Brat Andras iz Taizejske skupnosti: Radi bi živeli Cerkev, ki ni razdeljena

Foto: Katoliška mladina
POSLUŠAJ ČLANEK

Ljubljana je že v polnem teku priprav na Evropsko srečanje mladih, ki poteka v okviru Taizejske skupnosti in vabi mlade iz vse Evrope. Letos jih v Ljubljani pričakujejo 5.000. Znotraj taizejske skupnosti je za stik s Slovenci odgovoren brat Andras, po rodu Madžar, ki je v Ljubljani že vse od septembra, ko so se začele intenzivne priprave na srečanje.

Brat Andras je del skupnosti taizejskih bratov že 20 let, od leta 2003. Skoraj toliko časa je tudi odgovoren za stik s Slovenci.

Kako je prišlo do tega, da ste postali taizejski brat, del skupnosti?

Dalj časa sem bil že prostovoljec v Taizeju. Ko sem po vrnitvi domov spoznal, da to pogrešam, sem sprevidel da je to ena močna želja, osebni klic, da postanem taizejski brat. To je bilo zame zelo zanimivo obdobje. Enostavno sem hrepenel po tej skupni molitvi, življenju v skupnosti, kjer si vedno nekoliko presenečen, vedno doživiš nekaj novega, hkrati pa imaš nekaj stabilnosti, posebej tiste, ki ti jo daje molitev.

Kaj pomeni postati taizejski brat? Se poda kakšne zaobljube? Vendarle je to nekoliko drugače kot redovi, ki jih poznamo v Katoliški cerkvi?

Drži, taizejski bratje nismo red. Bolj je podobno neredu (smeh). Tak, poetični nered.

Po drugi strani pa je podobno redu. So realnosti, ki se jim zavežemo, ne pa zaobljubimo. Pri zaobljubah, če niso prav razumljene, lahko pride do občutka, da prihajajo od zunaj, zavezanost pa pride od znotraj. Pomeni, da sprejmeš odločitev, ki pa ni zgolj trenutna, ampak velja tudi kasneje, tudi v trenutkih, ko se morda spontano ne bi tako odločil.

Zavežemo se celibatu in uboštvu, ki ga pri nas bolj razumemo kot preprostost. Živimo skupno življenje v skupnosti in sprejemamo avtoriteto voditelja. Življenje v skupnosti je tako podobno življenju v zakonu. V resnici smo zelo podobni drugim skupnostim, le da so določene stvari nekoliko drugače poimenovane.

V taizejski skupnosti ste odgovorni za Slovence …

Za stik s Slovenci. To je velika razlika. Ne bi želel prevzemati mesta vaših verskih ali političnih voditeljev. Odgovoren sem za stik s Slovenci.

Kaj pomeni biti stik s Slovenci?

Foto: Katoliška mladina

Gre za prvo novoletno Evropsko srečanje mladih v Ljubljani, prej pa so že potekala regionalna srečanja, leta 1987 srečanje vzhoda in zahoda ter srečanje leta 2012. Zakaj letos ravno Ljubljana? Kako bratje izberete mesto evropskega srečanja?

Ideja je bila v zraku že dolgo. Posebej Matej Zevnik, pa tudi mladi iz Slovenije, ki so se udeleževali Evropskih srečanj mladih, so spraševali, če lahko tudi oni gostijo takšno srečanje. Eden izmed vidikov je tudi število udeležencev. Zadnja leta je nižje, kar nam omogoča, da obiščemo tudi manjša mesta. In tudi tega smo zelo veseli.

Najprej so prihajala ta neformalna vabila. Potrebno pa je bilo tudi vabilo Slovenske škofovske konference, saj gre za dogodek na ravni celotne krajevne Cerkve. Ključno je, da nas je sprejela nadškofija Ljubljana in da smo v stiku tudi z drugimi cerkvami v Sloveniji. Taizejska molitev se redno izvaja v luteranski cerkvi v Ljubljani, sodelujemo tudi z njihovim škofom Novakom, prav tako pa iščemo načine za sodelovanje tudi s pravoslavnima cerkvama.

Brez sodelovanja teh drugih cerkva ne bi sprejeli vabila, saj je za nas bistveno, da te stvari počnemo skupaj, v sodelovanju z vsemi cerkvami, čeprav nam je jasno, da je večina cerkva tukaj katoliških. Ampak že zaradi udeležencev je bistveno, da sodelujemo z vsemi. In gremo še korak dlje. Vabimo tudi tiste, ki ne pripadajo nobeni cerkvi. Tudi teh je vedno več. Vsako leto srečamo več ljudi, ki zase pravijo, da niso del Cerkve, so pa v mladih letih šli v Taize in imajo še vedno lepe spomine na to. To nas vabi, da srečanja razširimo.

