Blefxit ali kako je striček David preigral samega sebe in združil Evropo

Britanski referendum o izstopu iz Evropske unije je prinesel streznitev in hkrati odprl več vprašanj, kot je ponudil odgovorov. Povsem mogoče je, da bomo na 23. junij 2016 čez nekaj let gledali kot na prelomen datum.

Čeprav drži, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, bo tokratni rezultat v vsakem primeru prinesel korenite spremembe v načinu, kako Evropska unija deluje. Vprašanje je samo, kakšne bodo.

Cameronov strateški »fail«

Britanski premier je tri ure po objavi rezultatov napovedal odstop, kar je bila edina logična poteza. Do referenduma je v glavnem prišlo zaradi notranjih težav znotraj Velike Britanije (čeprav so zunanji dejavniki obilno pomagali). To je dejstvo, ki ga pri vsej tej godlji ne smemo pozabiti.

Cameron je hotel glasovanje uporabiti kot sredstvo za utišanje kritikov, konsolidacijo stranke in utrditev oblasti. A je načrt kolosalno propadel, saj očitno ni računal, da Britanci mislijo resno. Zaradi možne destabilizacije je odhod z Downing Streeta 10 še najmilejša kazen.

Nacionalisti vseh dežel

Brexit je dobesedno v nekaj minutah zamajal finančno, kmalu zatem pa še politično stabilnost države. Škotska neodvisnost in združitev Irske se kar naenkrat ne zdita več tako oddaljeni možnosti. Paradoksalno bodo torej Angleži zaradi želje po ponovni vzpostavitvi močne države izgubili še tisto, kar so imeli zadnjega pol stoletja.

V teh željah niso dosti drugačni od Srbov pred 30 leti ali Američanov danes. Za odhod je glasovala predvsem starejša populacija, ki se še lahko spomni nekdanje britanske moči. Takšne zgodovinske iluzije pa vedno prinesejo velike zgodovinske napake. Na nostalgiji se ne da graditi politike aktualnega časa.

Še ena pripomba: celo vodje kampanje za izstop so se po razglasitvi rezultatov zdeli nekam presenečeni. Vodja Stranke za neodvisnost (UKIP) Nigel Farage sploh ni kazal pretiranega veselja. Nekaj je populizem, drugo pa so dejanja, ki jih je treba potem izvesti.

Od federacije do federacije

Britanci so od vstopa v Evropsko unijo želeli ohranjati poseben status in si zagotavljali privilegije. Zdaj so se iz tega dogajanja izločili in s tem verjetno povzročili še bolj tesno povezovanje v uniji.

Zunanja nevarnost je močan argument za poenotenje, kar je na državni proslavi izpostavil tudi predsednik Pahor. To pa ni edini vidik, ki se omenja. Nasprotniki evropskega povezovanja so hiteli razglašati konec Evrope. Zanimivo pri tem je, da sta dve nasprotni strani v istem dogodku videli povsem nasprotne posledice.

V vsakem primeru pa je jasno, da je EU za nas koristna. Celo več kot to. Dokler obstaja, nam je nujno potrebna. Karkoli drugega je bolj nevarno.

V tem kontekstu je praznična državna proslava dala zelo jasno sporočilo. Edini visoki gost iz tujine, ki ni prišel iz sosednje države, je bil nemški predsednik. Poleg tega je naš predsednik neposredno izpostavil možnost federativnega združevanja. In to na praznovanju 25. obletnice osamosvojitve od neke druge federacije.

Še en paradoks, ki pa je v aktualnem zgodovinskem trenutku povsem razumljiv.