Čas je, da neustavnost v šolskem sistemu dokončno odpravimo in temo zapremo

Osemintrideset poslancev koalicije je v proceduro vložilo predlog o dopolnitvi zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), s katerim bi izpolnili odločitev ustavnega sodišča iz leta 2014 o financiranju zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javnoveljavni program. Predlog dopolnjuje financiranje obveznega dela programa, za katerega je ustavno sodišče leta 2020 ugotovilo, da je protiustavno, in ga izenačuje s financiranjem v javnih osnovnih šolah. Čeprav smo ob zametkih javne razprave okoli predloga zakona lahko zopet zasledili nekatere pavšalne politične in ideološke argumente, pa se prvič zares zdi, da bi v devetem poskusu lahko končno odpravili krivico, ki se kot jara kača pripoznano vleče že več kot pol desetletja.

Gre za vprašanje pravne države, ne ideologije

Preden zapadem v razčlenjevanje nekaterih opažanj javne razprave, velja kronološko obnoviti potek dogodkov, s katerim želim prikazati, da pri vprašanju financiranja ne gre za ideološko vprašanje, ampak vprašanje spoštovanja načel pravne države ter zakaj je politična bitka okoli tega problema dokaj nerazumna. Leta 2012 so starši vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 86. člena ZOFVI. Ustavno sodišče (US) je v odločbi U-I-269/12 predlagateljem pritrdilo in določilo, da mora biti v celoti financiran tisti del OŠ izobraževanja, ki ni odvisen od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev.

Ker do uresničitve odločbe ni prišlo v razumnem roku, so se starši ponovno obrnili na US s prošnjo, naj samo določi način izvršitve zakona. To je pravico po 100 odstotnem financiranju, ki jo je prisodilo leta 2014, v odločbi U-I-110/16 iz leta 2020 skrčilo na tisti del javnoveljavnega OŠ programa, ki je za učenca obvezen. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je tudi zapisalo, da sedanje financiranje razširjenega dela (85 odstotkov) ni neustavno.

Čeprav so nekateri ustavni pravniki problematizirali dejstvo, da je US v tej odločbi ustavo razlagalo skozi obstoječ zakon ter so se nekateri ustavni sodniki v ločenih mnenjih raje ukvarjali z vprašanjem razmerja med javnim in zasebnim, je zakonodajalcu ponovno naložilo, naj neustavnost čim prej odpravi. Tega načela se drži tudi zadnji predlog poslancev, ki popravlja le tisti del (obvezni del OŠ programa), ki z ustavo ni skladen. V ostalo financiranje (ostalih šol in razširjenega programa OŠ) se ne vtika, saj je to skladno z ustavo.

Zato je denimo problematična dikcija nekdanjega šolskega ministra dr. Jerneja Pikala, da sedanji predlog velikodušno dodatno daje 85 odstotkov za razširjeni del programa, kar ni res. Takšno financiranje imamo urejeno že sedaj in to ni neustavno. Pri predlaganem zakonu gre torej za minimalen poseg, ki uresničuje odločbo ustavnega sodišča.

Jaz sem vam dal!

Kljub temu, da se zdravorazumskemu posamezniku dogajanje okoli zakona ne zdi logično, pa dobimo občutek, da se nekateri politiki venomer znova skušajo samodeklarirano postavljati v vlogo moralnega razsodnika. Njihova naloga je omejena na izključno družbenopolitično vzgojo posameznikov.

Kot je zapisal pobudnik ustavne presoje dr. Peter Gregorčič: »V spomin in opomin, da bo tovrstno zavzemanje posameznikov za človekove in z ustavo varovane pravice tudi v prihodnosti kaznovano z dodatnim teptanjem prav teh pravic.« Zato boste namesto argumentov iz Pikalovih ali Štrukljevih ust slišali le strašenje o nezmožnosti izbire na Goričkem in tem, da bodo šole rastle kot gobe po dežju ter da bo obstoječih šest šol, ki so po možnosti katoliške (pa čeprav niso) in predstavljajo manj kot odstotek vseh osnovnih šol v Sloveniji, za vse večne čase uničilo sistem javnega šolstva v Sloveniji.

Torej samo argumente, s katerimi bi pri dovzetnemu slovenskemu državljanu zopet sprožili ideološki boj kakršnekoli vrste z namenom, da se izgubi realna materija problema. Intelektualno nepošteno!

Vsekakor kaže, da vpliv in moč Štrukljevega sindikata na določene odločitve ministrstva pojenjata.

»Sedem palčkov«

Vseeno pa smo lahko skozi dokaj živčne nastope nekaterih protagonistov razbrali dejstva, ki opogumljajo. Prvič, vsekakor kaže, da vpliv in moč Štrukljevega sindikata na določene odločitve ministrstva pojenjata. Ta je v svojem ideološkem zanosu tudi po oceni nekaterih (javnih) šolnikov v zadnjem času deloval izjemno nekonstruktivno.

Drugič, očitno je, da je način vložitve zakona preko poslanskih skupin popolnoma presenetil Pikala. Nekoč se je ena izmed novinark Dnevnika pohvalila, da ima na ministrstvu za zunanje zadeve tako imenovanih sedem palčkov, od katerih lahko pridobi informacije. Verjetno so »palčki« na njegovem nekdanjem ministrstvu zatajili. Drugače si namreč ne znam razložiti nekaterih njegovih zadnjih javnih nastopov in demagoškega vztrajanja ob rešitvi, o kateri sta že leta 2019 tako pravna služba vlade kot zakonodajno-pravna služba državnega zbora izrazili zadržke.

Pomemben je cilj

Ob vsem skupaj pa često pozabljamo na osnovno poslanstvo izobraževanja. Pri izobraževanju je pomemben cilj - doseganje tistega nivoja znanja posameznika, ki omogoča razvoj in blaginjo družbe kot celote. Zatorej bi po tridesetih letih samostojne države pričakoval, da bomo večino energije posvečali umikanju preprek na poti do samouresničitve posameznika, ne pa, da stalno postavljamo nove.

V duhu misli Benjamina Franklina, da investicija v znanje vedno prinaša najboljše obresti, predlogu zakona želim srečo.