Kljub temu, da srečanje traja le pet dni, pa mislim, da gre za bistveno večjo stvar. Skupina mladih prostovoljcev iz 10 držav je tukaj že štiri mesece, kar pomeni, da se konkretno ukoreninimo v lokalno Cerkev in družbo. Želimo pustiti več kot le pet dni.

Omenjate ljudi, ki niso verni. Je eden izmed ciljev srečanja tudi evangelizacija?

To je dobro vprašanje, na katerega pa nimam odgovora. Najprej se moramo sploh vprašati, kaj sploh pomeni evangelizacija.

Kaj pomeni za vas?

V prvi vrsti sem tukaj, da poslušam druge ljudi. Poslušam, ne da bi imel specifičen interes, da spremenim njihovo razmišljanje. Biti tam in skušati razumeti ne le besede, ki jih govori drug, ampak tudi bistvo, ki je za temi besedami. Katere rane, osebne izkušnje, zavedenosti so v ozadju. Kdo je ta oseba?

Foto: Katoliška mladina

Tako kristjani kot neverniki v prvi vrsti na takšnih srečanjih evangeliziramo sami sebe. Tako odkrivamo, kdo sploh smo mi sami kot kristjani. In tudi nekristjani nam pomagajo odkrivati to naše poslanstvo. Verjamemo, da je Bog postal človek in je blizu vsakomur izmed nas in vsakdo potrebuje nekoga drugega, da poglobi vero. Tako razumem evangelizacijo.

Tako kristjani kot neverniki v prvi vrsti na takšnih srečanjih evangeliziramo sami sebe. Tako odkrivamo, kdo sploh smo mi sami kot kristjani. In tudi nekristjani nam pomagajo odkrivati to naše poslanstvo.

Pomembno je drugega poslušati brez razmišljanja, kako bom spremenil njegovo prepričanje. Potem šele lahko naredimo korak naprej in rečemo, da imamo nekaj, kar imamo radi, nekaj, kar cenimo, nam je pomembno in to delimo z drugimi. Ampak to je šele drugi, tretji korak. In prav je, da smo glede tega jasni, da se tega ne lotevamo z manipulacijo.

Povemo, kdo smo, in tega ne skrivamo. Hkrati pa želimo biti odprti za vse. Dejstvo, da povemo, kdo smo, lahko pomaga drugim, da se odprejo in se lahko vzpostavi dialog.

Številčnost udeležbe na Evropskem srečanju mladih se je v zadnjih letih opazno zmanjšala. Pred tridesetimi leti je denimo bilo samo iz Slovenije toliko udeležencev, kot jih je zdaj iz cele Evrope. Pričakuje se jih približno 5.000. Kaj menite, da je razlog za ta upad?

Beseda upad se mi zdi preveč negativna. Zagotovo so spremembe in prav je, da razmišljamo, kaj se dogaja. Ne bi rad delal primerjav, kaj je boljše in kaj slabše. Zagotovo na to vpliva več faktorjev. Eden je gotovo ta, da je v Cerkvi danes manj mladih kot pred tridesetimi leti in večina udeležencev vendarle prihaja prek cerkvenih struktur – škofij in župnij. Od tukaj opažamo, da dobivamo manj mladih.

Mladi imajo danes tudi bistveno več drugih možnosti za potovanja in tudi politične razmere so danes bistveno drugačne kot v začetku devetdesetih. Svoje sta naredila tudi covid in vojna v Ukrajini. Pred leti smo imeli več kot 2.000 mladih iz Ukrajine in Belorusije. Poleg tega je danes tudi več regionalnih srečanj, kot jih je bilo včasih. Vsi ti vidiki imajo svoj vpliv. Tudi od udeležencev pričakujemo aktivnejšo participacijo, kar je po svoje dobro. Pomembno je, da se prilagodimo realnosti.

Foto: Katoliška mladina

Pomembno vlogo v zmanjšanju števila igra tudi starostna omejitev, ki je bila lani prvič postavljena na 18 let. Prej so v spremstvu polnoletne osebe na srečanja lahko hodili tudi že starejši od 16 let. Zakaj ta omejitev?

To je bila težka odločitev, ki smo jo sprejeli. V trenutni situaciji v Cerkvi in v družbi smo spoznali, da je tveganje preveliko, da bi izpostavili mladoletne ljudi, da so sprejeti s strani ljudi, ki jih ne poznamo. Zelo si želim, da bi v prihodnosti našli rešitev, ampak trenutno v kontekstu Evropskega srečanja mladih to ni mogoče.

V Taize pa sprejemamo tudi mlajše, vse od 15. leta dalje. In tudi mladoletni Slovenci se letos lahko udeležijo programa na Evropskem srečanju mladih, torej molitev in programa na župnijah, skupnih molitev v cerkvah po Ljubljani in v dvorani Stožice ter delavnic, ki bodo po mestu. Omejitev se nanaša zgolj na bivanje v nastanitvah, da zagotovimo varnost za vse.

