Blišč in beda zadnjega mesta

Ljudje smo silno iznajdljiva bitja. Nekateri imajo še posebej nos, s kom se je dobro družiti, kaj govoriti ali molčati, koga obiskati, da se bo na koncu vse izšlo njim v prid.

In to veščino obvladajo že otroci: večina jih točno ve, na katero struno zaigrati, da bo učitelj odpovedal spraševanje, da bodo starši dali privoljenje ipd.

Površen pogled nedeljskega evangeljskega odlomka se zdi kot nasvet v slogu, kako zasedati najpomembnejša mesta na gostiji: Usedi se na zadnje mesto! Malo ponižnosti, skromnosti za začetek, potem in doživiš pred vsemi slavno povišanje!

Vendar, kaj pa če me tam na zadnjem mestu, ki je morda že zunaj glavne dvorane, gospodar gostije spregleda?

Ni bil ne vladar, niti v tedanji shodnici ali templju – religioznem življenju, ni zasedel kakšnega položaja. Bil je čudodelni voditelj, ki je na koncu ostal brez vojske in pristal na križu; kraju hudodelcev in zavrženih. Na zadnjem mestu.

Zadnji so ga sprejeli

Če bi šlo zato, da bi nas Jezus res učil, kako zavzeti prva mesta na tem svetu, na naših gostijah, službah, Cerkvi, bi moral tudi sam postati imeniten zemeljski kralj, povsod zaželeni gost, ipd..

Ampak se je zgodilo ravno nasprotno. Ni bil ne vladar, niti v tedanji shodnici ali templju – religioznem življenju, ni zasedel kakšnega položaja. Bil je čudodelni voditelj, ki je na koncu ostal brez vojske in pristal na križu; kraju hudodelcev in zavrženih. Na zadnjem mestu.

Za kaj gre pri tem »zadnjem mestu«, da nas Jezus vabi tja? Če je bil pred 2000 leti križ »zadnje mesto«, si Kristus verjetno tudi danes želi doseči vse ljudi do zadnjega mesta.

Na mnogih mestih poprej je bil zavržen, pri ubogih, na koncu družbene lestvice, pri nečistnicah, požrešnežih in pijancih sta bila njegova ljubezen in usmiljenje sprejeta. Verjetno tudi ne povsod, a vendar precej bolj kakor pri imenitnežih, ki Jezusa niso potrebovali.

Kakšen je naš odnos do "zadnjih"?

Zadnje mesto je tako zagotovo mesto Boga. Jezus sam nam pravi, da ga tam ne moremo zgrešiti: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili (Mt 25,40).« Je pa Jezusa na teh zadnjih mestih manj udobno iskati: tujci, nagi, lačni, žejni, bolni, v ječi… vsi ti od nas terjajo naš dragoceni čas, denar, sočutje, bližino…

Težje ga je torej iskati tam na koncih naših lestvic, tudi zato, ker za svoje iskrene ljubeznive izgube, žrtve nimamo nobene druge opore, da je vse to prav, kakor samo Jezusovo besedo.

Njegovo besedo pa je svet – človeška modrost, že pred 2000 leti jasno opredelila kot norost. In danes nas bo svet še naprej opozarjal, da je Kristusova beseda norost – tudi z vso našo ljubeznijo do »zadnjih mest«.

Je pa Jezusa na zadnjih mestih manj udobno iskati: tujci, nagi, lačni, žejni, bolni, v ječi… vsi ti od nas terjajo naš dragoceni čas, denar, sočutje, bližino…

Kaj pomeni biti "zadnji"

Bi to tudi pomenilo, da se moramo spraviti s pomembnih, morda tudi uglednih položajev, ki so v svetu spoštovani in vsi opravljati dela Misijonark ljubezni-torej med zadnjimi?

G. Čušin je o »zadnjih mestih« zanimivo predaval: Ali pomeni biti kristjan (z občutkom za zadnje mesto), to, da potolčem vso svojo ambicioznost, odločnost, veselje do zmage, prezrem svojo usposobljenost in talente ter predse v nekem kvazi krščanskem duhu spuščam nesposobneža, častihlepneža, povzpetneža, važiča?

G. Čušin pravi, da je to problem krščanske vzgoje, ne pa Kristusove pedagogike. Ta je v ponižnem služenju Bogu in bližnjemu na direktorskem stolu ali stolu vratarja, škofovski katedri ali mestu ministranta pri oltarju.

In na koncu niti ni narobe, da hoče biti človek kakor Bog – saj smo po Njegovi podobi ustvarjeni! Ustvarjeni smo za slavo. Toda ne človeško, ki nima teže, temveč za Božjo.

Zato smo povabljeni iskati Božjo podobo, da jo bomo s tem kar smo, delamo, govorimo, razodeli svetu.