in Virgila v Salzburgu, kjer je bil blaženi Anton Martin Slomšek 5. julija 1846 posvečen za škofa. Večkrat sem bil na njegovem grobu v mariborski stolnici in na obisku papeža Janeza Pavla II. v Mariboru leta 1999, ko je Antona Martina Slomška razglasil za blaženega.

O blaženem Antonu Martinu Slomšku pa se mi je najbolj vtisnil v spomin nekakšen nagovor bivšega župnika v domačem kraju, ki je rekel, da če Slomšek ne bi prestavil sedeža lavantinske škofije v Maribor, Rudolf Maister ne bi imel kaj braniti. Takrat sem bil še bolj majhen in nisem ravno doumel pomena teh besed. Njihov smisel se mi je razjasnil šele pozneje. Rečem lahko, da je imel tedanji župnik kar prav.