Vas skrbi, da mladi zaradi tega izgubijo izkušnjo Evropskega srečanja mladih?

Upam da ne. Imajo prijatelje, brate, sestre, ki lahko z njimi delijo izkušnjo. Včasih je tudi bolje na kakšno stvar malo počakati, da smo lahko nanjo bolje pripravljeni.

Tudi to, da gre zdaj bolj za srečanje odraslih, ima svoje pozitivne plati in nam omogoča, da se osredotočimo na to starostno skupino.

Se je zaradi tega spremenila vsebina srečanja?

V splošnem ne. Zagotovo pa je nekoliko drugačna dinamika v pogovornih skupinah. Vprašanj pa zaradi tega nismo spreminjali. Še vedno odpiramo teme, povezane z duhovnostjo, osebno vero, zavezanostjo družbi in naslavljamo velika družbena vprašanja, kot so podnebne spremembe, migracije, vojne, skupno življenje, pogled na umetnost skozi oči vere, vprašanje umetne inteligence in iskanje smisla v življenju.

Želimo živeti v letu 2023 in ne ostajati v preteklosti. Odgovarjamo na vprašanje mladih, v svetu v katerem živijo.

Ali v mestih, kjer ste v prejšnjih letih organizirali Evropsko srečanje mladih, opažate sadove, ki jih pustijo takšna srečanja? Kakšni so?

Vsekakor. Največ, mislim, da naredijo osebna srečanja. Je pa treba vedeti, da tega ne delamo zato, da bi merili sadove. Delujemo kot sejalec, ki meče seme brez razmišljanja, kaj bo zraslo, in rad bi poudaril, da sadov tudi ne nadzorujemo.

Pogosto vidimo, da do spremembe pride pri kom, za katerega se morda na začetku zdi, da se ga ni nič dotaknilo. Nekateri ljudje so v situaciji, ko so bolj dojemljivi, drugi pa morda že poznajo svojo pot. Pogosto pa se dogajajo tudi presenečenja in se šele po več letih pokaže, kako pomembna so bila ta srečanja.

Ljubljana je leta 1987 gostila prvo srečanje vzhoda in zahoda, prvo srečanje za železno zaveso. Zakaj ravno Ljubljana takrat in kakšne so bile takrat specifike?

Taize je ekumenska skupnost, kar pomeni, da bratje prihajajo iz različnih denominacij. Kaj za katolika pomeni, da imate tudi katoliško duhovnost, ali gre za nekakšno »mešano, taizejsko« duhovnost?

Ničesar ne mešamo. Bi pa radi spravili skupaj te različne tradicije. Janez Pavel II. je ob obisku Taizeja dejal, da bi tukaj rad pustil Cerkev takšno, kot je v očeh Boga. Povedano drugače, da bi radi živeli Cerkev, ki ni razdeljena. Na človeški ravni je Cerkev razdeljena, ampak vemo, da te delitve ne pridejo do Boga. Bog ni razdeljen. In mi bi radi živeli to dimenzijo.

Zavedamo se, da vsi bratje pripadamo Kristusu in da smo najprej vsi kristjani. Potem pa seveda ohranjamo tradicije cerkva, od koder prihajamo. Smo pa ena skupnost kristjanov.

Na človeški ravni je Cerkev razdeljena, ampak vemo, da te delitve ne pridejo do Boga. Bog ni razdeljen. In mi bi radi živeli to dimenzijo.

Preden ste postali taizejski brat, ste bili …

Katolik. In še vedno sem katolik.

Brat Andras (na sredini), Foto: Katoliška mladina

Torej prejemate obhajilo?

Vsako jutro imamo v Taizeju jutranjo molitev, po kateri lahko prejmemo obhajilo. Za nas je to pomembno od samega začetka. Ko je bil brat Roger na obisku na Poljskem, takrat še pri kardinalu Wojtili, mu je ta želel podeliti obhajilo. Za brata Rogerja je bil to zelo pomemben zaklad Katoliške cerkve in kot takšnega ga hranimo tudi v naši skupnosti.

Na začetku osemdesetih let se je brat Roger na trgu sv. Petra spravil z vero Katoliške cerkve in vero njegove družine. Sam je rekel, da je njegova vera na tak način postala večja. Je postala del Katoliške cerkve, ni pa zanikal svojih izvirov in družine, ki mu je krščanstvo predala in je ostal član svoje cerkve. Tako ni zamenjal vere, ampak je naredil razširitev in spravo srca.

Tega se držimo tudi v Taizeju. Tudi za mlade, ki prihajajo k nam, uporabljamo ta pristop. Vse skupaj želimo sprejeti v Cerkev z veliko začetnico.

Ne spreglejte tudi drugega intervjuja, kjer bomo jutri spregovorili o pripravah na božič in dinamiki priprav, pa tudi o tem, kako preprečujejo morebitne zlorabe, ki so v Cerkvi vse večje vprašanje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike