Če bomo trošili več kot ustvarimo, se bo sistem zlomil sam vase

Plače državnih uslužbencev rastejo v primerjavi z zasebnim sektorjem, število zaposlenih v javni upravi dosega nove rekorde, hkrati pa bolnišnice, domovi za ostarele in na policiji bijejo bitko s pomanjkanjem ljudi. 

V zadnjem letu so plače v javnem sektorju zrasle za dobrih deset odstotkov, medtem ko so v gospodarstvu komaj prešle polovico te stopnje. Povprečna plača v javnem sektorju presega 2.500 evrov bruto, v zasebnem ostaja okoli 2.280. To samo po sebi še ne bi bil problem, če bi rast spremljala višja produktivnost ali manjša administracija. A zgodba je drugačna: javni aparat se napihuje, predvsem tam, kjer se učinki njegove rasti najmanj poznajo.

Javni sektor se bohoti

Uprava, ministrstva, agencije, uradi – vsi beležijo rast zaposlenih. Od leta 2018 je javni sektor pridobil več kot 16 tisoč novih delovnih mest. Več jih ni v bolnišnicah, šolah ali domovih za ostarele, temveč v pisarnah. Po ocenah analitikov se polovica teh zaposlitev nanaša na 'podporne' in administrativne funkcije, ki pogosto ne dajejo konkretnih rezultatov. Umetno ustvarjanje delovnih mest je postalo način, kako se politične strukture borijo z brezposelnostjo in socialnim nezadovoljstvom. Toda ustvarjanje birokratskih stolčkov ne rešuje problema – ga samo poglablja.

S tem se odpira še ena razpoka: pomanjkanje ključnega kadra. Zdravniki in medicinske sestre bežijo v tujino, domovi za starejše ne najdejo negovalk, policija že več let ne zapolni kadrovskih načrtov. V sistemu, kjer je za vsako odločbo potrebna nova roka, za vsako rundo papirjev pa nov oddelek, je delo na terenu ostalo prazno. »Imamo več ljudi, ki nadzirajo, kot tistih, ki delajo,« je pred kratkim opozoril eden od članov Fiskalnega sveta. Te besede povzemajo srž problema: razmerje med tistimi, ki sistem vzdržujejo, in tistimi, ki ga nosijo, je postalo nevzdržno.

Še bi trošili

Kljub temu država načrtuje dodatne bonitete. Vlada resno razmišlja o uvedbi obvezne božičnice za vse zaposlene, tudi v javnem sektorju. Po trenutnih predlogih bi ta znašala vsaj polovico minimalne plače – približno 640 evrov bruto. V času, ko se gospodarstvo duši in ko se evropski partnerji že pripravljajo na obdobje zategovanja pasu, se Slovenija odloča za razdeljevanje. Fiskalni svet opozarja, da bi tak ukrep pomenil dodatno breme za javne finance, kar bi proračunski primanjkljaj povečalo za več sto milijonov evrov. To ni več božičnica, ampak fiskalna mišnica.

Ohlajanje gospodarstva je že tukaj. Evropska komisija za prihodnji dve leti napoveduje rast BDP, ki bo komaj presegla dve odstotni točki. Inflacija se sicer umirja, a stroški dela rastejo, konkurenčnost pada. Izvoz se upočasnjuje, gradbeništvo stagnira, investicijski tokovi so previdni. Gospodarstvo torej diha počasneje, država pa troši hitreje. To je ekonomska enačba, ki se ne izide, razen če si spet izposodimo.

Javni dolg Slovenije znaša približno 67 odstotkov BDP, kar se zdi razmeroma varno, dokler ne pogledamo dinamike. Fiskalni svet ocenjuje, da bi lahko ob trenutni porabi in rasti stroškov plač v nekaj letih spet presegli 70 odstotkov. To bi nas vrnilo v območje, kjer bo servisiranje dolga – plačevanje obresti – začelo odžirati denar, namenjen za razvojne politike, zdravstvo in socialno varnost. Na dolgi rok je slovenski dolg brez reform nevzdržen. Država, ki plačuje več za obresti kot za investicije, izgubi sposobnost lastnega razvoja.

Problem je v sistemu

Problem ni samo v številkah, ampak v strukturi. Družbeni konsenz, da so zdravniki, učitelji in policisti premalo plačani, je legitimen, a razdeljevanje denarja po sistemu 'vsi enako več' ni reforma, ampak bežanje pred resničnostjo. Plačna reforma, ki obljublja 23-odstotno rast plač v javnem sektorju v nekaj letih, je politično všečna, ekonomsko pa tvegana.

Še nevarnejša od rasti plač je rast občutka, da javni sektor sam sebi zadostuje. V državi, kjer se vsaka sprememba konča s pozivom po novih zaposlitvah, ni mogoče govoriti o učinkovitosti. Zasebni sektor že dolgo nosi težo javnega. Ko podjetnik poveča produktivnost, mora plačati višji davek; ko ministrstvo poveča število uradnikov, poveča tudi porabo.

Če bo božičnica prišla, je vprašanje, komu bo prinesla veselje. Gospodarstvu ali javnemu aparatu, ki postaja sam sebi namen? Fiskalni svet, redko kdaj poetičen, tokrat opozarja skoraj preroško: »Če bomo trošili več kot ustvarimo, se bo sistem zlomil sam vase.« To sporočilo ni namenjeno zaposlenim, ampak politiki, ki ne razume razlike med blaginjo in razkošjem.

Slovenija potrebuje reformo javnega sektorja, ne kozmetiko. Potrebuje prehod ljudi iz pisarn v bolnišnice, iz agencij na teren, iz administracije v oskrbo. Potrebuje kadrovsko prenovo, ne le plačno. Dokler bomo ustvarjali službe zato, da zapolnimo stolčke, ne pa odgovorili na potrebe, bo sistem vedno dražji in hkrati manj učinkovit.

Ko se Evropa spet pripravlja na novo obdobje fiskalne discipline, bi morala tudi Slovenija premisliti, ali si lahko privošči politiko, ki troši danes, da bi kupila mir do jutri. Vzdržnost javnih financ ni modna beseda, ampak temelj delovanja države.